13. člen ZJC-B

Pojem „modernizacija ceste na trasi po zakoličeni smeri“ je preveč širok, da bi lahko zajemal še kakršenkoli drug del zemljišča, potreben za kakršenkoli drug objekt.

Določba 19. člena ZJC-B določa režim, ki velja za razlastitev že obstoječih javnih cest, ki še vedno potekajo po nepremičninah, ki so v zasebni lasti. V takem primeru se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji v posebnem postopku razlastitve, določenem v 19. členu ZJC-B.

Če tuje nepremičnine ni mogoče uporabljati skladno z vsebino služnosti, ne da bi se hkrati na nedovoljen način uporabljala javna cesta (javno dobro), takšna uporaba ne more voditi v pridobitev služnostne pravice. Uporaba tuje nepremičnine v obliki parkiranja dela vozila namreč ne zadosti zahtevi po koristnosti služnosti, če je uporaba sosedne nepremičnine, na kateri se parkira drug del vozila, in s katero bi bilo šele mogoče doseči namen služnosti (parkiranje celega vozila), zakonsko prepovedana. Ker je imela S. ulica vse od izgradnje status javne ceste (poti), na njej ni bilo mogoče pridobiti služnostne pravice s priposestvovanjem, saj so to možnost izrecno izključevali vsakokratni predpisi o cestah. To velja tako za asfaltirano vozišče kot tudi za utrjen pas ob njem (bankino). Prekarij kot začasno in preklicno razmerje ne more voditi v priposestvovanje služnosti.

v primeru, da je revizija dovoljena zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje (2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), se tudi presoja sodišča v postopku revizije omejuje na trditveno podlago revidenta in okvir presoje, ki izhaja iz navedenega pomembnega pravnega vprašanja. Glede vprašanja, ali je za razlastitev (kmetijskega) zemljišča, na katerem stoji vodni zadrževalnik, dopustno uporabiti določbo 19. člena ZJC-B, je odgovor pozitiven. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino navedene določbe tako, da za njeno uporabo v postopkih razlastitve zemljišč ni treba, da je izpolnjen pogoj, da je po vsaki od navedenih nepremičnin fizično potekal promet, temveč da zadošča, da je promet potekal po cesti, katere del je tudi to zemljišče. Po pravilu, da se glede vprašanj, ki jih ureja, namesto splošnejšega predpisa vselej uporabi specialnejši predpis (lex specialis), je utemeljena uporaba 19. člena ZJC-B za razlastitev nepremičnin, ki so bile ob njegovi uveljavitvi uporabljene za gradnjo avtocest kot javnih cest in za katere je bil s tem urejen enostavnejši postopek razlastitve.

Na predmetni nepremičnini leži vodni zadrževalnik, to zemljišče pa je ograjeno z žičnato ograjo, kar pomeni, da je sporno zemljišče sestavni del avtoceste. Po določbi prvega odstavka 13. člena ZJC namreč med drugim javno cesto sestavljajo tudi naprave za odvodnjavanje ceste. To pa pomeni, da je predmetna parcela del ceste, zato je prvostopenjski organ pravilno zaključil, da je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine ugotovljena, saj je (sestavni) del avtoceste, po kateri poteka cestni promet. Ni potrebno, da bi moral cestni promet fizično potekati po predmetni parceli. Glede na določbo prvega odstavka 13. člen ZJC se namreč tudi nepremičnine, na katerih so naprave za odvodnjavanje, kar nesporno predmetna nepremičnina je, štejejo kot del ceste, kar pomeni, da je treba tudi zanje uporabiti režim ceste. Pritožbeni organ je ravnal pravilno, ko je v odločbi druge stopnje dopolnil razloge za odločitev, in sicer v zvezi s pogojem za razlastitev po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1. Podal je tudi pravilne razloge, in sicer, da je predmetna avtocesta že zgrajena, prav tako je že zgrajen vodni zadrževalnik, ki po do

Obstoj lastninske pravice na parceli (torej pločniku, na katerem je prišlo do poškodbe) ni bistven za obstoj odgovornosti vzdrževanja in čiščenja pločnikov. Relevantno je, kdo upravlja pločnik in je posledično dolžan zanj skrbeti. Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti nista javna površina in da ne moreta biti predmet obveze javne službe.

Ne ZUreP-1 in ne ZJC-B ne predpisujeta, da morajo biti pred razlastitvijo parcele njene meje urejene. Glede na navedena materialnopravna predpisa postopek urejanja in evidentiranje urejene meje v razlastitvenem postopku (v primeru neurejenih mej parcel, ki se razlaščajo) ni predhodno vprašanje. Zato sproženi postopek urejanja in evidentiranja urejene meje ni pomenil oviro za razlastitveni postopek, kot to zmotno menita tožnika.

