85. člen ZD

Odpoved dediščini se v skladu z določbo 133. člena ZD lahko poda le do konca zapuščinske obravnave in po analogiji bi bilo mogoče enako sklepati tudi za izjavo o odstopu dednega deleža sodediču. Zato v pritožbi podana izjava o odstopu dednega deleža ni razlog za razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena odločba, ki mora skladno z 214. členom ZD poleg taksativno določenih obveznih sestavin v primeru obstoja volila obsegati tudi priimek in ime volilojemnika, njegov poklic in stalno prebivališče ter natančen opis pripadlega volila.

Ker gre za spor med (oporočnima) dedičema in pritožnikoma, ki nista dediča, podlage za prekinitev zapuščinskega postopka na podlagi 212. člena ZD ni. Pritožnika, ki sta volilojemnika in potencialna zakonita dediča zapustnice, trdita, da zapustnica z zapisom, da zapušča „vse svoje premično in nepremično premoženje“ svojima nečakoma, ni imela volje slednjima zapustiti tudi sporno nepremičnino (stanovanje), saj se je zavedala, da je dejanski lastnik le-te njen brat. Gre za spor po prvi točki drugega odstavka 210. člena ZD, ki terja prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev strank na pravdo. Sodna praksa dopušča navajanje novih dejstev v pritožbi, če se ta nanašajo na uveljavljanje dedne pravice in gre za laično stranko, ki v zapuščinskem postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila opozorjena na posledice prekluzije. Pritožnika je zastopal kvalificiran pooblaščenec, kar pa ne pomeni, da opozorilo o posledicah prekluzije ni bilo potrebno. Dejstva, ki jih pritožnika nista navajala v postopku na prvi stopnji, niso prepozna.

Oporoka je enostranska, preklicna in strogo oblična izjava volje zapustnika, s katero ta razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Zapustnik mora v trenutku izjave hoteti narediti oporoko. Ni odločilno, ali je izjava naslovljena kot oporoka in ali je v njej postavljen dedič, odločilna je vsebina izjavljene volje, ki mora biti takšna, da ustreza vsebini oporoke (vsebini oporočnega razpolaganja s premoženjem). Za razpolaganje s premoženjem gre v vseh primerih, ko nameni oporočitelj za primer smrti svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu. Na to, da je zapustnica razpolagala s svojim premoženjem za primer smrti v korist A. A., kaže zapis o določitvi volil.

Zapuščinsko sodišče je vezano na uradni status nepremičnin; za ugotovitev oz. podelitev statusa zaščitene kmetije sâmo ni pristojno, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka.

Pritožnica ni niti volilojemnica, niti ločitvena upnica, in posledično ni stranka zapuščinskega postopka. Ker ni stranka zapuščinskega postopka, ni podan razlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sklepa o dedovanju niti za dovoljenost pritožbe zoper sklep o dedovanju.

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem obeh sodišč, da predstavlja zapis v pokojnikovi oporoki o zadolžitvi pokojne C. A., da v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja izplača tožniku v roku enega meseca po prenosu lastništva 1/4 vrednosti stanovanja, volilo z odložnim pogojem. Ker pokojna C. A. stanovanja do svoje smrti ni odsvojila, se pogoj ni izpolnil. Drugačno revizijsko stališče, da je s smrtjo pokojne C. A. to breme postalo tožnikova obligacijska terjatev do prvega toženca, je zmotno.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pred pravnomočnostjo sklepa o zavrnitvi intervencije zavrglo pritožbo stranske intervenientke z argumentacijo, da nima pravice vložitve pritožbe, predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlagateljica ima za stransko intervencijo pravni interes, to je interes, ki izhaja iz pravnega razmerja med intervenientko (volilojemnico) in eno izmed strank (dedičem). S tem ko bo pomagala tožeči stranki, bo varovala svoj na zakonu in oporoki temelječi pravni interes in nadzorovala stranko, od uspeha katere je odvisna njena pravna situacija (njen na prvem odstavku 86. člena ZD temelječ zahtevek).

Ker je za odgovor na vprašanje, kaj je zapustnik z oporočnimi zapisi hotel doseči, torej kakšna je bila njegova prava volja, treba ugotavljati pravno relevantna dejstva, mora zapuščinsko sodišče, če ni soglasja udeležencev o vsebini oporoke, prekiniti postopek in tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo. Stranka na napotitveni sklep ni vezana. Tožbo lahko vloži tudi zoper druge osebe in z drugačnim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu.

Ker je zapustnik z oporoko sinu zagotovil volilo, ki pa je pogojno in se pogoj ni izpolnil, je volilo prenehalo. Zapis v oporoki, da pa mora dedinja, to je zapustnikova vdova, zapustnikovemu sinu v primeru neodsvojitve stanovanja, priskrbeti izplačilo od svojega dediča, pa v zakonu nima podlage.

