VSM sklep Cp 721/96

Pritožbam vseh pritožnikov se ugodi, izpodbijani sklep se v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom z dne 5. 1. 1996 je prvostopno sodišče v tč.

I. izreka na podlagi zakona razglasilo za dediče zapustničine sorodnike in sicer: brata V.Z. do 11/56 zapuščine; polbrata K.Z. in polsestro T.K., vsakega do 4/56 zapuščine; nečake H.S., V.S. in B.B. ter nečakinje F.E., M.B.in N.L., vsakega do 11/168 zapuščine; polnečaka J.V., A.V.

ter polnečakinjo S.P, vsakega do 4/168 zapuščine ter po sklepu o popravi z dne 31. 1. 1996 še nečaka J.S.in P.S., vsakega do 11/112 zapuščine. V prvem odstavku tč. II. izreka izpodbijanega sklepa z dne 5. 1. 1996 je ugotovilo, da so dediči V.S., J.S.,B.B.,M.B.in N.L.

priznali terjatev upnikov zapuščine iz naslova fideikomisarične substitucije, A.P., V.E.in I.E. V drugem odstavku tč. II. izreka napadenega sklepa je nadalje ugotovilo, da dediči V.Z., H.S., F.E., J.V., A.V., S.P., K.Z.in T.K. niso priznali zahtevka navedenih upnikov in je le-te napotilo na pravdo izven zapuščinskega postopka.

V tč. III. izreka prvostopnega sklepa je ugotovilo obseg zapuščine, ki jo tvorijo nepremičnine pripisane pri vl. št.: 59 in 60 k.o. G., 303 k.o. L. ter 685 in 398 k.o. P., vse do celote. V tej točki izreka je še ugotovilo čisto vrednost zapuščine, ki znaša 33,425.000,00 SIT ter odmerilo zapuščinsko takso v znesku 165.000,00 SIT in jo naložilo v plačilo dedičem sorazmerno višini njihovih dednih deležev. Svojo odločitev v tč. II. izpodbijanega izreka sklepa je oprlo na ugotovitev, da tvori zapuščino premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustnici v denacionalizacijskem postopku. Zato glede na izrecno določilo člena 74/II Zakona o denacionalizaciji - ZDEN, da se v novem zapuščinskem postopku uporabljajo določbe Zakona o dedovanju iz leta 1976 - 1978 - ZD, ki ne pozna institucije fideikomisarične substitucije, in ker teče zapuščinski postopek po A.-M.E. in ne F.E., ki je navedeno substitucijo določil v korist svojih otrok (hčerke - A.P., roj. E. in sina F.E. ml.) priglašenim upravičencem iz te substitucije ni moglo priznati statusa dediča, temveč le upnika. In ker v obsegu uveljavljanega fideikomisaričnega upravičenja o katerem je spor, ne gre za spor med dediči po zapustnici A.-M.E., ni bilo osnove za prekinitev zapuščinskega postopka ter je navedene upnike izven njega, v nepriznanem obsegu terjatve napotilo na pravdo.

Proti navedenemu sklepu so se z laično pritožbo pritožili zakoniti dediči: B.B., N.L. in M.B. (vsi so uveljavljano fideikomisarično substitucijo priznali), s smiselno enotno pritožbeno grajo zoper izpodbijano odločitev pod tč. II. in III. (prvi odstavek) izreka prvostopnega sklepa. Bistvo te je, da prvo sodišče ni odločilo o obsegu uveljavljanega fideikomisaričnega upravičenja navedenih upnikov, v posledici česar tudi ni jasna višina dednih deležev zakonitih dedičev po pokojnici. Pritožbi zakonitih dedičev B. in M.B.

pa grajata tudi izpodbijano odločitev v tretjem odstavku tč. III.

izreka izpodbijanega sklepa, kjer zapuščinsko takso prvo sodišče ni porazdelilo tudi med fideikomisarične upravičence. Tako navedene pritožbe smiselno uveljavljajo pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zv. s čl. 163 Zakona o dedovanju - ZD), in se smiselno zavzemajo za razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti.

Pritožbo zoper izpodbijani sklep sta vložila tudi upravičenca iz uveljavljane fideikomisarične substitucije I. in V.E., zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 353. člena ZPP v zv. s čl. 163 ZD). Predlagata, da se pritožbama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V njem pa se naj upošteva, da premoženje obremenjeno z uveljavljano fideikomisarično substitucijo ni predmet zapuščine, zato se naj po čl. 74 ZDEN obravnava v zapuščinskem postopku po ZD le preostalo vrnjeno premoženje iz denacionalizacije. Premoženje, obremenjeno z navedeno substitucijo, je že s smrtjo zapustnice (1.7.1946) prešlo v last navedenih fideikomisaričnih upravičencev, zato je prvostopno sodišče v zapuščinskem postopku dolžno o uveljavljani substituciji meritorno odločiti in ga izročiti priglašenim upravičencem.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče meni, da prvo sodišče pri svojem odločanju predvsem ni dovolj razjasnilo dejanskega stanja o bistvenem vprašanju za predmetno odločanje in sicer, ali so priglašeni fideikomisarični upravičenci lahko dediči tega zapuščinskega postopka, temu posledično pa utegne biti tudi zmotno uporabljeno materialno pravo.

