VSL sodba II Cp 1447/2004

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba
sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka Občina

R. dolžna plačati tožeči stranki 980.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 dalje do 27.6.2003 v višini

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

18.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih

obresti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati pa je

odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne

stroške v višini 357.219,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

začnejo teči šestnajsti dan po izaji sodbe. Sklenilo je, da se je

zaradi umika tožbe postopek zoper drugotoženo stranko ustavi, ter da

je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne

stroške v višini 286.354,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe, torej glede plačila zneska 980.000,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje in v izreku o

pravdnih stroških, vlaga tožena stranka po svojem pooblaščencu

pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane

sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Priglaša

stroške postopka. Glede samega temelja tožena stranka meni, da je

sodišče napačno ugotovilo, da naj bi bil soprispevek tožene stranke

(pravilno tožeče stranke) le 30 %. Ker je bilo svetlo in lepo vreme,

bi tožnica morala gledati in paziti kje hodi, ter je zato za padec

kriva sama. Prispevek oškodovanca je najmanj 50 %. Tožnica bi morala

pokazati večjo skrbnost in pazljivost pri peš hoji. Luknja je bila

dovolj velika in vidna in bi ob normalni pazljivosti, ki se pričakuje

od pešca, tako nezgodo pešec lahko preprečil. Podrejeno pa se

pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine. Odškodnina za

bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, odmerjena na 600.000,00 SIT,

je previsoka. Pretirana je odškodnina za trajne posledice oziroma

zmanjšanje življenjskih in delovnih aktivnosti. Tožnica je sama

povedala, da sicer opravlja vsa dela kot pred poškodbo, kar je

zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče. Sodišče ni obrazložilo, v čem

rabi tožnica več napora za opravljanje istih del in aktivnosti, kot

pred poškodbo. Ne pove, kakšni so ti večji napori. Tožnica ni izrecno

o tem izpovedala, čeprav se sodišče sklicuje na njeno pavšalno

izpoved. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje

in na podlagi tega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo

materialno pravo. V izogib ponavljanju se višje sodišče v celoti

sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. V zvezi s

pritožbenimi navedbami pa še dodaja. Sodišče prve stopnje je pravilno

ocenilo soprispevek pravdnih strank k nastanku škodnega dogodka.

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika,

kot je to njena zakonska dolžnost (primarjaj 20. čl. Zakona o lokalni

samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. čl. Zakona o javnih cestah). Če bi

bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo. Tožena stranka je

torej odgovorna v smislu 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih

razmerjih. Res pa je potrebno odgovornost upoštevati tako pri presoji

odgovornosti povzročitelja kakor tudi oškodovanca (192. čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek

tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30%. Pri tem je

ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo,

ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot

je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati

nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za

njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja,

hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v

situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno

pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom,

da torej ne bi govoril ali občasno pogledal vstran. Sodišče prve

stopnje tožnici ni očitalo hude malomarnosti, to je skrajne

nepazljivosti, torej zanemarjanja tiste pazljivosti in skrbi, ki se

pričakuje od vsakega človeka, ampak opustitev pazljivosti, ki se

zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka. Ob taki

opredelitvi soprispevka tožnice, ter na drugi strani ob upoštevanju

teže opustitve dejanj tožene stranke, je prispevek tožnice k nastanku

škodnega dogodka tako majhen, da ga ni mogoče opredeliti v večji

višini, kot je to že storilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o neprimernosti določitve

višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je štelo kot primerno denarno

odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času

zdravljenja v višini 600.000,00 SIT, iz naslova pretrpljenih duševnih

bolečin zaradi zmanjšana življenjskih in delovnih aktivnosti pa

800.000,00 SIT, ter je ob upoštevanju soprispevka tožnice v višini

30% prisodilo odškodnino v znesku 980.000,00 SIT. Pritožbene trditve

o nepravilni odmeri višine odškodnine pomenijo uveljavljanje

pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava (200. čl.

ZOR). V zvezi s temi je dodati, da je pri odmeri pravične denarne

odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano na merila iz 200.

čl. ZOR. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin, ter njihovo

trajanje in pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti

na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedeno poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh, konkretni in abstraktni. To pomeni, da je

treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje

telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki

se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem

doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti

odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med

manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje

in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Vse te

okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeno

sodišče ne more slediti trditvam tožene stranke o previsoki denarni

odškodnini za priznani obliki nepremoženjske škode. Ob neprerekanih

ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodb,

komplikacijami med zdravljenjem, trajanjem in intenzivnostjo telesnih

bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, je tudi po oceni višjega

sodišča iz naslova odškodnine za to vrsto škode primerna oškodnina

600.000,00 SIT. Enak zaključek velja tudi za denarno odškodnino za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na tem

mestu je v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni

obrazložilo svojih zaključkov, v čem rabi tožnica več napora za

opravljanje istih del in aktivnosti kot pred poškodbo in kakšni so ti

večji napori, navesti, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je

obrazložilo, da je do teh zaključkov prišlo na podlagi neprerekanega

izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M. C. ter

izpovedbe tožnice, pa tudi ob neposrednem zaznavanju tožnice ob samem

zaslišanju, ko je le-ta shematično prikazala tipične gibe, ki jih

opravlja z levo roko, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da

potrebuje več napora za opravljanje sicer istih del in aktivnosti,

kot pred poškodbo, tako v službi kot doma (pri doseganju norme za

tekočim trakom in gospodinjskih opravilih). Vse okoliščine

konkretnega primera, pomembne za individualizacijo, je sodišče prve

stopnje upoštevalo torej v zadostni meri in na pravilen način,

prisojena oškodnina pa je tudi v spodnjih mejah okvirov siceršnje

prisoje odškodnin v podobnih primerljivih zadevah (primerjaj primer

185 iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorjev

Jadek Pensa, Novak, Smrekar Tomelj in Strajnar, GV založba, Ljubljana

2001).

Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi

višje sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (353. čl.

ZPP).