26. člen ZDKG

Dediča, ki ni sodeloval v zapuščinskem postopku, ne veže pravnomočni sklep o dedovanju in s tem zanj o njegovem dednopravnem razmerju ni pravnomočno odločeno. Zato se za presojo njegove dedne sposobnosti (statusa kmeta) ne uporabi zakonska določba, ki veljala ob zapustnikovi smrti ali odločanju v zapuščinskem postopku, ker jo je pozneje ustavno sodišče razveljavilo.

Z odločbo št. U-I-76/97 z dne 17.6.1999 je Ustavno sodišče RS razveljavilo 26. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), ki je dokazoval na uporabo Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij (ZDKZ) pri ugotavljanju pogojev zaščitene kmetije v zapuščinskih postopkih, ki so se začeli pred ZDKZ in še niso končani, in odločilo, da se za primere, za katere je veljala ureditev 26. člena ZDKG, uporablja ZDKG. Ker obravnavana zadeva ni bila pravnomočno končana do učinkovanja navedene odločbe, gre pa za primere, za katerega je veljala ureditev 26. člena ZDKG, je pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi ureditev ZDKG.

Za določitev zaščitene kmetije mora kmetijska enota izpolnjevati pogoje glede lastništva in glede obsega primerljive kmetijske površine, za ugotovitev katerih se uporabljajo podatki zemljiške knjige.

Obvestilo upravne enote, da kmetija, ki je predmet oporočnega dedovanja, ne ustreza več pogojem za zaščito po 25. členu ZDKG, je akt upravnega organa, ki omogoča obnovo pravnomočno končanega postopka v skladu z določilom 8. točke 421. člena ZPP (1977).

Preverjanje pogojev o statusu zaščitene kmetije na podlagi 26. člena ZDKG v primerih, ko v statusu še ni bilo pravnomočno odločeno, nima več podlage v zakonu.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob odločanju upoštevati, da je 26. čl. Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev razveljavljen.

Ker je bilo dedovanje uvedeno pred uveljavitvijo Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) mora sodišče prekiniti postopek katerega predmet je kmetija, dokler o njenem statusu v skladu s prejšnjimi predpisi, ni pravnomočno odločeno z odločbo upravne enote. Ne zadostuje odločba, da kmetija izpolnjuje pogoje za določitev zaščitene kmetije po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev.

26. člen ZDKG napotuje na uporabo zakona, ki je bil v veljavi v trenutku uvedbe dedovanja. Dedovanje po zapustniku je bilo uvedeno v času veljave Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij) - ZDKZ, ki pa je bil zaradi protiustavnosti razveljavljen (z odločbo US RS U-I-57/92-33 z dne 3.11.1994). V trenutku odločanja v predmetni zadevi je zato na tem področju obstajala pravna praznina, zaradi česar bi moralo prvostopno sodišče odločati po edinem takrat veljavnem zakonu (edini takrat veljavni ureditvi tega področja), to je po novem ZDKG. Ker je bil izpolnjen pogoj glede tega kdo lahko predlaga odložitev določitev dediča (10. člen ZDKG), je prvostopno sodišče, upoštevaje v postopku ugotovljene okoliščine, da se mld. sin zapustnika šola na Kmetijski šoli, pravilno pri odločanju primarno upoštevalo njegove interese (2. odst. 10. člena ZDKG) in tako odločitev o tem, kdo bo dedič zaščitene kmetije, pravilno prestavilo v obdobje, ko se bo lahko mld. sin lažje odločil glede svoje prihodnosti na kmetiji.

S pogodbo o izročitvi premoženja (106. člen ZD) ni mogoče razpolagati s kmetijami v nasprotju z določbami ZDKG. Zaščitena kmetija se ne sme deliti po fizičnih delih (21. člen ZDKG). Kot volilo (22. člen ZDKG) se lahko nakloni del zapuščine, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. Če gre za obdelovalno površino se po zakonu šteje, da je s tem gospodarska sposobnost zaščitene kmetije prizadeta. Ni mogoče zahtevati realizacijo izročilne pogodbe, ki je sestavljena v nasprotju z določbami ZDKG, ko je izročevalka z volilom naklonila del zaščitene kmetije-obdelovalno zemljišče. Takšna določba je, upoštevaje 1. odst. 103. člen ZOR in 105. člen ZOR, nična in s tem njena realizacija nemogoča.

Po 2. odstavku 21. člena ZDKZ je lahko oporočni dedič samo oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 11. člena. V 11. členu ZDKZ pa je določeno, da kmetijo deduje tisti dedič po splošnih predpisih o dedovanju, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. Pri tem ima prednost tisti, ki je svoj namen izkazal tako, da je bodisi na kmetiji delal oz. se usposobil za obdelovanje kmetijskih zemljišč, bodisi je s svojim trudom, zaslužkom ali drugače prispeval k ohranitvi oz. izboljšanju proizvodnih zmogljivosti kmetije. Rok iz 141. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) je sicer zastaralni rok, za katerega veljajo specialna določila, ki jih je kot takšna tudi treba razlagati. V 1. odstavku 141. člena je določen subjektivni rok, ki vsebuje dve časovni omejitvi. Proti dobrovernemu posestniku zapuščine lahko dedič uveljavlja svojo pravico do zapuščine v enem letu, odkar je zvedel zanjo. Vendar pa, če zanjo ne izve v desetih letih, tudi enoletni rok ne prepreči zastaranja.

Ker je dedovanje zaščitene kmetije bilo uvedeno pred uveljavitvijo ZDKG, o njem pa ni bilo pravnomočno odločeno do uveljavitve tega zakona, se glede na določbo 26. člena ZDKG status kmetije presoja po določbah ZDKZKG.

Določba 25. čl. ZDKG se nanaša le na tiste kmetije, glede katerih je bilo dedovanje uvedeno po 8.12.1995.