ZDEN ureja zapuščinski postopek za izvedbo denacionaliziranega premoženja v členih 74 do 83 in je specialni predpis glede na ZD. Ta se zato uporablja le, če ZDEN določenih vprašanj ne ureja (čl.

74/II). Določilo čl. 78/II ZDEN pa določa, da preide zapuščina na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kar je mišljeno le za primere, ko je bil zapuščinski postopek po umrlem upravičencu že pred uveljavitvijo ZDEN končan, ne da bi bilo v njem odločeno tudi o dedovanju premoženja, ki pripada razlaščencu po odločbi o denacionalizaciji, v cilju vzpostavitve stanja, ki je podobno smrti zapustnika. Ko zapuščinskega postopka po umrli upravičenki v dani zadevi sploh ni bilo, pa je v zasledovanju navedenega cilja potrebno seči nazaj do navezne točke - smrti zapustnice (1. 7. 1946). Zato je v obravnavani zadevi potrebno presojati prehod zapuščine na dediče (pravno nasledstvo) z dnem 1. 7. 1946 in ne po veljavnem ZD, kot to zmotno ugotavlja prvo sodišče v izpodbijanem sklepu.

Fideikomisarična substitucija (določitev dediča dediču) je dedna pravica (pravica do zapuščine, ki nastopi ob smrti prvega dediča) in izhaja že iz rimskega prava. Zato je napačno stališče prvega sodišča v izpodbijanem sklepu, da upravičenci iz uveljavljane fideikomisarične substitucije sploh ne morejo biti dediči po zapustnici A.-M.E. Z veljavnostjo tudi za področje naše sedanje države, je bil uzakonjen institut navedene substitucije s sprejetjem Občega državljanskega zakonika (ODZ) v letu 1811 ter ukinjen že v stari Jugoslaviji z Ustavo kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev iz leta 1921 v njenem členu 38/I: "Fidejkomisi se ukinjajo" in z Zakonom o razrešitvi rodbinskih fidejkomisov iz leta 1934 v njegovem členu 1/II: "Novih fidejkomisov ni moči ustanavljati". Sodna praksa te substitucije po drugi svetovni vojni ni priznavala, enako je ni priznaval Zakon o dedovanju iz leta 1955, kakor izhaja iz njegovega določila člena 243, in je ne pozna tudi sedaj veljavni zakon o dedovanju.

Iz zbranih podatkov predmetnega spisa in sicer iz fotokopije prisojilne listine Sodišča x z dne 10. 3. 1943, izdane v zapuščinskem postopku po dne 29. 1. 1942. leta umrlem E.F. in prevedene iz nemškega v slovenski jezik izhaja, da je bila razglašena kot dedinja na podlagi dedne pogodbe in obojestranske oporoke vdova A.E., da obsega zapuščina nepremičnine tedanje vl. št. 114 k.o. P. s prekomejnimi parcelami v S. in Z.B., vl. št. 526 S.B, vl. št. 59 in 60 k.o. G. ter vl. št. 303 k.o. L., z omejitvijo pravice obremenitve zaradi obstoječe fideikomisarične substitucije na navedeni zapuščini v korist upravičencev A.P., roj. E. in F.E. ml., razen na nepremičnini vl. št. 526 S.B., ki je prosta vseh bremen. Ta prisojilna listina vsebuje tudi odredbo o vpisu vknjižbe lastninske pravice na navedenih nepremičninah, ki tvorijo zapuščino v korist vdove A.E., kakor tudi odredbi o zaznambi prepovedi obremenitve na vseh že navedenih nepremičninah in vknjižbi fideikomisarične substitucije v korist navedenih upravičencev. Ob tem se lahko upravičeno domneva, da so vse odredbe po tej prisojilni listini bile tudi zemljiškoknjižno izvedene in kar naj prvo sodišče v novem postopku še preveri.

Po navedeni prisojilni listini je torej bila sicer že prej ustanovljena fideikomisarična substitucija v korist navedenih upravičencev po pristojnem organu tudi priznana in kar lahko le pomeni, da je bila takrat tudi pridobljena. Iz te listine ni razvidno, na podlagi katerih predpisov je bila institucija priznana.

