79. člen ZD

Že zakonska sistematika kaže, da je vstopna pravica institut zakonitega dedovanja. Kadar oporočitelj ne določi substituta dediča, v oporoki določeni dedič pa umre pred oporočitejem, pride do zakonitega dedovanja. Stališče, da ima tožnik pravni interes za tožbo, nima pa pravnega interesa po materialnem pravu, je notranje protislovno in nelogično, odločitev, ki temelji na tem stališču, pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vprašanje zapustnikove volje je najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo oporočiteljevo voljo. Ker zapustnik z oporoko razpolaga s svojim celotnim premoženjem in za vse primere, bo svoje trditve, da je v obravnavani zadevi oporočno razpolagal le za primer komorience, moral dokazati pritožnik, in je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegova pravica manj verjetna.

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem obeh sodišč, da predstavlja zapis v pokojnikovi oporoki o zadolžitvi pokojne C. A., da v primeru prodaje ali drugačne odsvojitve stanovanja izplača tožniku v roku enega meseca po prenosu lastništva 1/4 vrednosti stanovanja, volilo z odložnim pogojem. Ker pokojna C. A. stanovanja do svoje smrti ni odsvojila, se pogoj ni izpolnil. Drugačno revizijsko stališče, da je s smrtjo pokojne C. A. to breme postalo tožnikova obligacijska terjatev do prvega toženca, je zmotno.

Dedovanje po zakonu ne pride v poštev, če je možno uporabiti oporoko, razen za nujni delež, če ga zakoniti dediči uveljavljajo.

Za stranke zapuščinskega postopka se sicer lahko štejejo tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšne pravice iz zapuščine, vendar mora imeti ta pravica dedno pravno podlago. Pritožnica lastninske pravice ne uveljavlja kot dedič, volilojemnik ali na kakšni dednopravni podlagi, zato bo morala svoje lastninskopravne zahtevke do premoženja, ki je s sklepom o dedovanju zajet v obsegu zapuščine, uveljaviti od dedičev v posebnem pravdnem postopku. Ker gre torej za spor o obsegu zapuščine med dediči in tretjimi osebami, tudi ni podlage za prekinitev zapuščinskega postopka. V oporoki izražena volja zapustnika, da naj po smrti oporočne dedinje zapuščino dedujejo vnuki, je pravno nedopustna in zato neupoštevna.

Za razliko od posebne ureditve, ki velja glede zapuščine, o kateri se odloča v postopkih denacionalizacije in ki v skladu z drugim odstavkom 78. člena ZDen na dediče zapustnika (denacionalizacijskega upravičenca) preide z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, pa upoštevaje 132. člen ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Ker je bilo torej zaplenjeno premoženje v obliki odškodnine (upoštevaje prvi odstavek 145. člena ZIKS) vrnjeno pokojnemu F. F. in zato predstavlja zapuščino po njem, je za trenutek njenega prehoda na dediče relevanten zgolj čas njegove smrti.

Ker je za odgovor na vprašanje, kaj je zapustnik z oporočnimi zapisi hotel doseči, torej kakšna je bila njegova prava volja, treba ugotavljati pravno relevantna dejstva, mora zapuščinsko sodišče, če ni soglasja udeležencev o vsebini oporoke, prekiniti postopek in tistega, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo. Stranka na napotitveni sklep ni vezana. Tožbo lahko vloži tudi zoper druge osebe in z drugačnim zahtevkom, kot je navedeno v napotitvenem sklepu.

Ker je zapustnik z oporoko sinu zagotovil volilo, ki pa je pogojno in se pogoj ni izpolnil, je volilo prenehalo. Zapis v oporoki, da pa mora dedinja, to je zapustnikova vdova, zapustnikovemu sinu v primeru neodsvojitve stanovanja, priskrbeti izplačilo od svojega dediča, pa v zakonu nima podlage.

Ko je zapustnik oporoko l. 1954 zapisal za svoje celotno premoženje, je to bilo tudi premoženje, ki je bilo kasneje denacionalizirano. Njegova volja, da se oporoka nanaša tudi na to premoženje, je bila jasna in nedvoumna, zato ni nobene potrebe, da bi jo konstruirali. Prvostopenjsko sodišče pravilno ni upoštevalo oporočnih določil zapustnika glede tega, kdo naj bi (oz. naj ne bi) dedoval po njegovi oporočni dedinji. Gre za fidejkomisarično substitucijo, ki v našem pravu ni dovoljena. Ker pritožnik ni dedič, nima ne pravice ne interesa, da nasprotuje postavljenemu skrbniku zapuščine.

Ustanova nujnega deleža predstavlja omejitev svobode oporočnega razpolaganja. Zato oporočitelj v ta del ne more posegati niti tako, da bi lahko veljavno določil, naj bo nujni dedič izplačan s strani oporočnega dediča. Pravica do nujnega deleža je namreč dedna pravica, zato gre nujnemu dediču določen del vsake stvari ali pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD). Zapustnik sicer lahko določi, naj nujni dedič dobi nujni delež v določenih stvareh, pravicah ali denarju (27. člen ZD). Vendar to pomeni zgolj to, da zapustnik lahko določi, kateri del zapuščine naj pridobi nujni dedič, ne pa tudi tega, da naj oporočni dedič prejme celotno zapuščino, v denarju pa naj izplača nujnega dediča. Prav za slednje se neutemeljeno zavzema pritožnica.

Ker je oporočni dedič umrl pred zapustnikom, po ZD pa ni vstopne pravice potomcev, je nastopilo zakonito dedovanje. Tekst oporoke je bil jasen in ga ni treba razlagati. S tem, ko je oporočitelj določil pritožnika za dediča svoji oporočni dedinji, ta določba ne more biti veljavna.

Fidejkomisarične substitucije Zakon o dedovanju ne dopušča, ZD v 229. čl. določa neveljavnost take določbe v poslednjevoljni izjavi (oporoki), tudi če bi bila vpisana v zemljiški knjigi. Fidejkomisarična substitucija je torej pravno nedopustna in neupoštevna.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.

ZDEN ureja zapuščinski postopek za izvedbo denacionaliziranega premoženja v členih 74 do 83 in je specialni predpis glede na ZD. Ta se zato uporablja le, če ZDEN določenih vprašanj ne ureja (čl. 74/II). Tako je v primeru, ko zapuščinskega postopka po umrlem upravičencu še ni bilo, potrebno presojati prehod zapuščine na dediče (pravno nasledstvo), na dan smrti zapustnika. Fideikomisarična substitucija (določitev dediča dediču) je dedna pravica (pravica do zapuščine, ki nastopi ob smrti prvega dediča), ki je bila na področju naše sedanje države ukinjena z Ustavo stare Jugoslavije iz leta 1921 in je sodna praksa po 2. svetovni vojni, niti s sprejetjem dedne zakonodaje, vse do danes ni priznavala. Med 2. svetovno vojno ustanovljena in po okupatorskih predpisih priznana Fideikomisarična substitucija je ostala v veljavi, če je prizadeta stranka iz pravice po določilu iz 2. odst. 3 čl. Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov (Ur.l. DFJ št. 4/45), v 3 letih od njegove uveljavitve ni sodno izpodbijala.

Določila v oporoki, da oporočni dedič dobi premoženje zapustnice, če bo skrbel za oskrbo oporočiteljičine sestre, ne pomeni nujno fideikomisarične substitucije, ampak gre lahko za odložni pogoj. Vsekakor je treba ugotoviti pravo voljo oporočiteljice.