Z oporoko zapustnik razpolaga s premoženjem, ki ga bo imel v trenutku smrti. Premoženje zapustnika se od sestave oporoke do njegove smrti lahko poveča, zmanjša ali spremeni. Če zapustnik po sestavi oporoke razpolaga z naklonjeno stvarjo, ima to za posledico preklic naklonitve te stvari. Vendar razpolaganje s stvarjo vpliva na razlago oporoke: oporoko je vedno potrebno razlagati po pravem oporočiteljevem namenu, če nastane dvom, pa se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Samo zato, ker zapustnik po sestavi oporoke odsvoji naklonjeno stvar, ne postanejo vprašljiva ostala določila oporoke, ki se nanašajo na druge naklonjene stvari ali denarna sredstva. Med pravdnima strankama so med zapuščinskim postopkom postala sporna določena dejstva, in sicer, ali je zapustnica razpolagala tudi z denarjem, ki ga v trenutku, ko je oporoko napravila, še ni imela, in ga je pridobila z odtujitvijo nepremičnine, ki jo je v oporoki naklonila tožencu. Predmet te pravde je torej, kakšna je prava volja oporočiteljice glede tega premoženja.

Bistveno je, da je sporna nepremičnina predmet zapuščine in ker tožnici spadata v krog zakonitih dedičev po zapustniku, sta v trenutku zapustnikove smrti pridobili (so)posest na zapustnikovih stvareh (29. člen SPZ), zato uživata posestno varstvo.

Dogovor, na katerem je tožnik utemeljeval svojo terjatev, je ničen, neupravičene obogatitve pa tožniku ni uspelo dokazati, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo. V skladu z določilom 2. odstavka 34. člena OZ mora biti podlaga pogodbe mogoča, dopustna in določena ali določljiva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice, ni izvršljiv, je pravilno ugotovilo njegovo ničnost tudi v tem delu.

Volilo ne predstavlja posebnega dela premoženja, ki ne bi spadal v zapuščino. Naša ureditev dednega prava namreč ne pozna vindikacijskega legata, ki bi omogočal volilojemniku, da pridobi takoj ob smrti zapustnikov ex lege lastninsko pravico na nepremičnini oziroma iz premoženja, ki bi imelo ločen status do zapuščinskega premoženja in torej ne bi predstavljalo premoženja zapustnika. V skladu z določbo 86. člena ZD je možen le damnacijski legat (razen v primeru iz 33. člena ZD), ki pa predstavlja "zgolj" obligacijsko upravičenje volilojemnika, da zahteva iz zapustnikovega premoženja (aIi celo iz premoženja tretje osebe oz. drugih dedičev) določeno stvar.

Po jasnem stališču odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-135/2000 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS št. 93/2002), s katero je ustavno sodišče odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZFPPod in ZGD, so družbeniki univerzalni pravni nasledniki izbrisane gospodarske družbe. Velja torej domneva, da so vsi družbeniki njeni univerzalni pravni nasledniki. V obravnavanem primeru se zaradi podatka v sodnem registru za pritožnika, kot ustanovitelja izbrisane družbe, šteje, da je tudi njen delničar (primerjaj 2. odstavek 85. člena Zakona o podjetjih - Ur. list SFRJ, št. 77/88 in naslednji).

Po 224. členu ZD je mogoče vložiti tožbo in uveljavljati pravice v pravdi tedaj, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali s sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka. Razlogi in roki za vložitev take tožbe so navedeni v 394. členu ZPP in v primeru, da se sodna odločba opira na ponarejeno listino ali na listino, v kateri je bila potrjena neresnična vsebina, je v 6. točki 394. člena v zvezi s 4. točko 396. člena ZPP predviden subjektivni rok tridesetih dni od dneva, ko je stranka zvedela za pravnomočno sodbo v kazenskem postopku, v zadnjem odstavku tega člena pa objektivni rok petih let. Ker so v konkretnem primeru vsi tožniki vložili tožbo že pred pravnomočnostjo kazenske sodbe in v roku petih let od sklepa o dedovanju, ni mogoče govoriti o zastaranju njihove terjatve.

Po pravnomočni rešitvi spora o pravici do volila v pravdi se ne izda naknadno še poseben sklep o volilu.

S pogodbo o izročitvi premoženja (106. člen ZD) ni mogoče razpolagati s kmetijami v nasprotju z določbami ZDKG. Zaščitena kmetija se ne sme deliti po fizičnih delih (21. člen ZDKG). Kot volilo (22. člen ZDKG) se lahko nakloni del zapuščine, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. Če gre za obdelovalno površino se po zakonu šteje, da je s tem gospodarska sposobnost zaščitene kmetije prizadeta. Ni mogoče zahtevati realizacijo izročilne pogodbe, ki je sestavljena v nasprotju z določbami ZDKG, ko je izročevalka z volilom naklonila del zaščitene kmetije-obdelovalno zemljišče. Takšna določba je, upoštevaje 1. odst. 103. člen ZOR in 105. člen ZOR, nična in s tem njena realizacija nemogoča.