VSC sklep Cp 749/99

Pritožba tožnice se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice s katerim je zahtevala realizacijo svoje pravice katero je prejela na podlagi izročilne pogodbe z dne 7.9.1988 s katero sta toženca prevzela v last in posest nepremičnine last G.R. - matere tožnice in toženca. S to pogodbo sta se toženca zavezala, da bosta tožnici na njen predlog izročila 50 arov zemljišča ter z njo sklenila pogodbo s katero bo tožnica postala zemljiškoknjižna lastnica te nepremičnine. Ker toženca navedenega nista realizirala je tožnica zahtevala realizacijo s predmetno tožbo. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo ker je ugotovilo, da sta toženca na podlagi izročilne pogodbe res prevzela v last in posest vse kjerkoli se nahajajoče nepremičnine G.R., da pa izročilne pogodbe v delu v katerem sedaj zahteva realizacijo tožnica, nista mogla realizirati, ker pozitivni predpisi prepovedujejo njeno realizacijo v delu, kot to zahteva tožnica, zaradi česar je tudi bil sklenjen dodatek k izročilni pogodbi s čimer je obveznost tožene stranke, da izroči tožnici 50 arov zemljišča prenehala, nastala pa je nova obveznost, ki pa še ni zapadla.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožila tožnica.

Pritožbeno zatrjuje, da kakršnakoli nova pogodba med toženci in izročevalko ni mogla za nazaj spremeniti že realizirane pogodbe v korist tretjega z dne 7.9.1988, sodišče pa tudi ni preizkusilo navedb tožnice s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izročilna pogodba na podlagi katere je tožnica prejela v posest in užitek ter tudi last nepremičnino je vsebovala pogodbo v korist tretjega. Samo v primeru,da bi tožnica izjavila,da dogovorjene nepremičnine, izgovorjene v njeno korist s pogodbo ne sprejme, bi izročevalka smela korist, dogovorjeno s tožnico preklicati. Tega izročevalka ni storila, tožnica pa tudi ni izjavila, da koristi ne sprejme. Tako je tožnica pridobila na temelju izročilne pogodbe, tudi pravico terjati od prevzemniku izročitev njej v korist dogovorjene parcele. Sodišče teh določb ni upoštevalo zato je zagrešilo zmotno uporabo materialnega prava. V skladu z Zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč lahko tožnica pridobi zemljišče katerekoli vrste, ker ima status kmeta. Tako sme pridobivati tudi zemljišče, ki pripada drugi zaščiteni kmetiji. Upoštevno tudi ni eventuelno mnenje upravnega organa, da gre za komasirano zemljišče in da bi bila poslabšana dosežena ugodna razdelitev zemljišč. Nobena izvedena komasacija ne more imeti za posledico prepovedi prometa z nepremičninami, saj bi to v končni fazi pomenilo, da je za vse čase prepovedan promet z zemljišči, ki so bili predmet komasacije. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške,podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba tožnice ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.

4/77-27/90 in RS, št. 55/92, ki se uporablja na podlagi določbe I.

odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS, št.

26/99) iz II. odstavka 354. čl. ZPP/77 pritožbeno sodišče v postopku ni ugotovilo.

Predmet tožbenega zahtevka je izstavitev zemljiškoknjižne listine iz naslova realizacije izročilne pogodbe.

Nesporno ugotovljena dejstva med pravdnima strankami so sledeča: - mati tožnice in prvotoženca - izročevalka - je sklenila s prvotožencem in drugotoženko - prevzemnikoma izročilno pogodbo s katero je prevzemnika zavezala k izročitvi 50 arov zemlje tožnici takrat, ko bo ona to zahtevala, - izročevlka in prevzemnik sta izročilno pogodbo sklenila leta 1988, - leta 1989 je skušal toženec - prevzemnik predmetno izročilno pogodbo v delu, ki se nanaša na tožnico realizirati, - za realizacijo se je toženec obrnil na Upravno enoto Š., ki je toženca in pa notarja obvestila, da je kmetija prevzemnikov zaščitena kmetija, - leta 1997 sta izročevalka in prevzemnik sklenila dodatek k izročilni pogodbi s katerim sta že obstoječo izročilno pogodbo spremenila v delu, ki se nanaša na tožnico tako, da sta obveznost toženca - prevzemnika - nadomestila z novo obveznostjo in sicer z izročitvijo tožnici dvoje glav govedi-dva bika, vsak žive teže po 600 kg namesto zemljišča.

Upoštevaje navedeno je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, ker pozitivni predpisi prepovedujejo realizacijo izročilne pogodbe zaradi česar tudi so pogodbene stranke sklenile dodatek k izročilni pogodbi.

Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ter Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG).

ZDKG je začel veljati dne 9.12.1995. Določba 26. člena cit. zakona napotuje na uporabo prejšjih predpisov, ki so urejali to področje.

Ker pa je bil ta prejšnji predpis, ki je to področje pred sedaj veljavnim ZDKG urejal, razveljavljen zaradi protiustavnosti, je tako za odločanje v tej zadevi (glede na to, da je v trenutku odločanja v tej zadevi, na tem področju vladala pravna praznina), potrebno uporabiti edini, v trenutku razsoje, veljavni predpis, to je ZDKG.

