VSL sodba Cpg 1354/93

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežnem obsegu ugodilo tožbenemu zahtevku po odpravi napak na objektu tožeče stranke in sicer je drugotoženi stranki naložilo, naj opravi določena dela v zvezi s sanacijo strešne kritine, prvotožena stranka je dolžna opraviti vsa dela v zvezi s sanacijo korodur tlaka, v zvezi s sanacijo poškodb diletacij in vihanja tlakov pa je prvotožena stranka dolžna opraviti 76.5%, drugotožena pa 4,25 % del. Vsa dela so opisana v sanacijskem elaboratu G. z dne 10.12.1992, ki je sestavni del sodbe, toženi stranki pa sta dolžni pričeti z njimi v roku 15 dni in jih končati v roku 60 dni. Višji primarni in podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, zaradi delnega umika tožbe pa je sodišče v tem delu postopek ustavilo. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujejo vse stranke in stranski intervenient.

Prvotožena stranka se pritožuje proti odločitvi v točki 1B in 1C izreka sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da tožeča stranka ni upravičena do popolne sanacije, ker je korodur tlak poškodovan le na določenih mestih, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Sanacija celotnega skladišča bi bila povezana s stroški, ki ne bi bili sorazmerni z napakami. Tožeča stranka že 7 let objekt nemoteno uporablja, napaka povzroča le malenkost večje prašenje in obrabo gum viličarjev, zato bi bila upravičena le do odbitkov na račun manj vrednih del. Predlagana sanacija bi pomenila novo kvaliteto tlaka, ki ni bila določena v projektu. Glede poškodb diletacij in vihanja tlaka meni, da zanje ni odgovorna, ker so posledica transporta s paletnimi vozički, na kar je prvotožena stranka že opozarjala, enako pa je ugotovil izvedenec. Sanacija z epoksidno smolo pomeni novo kvaliteto, ki v projektu ni bila predvidena. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov proti delu sodbe v točkah 1A in 1C izreka in proti odločbi o stroških.

Glede odločitve v točki 1A meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je računalo dvoletni jamčevalni rok, čeprav gre v tem primeru za očitne napake, ki jih je tožeča stranka lahko zaznala že ob tehničnem pregledu ali vsaj ob začetku uporabe objekta. Izvajalce bi morala obvestiti v šestih mesecih, v enem letu od obvestila pa ugasne pravica naročnika uveljavljati jamčevalni zahtevek zoper izvajalca. Tožba je v smislu določila 2. odstavka 645. člena ZOR vložena prepozno. Glede obsega sanacije meni, da bo pomenila popravilo celotne stavbe, ne le odpravo gradbenih napak, s tem pa sodišče podaljšuje odgovornost izvajalca na ves čas obstoja zgradbe. O teh dejstvih, ki so odločilna, sodba sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Iz enakih razlogov izpodbija tudi odločitev po točki 1C izreka sodbe. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranski intervenient se pritožuje proti odločitvi v točki 1A izreka sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že potekel 10-letni rok od prevzema objekta, v katerem po določilu 1. odstavka 644. člena ZOR izvajalec odgovarja za solidnost gradnje. Sicer pa streha opravlja svojo funkcijo, saj je tudi izvedenec priznal, da ne pušča. Nedoločeno in tehnično nevzdržno je mnenje, da je razlog za sanacijo nevarnost hitrejšega propadanja, ker to presega izvajalčevo odgovornost po 644. členu ZOR. Sodba ne upošteva obrabe in staranja, do katerih je prišlo v času 10-letne uporabe, s sanacijo pa bi bila narejena nova streha.

Nadalje meni, da je tožbeni zahtevek vložen prepozno, ker se je mehurjenje pojavilo že eno leto po končani gradnji in ker je to vidna napaka, o kateri je naročnik dolžan obvestiti izvajalca v šestih mesecih od ugotovitve, v enem letu od dneva obvestila pa ugasnejo naročnikove pravice zoper izvajalca na osnovi jamčevanja. Končno je mehurjenje posledica dodatnega vijačenja, ki je bilo opravljeno na investitorjevo zahtevo, zato odgovornosti za te poškodbe ni mogoče prevaliti na izvajalca. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe v zvezi z odločitvijo v točki 1C izreka sodbe in glede odločbe o stroških.

Uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da nastanek poškodb ni v vzročni zvezi s slabim vzdrževanjem diletacijskih reg. Pravilen zaključek bi bil, da zaradi napak v izvedbi tlakov ni bilo mogoče vzdrževati tako, da poškodbe ne bi nastale. Predlagana sanacija bo vzpostavila stanje, kot bi moralo biti na začetku, zato ni dolžna nositi 15% stroškov na račun kasnejšega cenejšega vzdrževanja. Za toliko je imela povečane stroške po krivdi toženih strank. Vztraja pri povrnitvi stroškov postopka glede na uspeh v pravdi. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbe niso utemeljene.

Pritožbi drugotožene stranke in stranskega intervenienta neutemeljeno izpodbijata sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ob odločanju o pravočasnosti tožbenega zahtevka, češ da bi sodišče moralo uveljavljene napake šteti kot očitne in glede na to računati tek jamčevalnega roka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Toženi stranki sta obvestilo o napakah, ki je bilo podano v dvoletnem jamčevalnem roku, določenem v 641. členu ZOR v zvezi z 2. odstavkom 615. člena ZOR, sprejeli in se obvezali napako odpraviti. Če bi šlo za očitne napake, bi zamudo grajanja pritožnici morali uveljavljati preden je bila sprejeta reklamacija in se je pristopilo k reševanju le-te. Glede na to je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izgubila pravice sodno uveljavljati odprave napak, saj se na določilo 1. odstavka 616. člena ZOR ni mogoče opirati, če se je izvajalec po obvestilu naročnika že zavezal napake odpraviti. V zvezi z računanjem teka rokov pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pravna podlaga tožbenega zahtevka ni jamčevanje za solidnost gradnje, temveč jamčevanje za napake, zato je potrebno uporabiti določila 641. člena ZOR v zvezi s 615. in 616. členom ZOR, ne pa določil 644. in 645. člena ZOR.

Tudi očitki pritožb drugotožene stranke in stranskega intervenienta glede odločitve v točki 1A izreka sodbe, ki se nanaša na odpravo napak strešne kritine, niso utemeljeni. Stranski intervenient nima prav, ko meni, da sploh ne gre za napake, saj streha ne pušča.

Stranke same so že ob dogovarjanju o reševanju napak ugotovile, da je sanacija potrebna zaradi zaščite oziroma nadaljnjega propadanja in se zavezale opraviti potrebna dela. Izvedenec pa je ugotovil, da je mehurjenje kritine posledica projektantske in izvedbene napake. Za zaključek, da gre za napako kritine, ker le-ta nima običajnih lastnosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje dejstvo, da hitreje propada in niso potrebne še nadaljnje škodljive posledice.

Nesprejemljivi so tudi očitki pritožb, da z obsegom del v zvezi s sanacijo, ki ga je v točki 1A izreka sodbe sodišče naložilo drugotoženi stranki, ne bodo odpravljene le gradbene napake, temveč tudi posledice poslabšanja zaradi 10-letne uporabe, s predvideno sanacijo pa bo streha pridobila kvaliteto, ki med pogodbenimi strankami ni bila dogovorjena. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem vprašanju na podlagi izvedeniškega mnenja ugotavljalo, katera dela sanacije so potrebna zaradi projektantskih in izvedbenih napak, katera pa bodo pomenila izboljšanje kvalitete strehe. Glede na to je tožbenemu zahtevku ugodilo le v obsegu, v katerem bo prišlo do odprave napak. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, o vseh odločilnih dejstvih pa je navedlo razloge, tako da zatrjevane kršitve niso podane. Nepravilno je tudi stališče stranskega intervenienta, da drugotožena stranka ne more odgovarjati za napake na strehi, ker so le-te posledica investitorjevih zahtev. Drugotožena stranka kot izvajalec odgovarja za uspeh prevzetega dela, njena odgovornost za napake pa res ne bi bila podana, če bi tožečo stranko opozorila na možne škodljive posledice dodatnega vijačenja. Samo v kolikor bi kljub temu tožeča stranka vztrajala pri tem delu, bi bila podana njena krivda. Ker pa je drugotožena delo opravila, posledica pa so napake strehe, je pravilen zaključek, da zanje odgovarja, saj ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva od strokovnjaka.

