44. člen ZJC-UPB1

Občina kot upravljavka občinskih cest je odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi opustitve postavitve ustrezne signalizacije in s pogodbeno podelitvijo nalog v zvezi z vzdrževanjem javnih cest koncesionarju ni prosta odgovornosti za opustitve dolžnega vzdrževanja. Za odločitev v zadevi je pomembno pravno ovrednotenje ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do nastanka zatrjevane škode, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca. Povprečno skrben voznik mora biti pozoren na stanje na cesti. Za presojo o obstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem (škodnim dogodkom) in poslabšanjem zdravja je treba odgovoriti na vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, ni pa pomembno, ali bi tak obseg škode utrpel tudi povprečni oškodovanec ob enaki poškodbi. Težave, ki jih ima tožnik po nezgodi, tj. občasne bolečine pri težjih fizičnih delih, športu in delu v prisilni drži, niso v vzročni zvezi z nezgodo, ampak so posledica degenerativnih sprememb, ki so bile v času nezgode že razvite.

Do poškodbe oškodovanca, ki je stopil v luknjo v pločniku, je prišlo zaradi nerednega opravljanja službe vzdrževanja javnih površin.

Vzrok nezgode ni v svetlobnem jašku kot takem, pač pa v nevzdrževanem pokrovu svetlobnega jaška, ki se nahaja na javni pohodni površini pločnika. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena, 1) v kakšnem stanju se je nahajal pokrov v času škodnega dogodka, 2) kaj je pripeljalo do škodnega dogodka, in 3) ali je bila s strani tožeče stranke zatrjevana dotrajanost pokrova jaška navzven zaznavna.

Obstoj lastninske pravice na parceli (torej pločniku, na katerem je prišlo do poškodbe) ni bistven za obstoj odgovornosti vzdrževanja in čiščenja pločnikov. Relevantno je, kdo upravlja pločnik in je posledično dolžan zanj skrbeti. Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti nista javna površina in da ne moreta biti predmet obveze javne službe.

Sestop s pločnika pred prečkanjem ceste tako, da pešec stopi na robnik pločnika, je vsakdanja hoja pri sestopu s pločnika in je povsem v skladu s tem, čemur so pločniki namenjeni.

Tožnikoma po zakonu in predpisu, ki sta pravna podlaga odločb o ureditvi prometa, ni mogoče priznati pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki bi jima dajala lastnost stranke v tej upravni stvari. Urejanje prometa v občini je stvar lokalne skupnosti in ga občina izvaja v skladu s pooblastili iz 44. člena ZJC. Z ugovorom, da je zaradi postavitve ovir na peš poti smotrno poslovanje cvetličarne tožnikov, tožnika uveljavljata zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega.

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika, kot je to njena zakonska dolžnost (primerjaj 20. člen Zakona o lokalni samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. člen Zakona o javnih cestah). Če bi bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo. Tožena stranka je torej odgovorna v smislu prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je treba odgovornost upoštevati tako pri presoji odgovornosti povzročitelja kakor tudi oškodovanca (192. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30 %. Pri tem je ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo, ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja, hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom,<br

Občina se z ustanovitvijo javnega podjetja ne razbremeni odgovornosti za vzdrževanje pločnikov. Odgovornost obeh je solidarna.