V 18. členu ZKZ je določeno, da se kmetija s pravnimi posli med živimi ne sme deliti razen v točno določenih primerih in sicer, če se na ta način povečuje, zaokrožuje ali nastajajo druge kmetije oziroma če se odtujijo zemljišča, ki se jih po prej navedenem zakonu sme nakloniti z oporoko.

Upoštevaje navedeno tako pridejo v poštev določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki vsebuje določbe glede dedovanja kmetijskih zemljišč.

Za razsojo v predmetni zadevi je najprej potrebno upoštevati določbe Zakona o dedovanju (ZD) in sicer določbe, ki se nanašajo na izročilno pogodbo. V 106. členu ZD je namreč določeno, da lahko prednik z opravilom med živimi izroči in razdeli premoženje svojim otrokom oziroma potomcem, pri čemer je upoštevaje 107. čl. citiranega zakona takšna pogodba veljavna, če se strinjajo potomci, ki bodo po zakonu poklicani k dedovanju.

Upoštevaje določbo 5. člena ZDKG zaščiteno kmetijo deduje praviloma samo en dedič in samo ob z zakonom določenih pogojih več dedičev.

Za naš primer pa je predvsem uporabna določba 21. čl. citiranega zakona, kjer je določeno dedovanje na podlagi oporoke. Cit. člen namreč pravi, da lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s kmetijskimi zemljišči, ki niso v sestavi zaščitene kmetije po splošnih predpisih o dedovanju torej prosto. Zaščiteno kmetijo lahko zapusti le enemu dediču, in le izjemoma več dedičem, vendar pa da se zaščitena kmetija ne sme deliti po fizičnih delih. Morebitno razpolaganje v nasprotju s to določbo ima za posledico dedovanje na podlagi zakona.

22čl. obravnava možnost naklonitve volila, katerega predmet je del zapuščine in sicer je določeno, da sme oporočitelj nakloniti volilo (85. člen ZD - oporočitelj lahko naloži dediču,da iz tistega kar mu zapušča, da kakšno stvar določeni osebi), če s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. V III. odst.

citiranega člena pa je določeno, da se šteje, da je gospodarska sposobnost prizadeta, če gre za obdelovalno zemljišče in se šteje,da ni prizadeta, če gre za neobdelovalno zemljišče oziroma za stavbno zemljišče ali druge stvari oziroma pravice.

V 24. členu pa je določeno, da z morebitno pogodbo o izročitvi ni mogoče razpolagati s kmetijami v nasprotju z določbami tega zakona.

Upoštevaje vse zgoraj navedeno pa je mogoče ugotoviti, da je izročevalka z izročitvijo premoženja prevzemniku in z naklonitvijo volila s katerim je prevzemnika zavezala k izročitvi dela zemljišča (obdelovalnega zemljišča) ravnala v nasprotju z določbami ZDKG zaradi česar je tudi prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da zahtevek, po katerem tožnica zahteva realizacijo pogodbe, ki je v tej določbi nasprotovala prisilnim pozitivnopravnim predpisom, ni utemeljen.

Po določbi 1.odst. 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali nična, če namen ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.

Izročevalka je s predmetnim zemljiščem razpolagala v nasprotju z ZDKG, zaradi česar je ugotoviti, da je predmetna izročilna pogodba v tej točki nična (105. člen ZOR, zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko ta obstane brez tega ničnega določila). Izročevalka namreč na način kot je to storila, upoštevaje določbe ZDKG, s predmetnim zemljiščem ne bi smela razpolagati, saj gre za obdelovalno površino in se zato šteje, da je s tem znatno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije oziroma naklonitev ni dovoljena, če gre za kmetijsko zemljišče, ki rabi za redno kmetijsko proizvodnjo.

V celoti neupoštevna pa so po oceni pritožbenega sodišča zatrjevanja tožnice, da gre v obravnavanem primeru za pogodbo v korist tretjega in da bi moralo zato sodišče obravnavano zadevo presojati tudi po določbi 150. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki v citirani določbi določa, da se lahko takšna pogodba v korist tretjega prekliče ali spremeni dokler tretji ne izjavi, da sprejema tisto,kar je v pogodbi izgovorjeno v njegovo korist, če pa je dogovorjeno,da bo nekaj izpolnjeno šele po pogodbenikovi smrti, pa da se lahko izgovorjena korist prekliče,če to ne izhaja iz same pogodbe.

Pritožbeno tožnica sicer navaja, da je korist katero naj bi prejela na podlagi izročilne pogodbe sprejela, da je ni odklonila, in da zato tudi morebitna sprememba te izročilne pogodbe v njeno škodo ni dovoljena. Takšna zatrjevanja tožnice niso pravno upoštevna, saj razpolaganje na način, kot je to storila izročevalka upoštevaje kogentne določbe ZDKG ni bilo dovoljeno zaradi česar tudi realizacija takšne pogodbe ni mogoča, zahtevek tožnice za takšno realizacijo pa je zaradi vsega navedenega v celoti neutemeljen.

Upoštevaje navedeno je bilo tako potrebno pritožbo tožnice v celoti zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77).