Vendar je glede na dejstvo, da je bila pri nas ukinjena že pred drugo svetovno vojno, v vojnem času pa je delo državnih organov, kakor tudi sodišč vodil in izvajal nadzor okupator v nemškem jeziku in očitno tudi na podlagi pravnih predpisov izdanih med okupacijo po okupatorjih ter njihovih pomagačih, je ta fideikomisarična substitucija lahko bila z navedeno prisojilno listino priznana le na podlagi navedenih predpisov. Ti so bili po Odloku o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorju in njihovih pomagačih, o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi, o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije po sovražniku (Ur. l. DFJ št. 4/45), odpravljeni v njegovem prvem členu. Prvi odstavek 3. člena navedenega odloka pa določa, da obdržijo veljavnost sodne odločbe, izdane med okupacijo, s katerimi se urejajo zasebnopravna razmerja, in sicer vse tiste, ki niso v nasprotju s pravnimi predpisi, ki so veljali pred 6. aprilom 1941 in kateri ne nasprotujejo pridobitvam NOB ter odloku AVNOJ-a. V njegovem drugem odstavku pa je določeno, da smejo prizadete stranke iz ostalih sodnih odločb, ki ne izpolnjujejo pogojev iz prvega odstavka, če se z njimi same ne strinjajo, v treh letih uveljavljati svojo pravico v ustreznem sodnem postopku. 5. člen tega odloka pa še določa, da ostanejo zemljiškoknjižna stanja na podlagi odločb iz njegovega 3. člena v veljavi.

Navedeno prisojilno listino je po povedanem mogoče oceniti za tako, ki je glede njene veljavnosti podlegla določilom čl. 3/II omenjenega odloka (bila je izdana med okupacijo, z njo se urejajo zasebnopravna razmerja, ter je celo v nasprotju s predvojnimi predpisi). V posledici izdaje te prisojilne listine, je lahko bila po naravi zadeve prizadeta stranka le takratna dedinja, to je A.E., roj. Z, ki ji je bila dana pravica po drugem odstavku 3. člena navedenega odloka uveljavljati izdajo novega sklepa o dedovanju po umrlem možu F.E., brez bremen na prejeto dediščino - to je brez prepovedi obremenitve zaradi fideikomisarične substitucije v korist že navedenih upravičencev. Iz podatkov spisa zaenkrat ni znano, ali je A.E. to pravico dejansko uveljavljala in uspela kar pa bo šele jasno ob vpogledu v podatke zemljiške knjige pri spornih nepremičninah. V pritrdilnem primeru upravičenci iz uveljavljane fideikomisarične substitucije ne morejo imeti vloge dedičev v tekočem zapuščinskem postopku, ker je bila po že obrazloženem sicer njihova pridobljena pravica do dedovanja v predmetni zapuščinski zadevi na podlagi prisojilne listine, z novo odločbo odpravljena. Ob takem dejanskem stanju pa upravičenci iz uveljavljane substitucije tudi ne morejo izpolnjevati pogojev stranke tega zapuščinskega postopka niti v vlogi upnika. V nasprotnem primeru pa so navedeni upravičenci pridobljeno pravico do dedovanja predmetne zapuščine iz naslova fideikomisarične substitucije ohranili vse do smrti prve dedinje - A.E., ki je bila po sklepu sodišča z dne 18. 6. 1991 razglašena za mrtvo, s časom smrti 1. 7. 1946. Zato v tem primeru tudi lahko veljajo za njene dediče v obsegu pridobljenega fideikomisaričnega upravičenja. Za ta primer pa je opozoriti na podatke spisa, da je eden od dveh neposrednih fideikomisaričnih upravičencev, in sicer F.E. ml., ki je že umrl, zapustil, razen žene I.E.in sina V.E. (katera zaenkrat sama uveljavljata po njem dediščino iz njegovega pridobljenega fideikomisaričnega upravičenja), še sina F.E. in E.B., roj. E. Zato bi kazalo tudi njiju obravnavati kot dediča v tem zapuščinskem postopku. Tu je še opozoriti v primeru, če se bo podatek smrti F.E.

ml., ki se nahaja v spisu (22. 1. 1946), izkazal za točnega in kar bi pomenilo, da je umrl pred zapustnico A.E., na možen obseg dedovanja po njem na podlagi vstopne pravice (po čl. 12 ZD, le njegovi potomci, ne pa tudi zakonec).

Zaradi potrebne razjasnitve dejanskega stanja v nakazani smeri je tako pritožbeno sodišče po obrazloženem upravičeno izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo in zadevo vrnilo prvi stopnji v nov postopek (čl. 370 v zv. s 3. točko čl. 380 ZPP in čl. 163 ZD).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožniki niso priglasili.