Proti odločitvi v točki 1B izreka sodbe, ki se nanaša na odpravo napak na korodur tlaku, se pritožuje prvotožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da mnenje, da je zaradi nesorazmerja med predvideno sanacijo in napakami korodur tlaka tožeča stranka upravičena le do znižanja plačila, ne pa do odprave napak, ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Glede na določila 641. člena v zvezi s 3. odstavkom 618. člena ZOR bi prvotožena stranka dela v zvezi z odpravo napak lahko odklonila, vendar takrat, ko je to zahtevala tožeča stranka in le iz razloga nesorazmernosti med napakami in stroški odprave. Toda tudi v tem primeru bi tožeča stranka imela pravico izbirati med znižanjem plačila ali razdrtjem, pogodbe, poleg tega pa pravico do povračila škode. Ker pa je prvotožena stranka sprejela reklamacijo in pristala, da bo odpravila napake, se na neupravičenost te zahteve ne more več sklicevati.

Prvotožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o tem, da je dolžna kriti vse stroške sanacije korodur tlaka. Res je, da je izvedenec ugotovil, da je tlak poškodovan le na določenih mestih, ki jih je z analizo mogoče določiti in da bo zaradi sanacije kvaliteta korodur tlaka boljša in njegova amortizacijska doba daljša, zato meni, da bi prvotožena stranka (ki je kot izvajalec sicer v celoti odgovorna za nastale napake) morala nositi le 1/3 stroškov sanacije. Vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri presoji, kdo naj nosi obveznost sanacije, upoštevalo ne le kaj bo s predvidenimi deli doseženo in kdo je za nastale napake odgovoren, ampak tudi dražje vzdrževanje, ki ga je tožeča stranka imela doslej. Ti večji stroški vzdrževanja so ji nastajali namreč prav zaradi ravnanja prvotožene stranke, ki je zavlačevala z odpravljanjem napak, zato je prav, da ne bremenijo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v ustreznost ocene, da bodo pretekli višji vzdrževalni stroški poravnani s koristjo, ki jo bo tožeča stranka pridobila zaradi boljše kvalitete korodur tlaka po sanaciji.

Neutemeljene so tudi vse pritožbe proti odločitvi v točki 1C izreka sodbe, ki se nanaša na odpravo napak diletacij in vihanja tlaka.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z mnenjem prvotožene stranke, da za napake ni odgovorna, ker so posledica nepredvidenega transporta s paletnimi vozički, niti z mnenjem tožeče stranke, da poškodbe niso v vzročni zvezi s slabim vzdrževanjem diletacijskih reg. Ugotovitve sodišča prve stopnje v tem delu temeljijo na mnenju izvedenca, ki je točno opredelil, kdo in v kolikšni meri je povzročil nastale poškodbe. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, ko ocenjuje stopnje odgovornosti strank, nobena izmed navedb v pritožbah pa ne more izpodbiti pravilnosti teh ugotovitev. Tudi o obveznosti strank glede sanacije je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Nesprejemljiva sta tako očitka prvotožene in drugotožene stranke, da sodišče ni razmejilo sedanje situacije od stanja, ki je v vzročni zvezi z izvedbo del, ter da bo zaradi sanacije z epoksidno smolo tlak pridobil novo kvaliteto, kot tudi očitek tožeče stranke, da bi sodišče moralo upoštevati ne le, da bodo stroški kasnejšega vzdrževanja manjši, ampak tudi to, da je bilo dosedanje vzdrževanje dražje. Vse to, kar zatrjujejo pritožniki, je sodišče prve stopnje upoštevalo in je tožbenemu zahtevku ugodilo le v obsegu, kolikor so glede na izvedeniško mnenje napake posledica del, katera sta se zavezali opraviti toženi stranki in kolikor učinek sanacije ne bodo lastnosti, ki bodo presegale pogodbeno dogovorjeno kvaliteto tlaka.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbe, ker ob odločanju ni ugotovilo, da bi bila podana katera od kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, materialno prvo pa je bilo pravilno uporabljeno (na kar mora po določilu 2. odstavka 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti) in po določilu 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je potrdilo tudi odločbo o stroških postopka, zoper katero sta se pritožili tožeča in drugotožena stranka, pri čemer se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

Ker nobena od strank s pritožbo ni uspela, nosi po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP vsaka sama svoje pritožbene stroške.