Določbe v konkretni zadevi izkazanega podzakonskega akta ne morejo predstavljati temeljne, z Ustavo in z zakonom določene javne koristi pri razlastitvi, še posebej ob dejstvu, da se razlastitveni namen, kot je razvidno iz spisovnih listin, različno utemeljuje. Nasprotujoča si dejstva, skupaj z neupoštevanjem načela javne koristi in sorazmernosti, ne morejo predstavljati legitimnosti posega v lastninsko pravico razlastitvene zavezanke.

Razlastitveni postopek se lahko uvede pod pogojem, da je izkazana javna korist. Če gre, tako kot v tem primeru, za gradnjo objekta javne infrastrukture, je javna korist izkazana, če je objekt predviden v lokacijskem načrtu.

Upoštevaje funkcijo prometne opreme ter dejstvo, da je le-ta sestavni del javne ceste, tako kot prometna signalizacija, je smiselno zaključiti, da stroški vzdrževanja le-te bremenijo upravljavca ceste.

Zapornice in polzapornice so uvrščene med prometno opremo. Pri razmejevanju bremena stroškov vzdrževanja nivojskih prehodov pa jih je uvrstilo v breme tistega, ki je dolžan nositi stroške cestno prometne signalizacije, izhajajoč iz sistemske razlage zakona, upoštevaje da gre za naprave, ki udeležence cestnega prometa opozarjajo na prehod.

Ker tožena stranka po nobenem predpisu ni bila dolžna čistiti (plužiti in posipavati) makadamskega zemljišča, za škodni dogodek ne odgovarja.

ZLNDL (glede na konkretna zatrjevanja tožeče stranke, da so bile omenjene zemljiške parcele v družbeni lastnini in v uporabi tožeče stranke) predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na tovrstnih nepremičninah, pri čemer gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. V skladu z 2. in 3. čl. ZLNDL so lastninsko pravico pridobile fizične oziroma pravne osebe, ki so ob uveljavitvi zakona na nepremičnini imele pravico uporabe, oziroma njihovi pravni nasledniki. Da bi tožeča stranka s svojim nedenarnim tožbenim zahtevkom v zvezi z izstavitvijo ustrezne zemljiškoknjižne listine uspela, bi po oceni pritožbenega sodišča morala dokazati, da je imela pravico uporabe na spornih nepremičninah; oziroma, da pred uveljavitvijo navedenega zakona ta pravica uporabe v skladu z do tedaj veljavnim režimom upravljanja in razpolaganja sredstev v družbeni lastnini ni bila prenešena na drugo osebo.

Ker je po določbah prostorskih ureditvenih pogojev - PUP dovoljena med drugim tudi gradnja objektov in naprav za potrebe prometa in zvez, osnovne preskrbe in storitvenih dejavnosti, med te objekte pa spada bencinski servis (objekt za potrebe prometa), objekt za prodajo plina v jeklenkah (dejavnost trgovine) in avtopralnica (storitvena dejavnost), je gradnja bencinskega servisa, skladišča za prodajo plina in avtopralnice skladna s pogoji PUP.

Sestop s pločnika pred prečkanjem ceste tako, da pešec stopi na robnik pločnika, je vsakdanja hoja pri sestopu s pločnika in je povsem v skladu s tem, čemur so pločniki namenjeni.

Stroške vzdrževanja cestnoprometne signalizacije in prometne opreme na nivojskih prehodih je dolžan nositi upravljalec ceste.

Vprašanje ali bremenijo stroški vzdrževanja zapornic in polzapornice na nivojskih prehodih ceste in železnice upravljalca javne železniške infrastrukture ali bremenijo upravljalca ceste je urejena v 29. čl. Zakona o varnosti v železniškem prometu.

Vzdrževanje zapornic in polzapornic na nivojskem prehodu je v pristojnosti upravljalca ceste.

Po 39. točki 1. odst. 14. člena ZJC pomenijo prometno opremo, sredstva in naprave za označevanje roba vozišča in za vodenje prometa smerniki, snežni koli, ogledala, zapornice, markerji, stožci, varovalne in varnostne ograje ipd., vendar pa omenjene zapornice niso tiste zapornice, ki bi označevale nivojsko križanje ceste z železniško progo, ampak zapornice, ki označujejo rob vozišča in ki se uporabljajo pri vodenju prometa. Zapornice in polzapornice so del železniške infrastrukture in gre pri njih za progovno signalizacijo in ne za cestnoprometno signalizacijo. To pomeni, da vzdrževanje takih zapornic in polzapornic, ki zavarujejo nivojski prehod ceste preko železnice, financira železniška organizacija, v konkretnem primeru tožnik sam, ne pa tožena strank kot upravljalec občinske ceste.

Po presoji sodišča je bila tožena stranka pristojna, da izda izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra, če je pred tem ugotovila, da predmetna površina ni javna cesta in ni več splošnega pomena za cestni promet, kar je v konkretnem primeru izkazano s tem, da ceste tožena stranka ni kategorizirala.