VSL sodba III Cp 1137/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki II. izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Toženka H. T, roj. O., stan. B. 13 a, Š. je dolžna tožnici B. T., roj. F., roj. 29.09.1946, stan. Z. 2, R. S. v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc. št. 261/2, pašnik v izmeri 672 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 34 m2, vpisane pri vl. št. 445 k.o. D., kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice voženj z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji po obstoječi gramozni cesti v breme nepremičnine parc. št. 255, gozd v izmeri 12319 m2 in pašnik v izmeri 4316 m2, vpisane pri vl. št. 495 k.o. D., kot služnostne stvari, da ne bo izvršbe."
Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Za odločanje o pritožbi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na njeni lastni parceli 255 k.o. D., vpisani v vl. št. 495 iste k.o., s tem ko hodi in vozi po kolovozni poti; da je tožena stranka dolžna v bodoče opustiti vsakršno poseganje v nepremičnine parc. št. 255 - gozd 12319 m2, pašnik 4316 m2, vpisane v vl. št. 495 k.o. D., še posebej pa je dolžna v nadalje opustiti vsakršno uporabo s hojo ali prevozom z vsemi vozili po kolovozni poti po navedeni lastni parceli tožeče stranke; da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje kolovozne poti, tako da odstrani ves nasuti gramoz na cesti v širini 3 m in dolžini 200 m po parc. št. 255 k.o. D., ker bo v nasprotnem primeru na njene stroške to storila tožeča stranka ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki škodo, ki ji jo je povzročila z nasutjem gramoza na kolovozni poti po parc. št. 255 k.o. D., s tem, da ji je odvzela zemljišče v velikosti 600 m2, v znesku 4.171,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka škode dne 23.08.2005 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugodilo zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi (T. B.), da za potrebe gospodujočega zemljišča nepremičnine parc. št. 261/2, pašnik v izmeri 672 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 34 m2, vpisane pri vl. št. 445 k.o. D., last tožeče stranke T. B., roj. F., roj. dne 29.09.1946, stan. Z. 2, R. S., v razmerju 1/1 do celote, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica voženj z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji po obstoječi gramozni poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 255, gozd v izmeri 12319 m2 in pašnik v izmeri 4316 m2, vpisane pri vl. št. 495 k.o. D., last tožene stranke T. H., roj. O., stan. B. 13 a, Š., v razmerju 1/1 do celote. Nadalje je ugodilo zahtevku tožeče stranke po nasprotni tožbi, da je tožena stranka T. H., roj. O., stan. B. 13 a, Š., dolžna tožeči stranki T. B., roj. F., roj. dne 29.09.1946, stan. Z. 2, R. S. v roku 15 dni izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc. št. 261/2, pašnik v izmeri 672 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 34 m2, vpisane pri vl. št. 445 k.o. D., kot gospodujoče stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice voženj z vsemi motornimi vozili in delovnimi stroji po obstoječi gramozni cesti v breme nepremičnine parc. št. 255, gozd v izmeri 12319 m2 in pašnik v izmeri 4316 m2, vpisane pri vl. št. 495 k.o. D., kot služnostne stvari. Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke (po nasprotni tožbi) v delu, kjer se toženi stranki po nasprotni tožbi prepoveduje vsakršno poseganje v služnostne pravice, opisane v navedenih zahtevkih nasprotne tožbe, ki jima je bilo ugodeno. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je T. H. dolžna T. B. povrniti 2.158,75 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo je tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju sodišče druge stopnje zanjo uporablja izraz tožeča stranka, za toženo stranko oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi pa izraz tožena stranka) vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotnega in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma da samo odpravi zatrjevane kršitve postopka in ugotovi drugačno dejansko stanje ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez pomislekov ugodilo zahtevku tožene stranke v nasprotni tožbi, čeprav le-ta z dikcijo "po obstoječi dovozni poti" sploh ni sposoben obravnavanja. Tako po stališču pravne teorije kot tudi ustaljene sodne prakse je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja stvarne služnosti dovolj določen takrat, ko je v petitu opisan tudi potek služnostne poti. Obrazložitev sodišča prve stopnje, iz katere izhaja, da trasa v naravi že dalj časa obstaja in je tudi zelo dobro vidna, je tozadevno nepomembna, ker tožeči stranki kot lastnici služečega zemljišča ne nudi prav nikakršnega pravnega varstva. Nenazadnje tudi določilo 19. člena ZZK-1 določa, da če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, se te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Takšnim zahtevam citirane določbe materialnega prava pa II. točka izreka sodbe ne sledi, kar posledično pomeni, da je izrek sodbe nejasen, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo po mnenju tožeče stranke tudi zavreči tožbeni zahtevek, ki mu je ugodilo s točko II/2 izreka sodbe, saj tožena stranka ne more imeti nobenega pravnega interesa za dajatveni zahtevek po izstavitvi za vknjižbo primerne listine za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Zahtevek iz naslova priposestvovanja stvarne služnosti je ugotovitveni; obstoj služnosti sodišče s sodbo zgolj ugotovi, za vpis služnosti v zemljiško knjigo pa ni potrebna nikakršna dodatna listina ali razpolagalni pravni posel lastnika služečega zemljišča. Tožeča stranka nadalje navaja, da je glede ugotovitve služnosti sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Pravilno je zaključilo, da so trditve tožeče stranke v bistvenih delih povsem potrjene z izpovedbami prič N. Š., A. S., L. Č. in M. F., ki so vse potrdile, da je bila sporna cesta pred posegom tožene stranke v letu 2005 le ozka kolovozna pot, ki ni bila gramozirana. Ne da bi izpovedbe navedenih prič ocenilo na način, da bi jih kot dokaz ocenilo vsakega posebej in v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, je sodišče prve stopnje navedlo, da navedenim pričam ni verjelo zato, ker so vse ostale priče, ki jih je predlagala tožena stranka, povedale nasprotno, to je, da je bila sporna pot po svoji celotni dolžini gramozirana že nekje v letu 1976 in se je po njej dalo normalno voziti. Pri tem pa je sodišče prve stopnje še povsem nepravilno in neprepričljivo pojasnilo, da izpovedb prič, ki jih je predlagala tožeča stranka in so potrdile njena zatrjevanja, ni upoštevalo zato, ker gre pri teh pričah za njene sorodnike ali prijatelje ter zato, ker se izpovedbe prič, ki jih je predlagala nasprotna stranka, med seboj skoraj v celoti ujemajo. Določene izpovedbe priče ni mogoče šteti za neverodostojne zgolj zato, ker je sorodnik ali prijatelj ene izmed pravdnih strank, kakor tudi ne zato, ker je druga priča povedala drugače, ampak je potrebno navesti stvarne razloge, zakaj se določenim pričam ne verjame. Enako, kot je sodišče prve stopnje izreklo glede izpovedb, ki so jih podale s strani tožeče stranke predlagane priče, je mogoče zaključiti tudi glede izpovedb, ki so jih podale s strani tožene stranke predlagane priče. Tudi tem pričam namreč ni mogoče slediti zato, ker so vse ostale priče povsem skladno, s skoraj ujemajočimi izpovedbami, izpovedale nasprotno in zato, ker so vse priče, ki jih je predlagala tožena stranka, njeni najožji sorodniki (B. B.), njeni prijatelji (F. in E. P., M. L., M. Č., K. F.), sodelavci njenega moža (M. L., M. Č., K. F., A. P.) ali pa so neposredno zainteresirani za uspeh tožene stranke v predmetni pravdi, ker želijo po sporni poti tudi sami voziti (A. P., J. G. ml. in st., Š. T.). Vse navedene priče so tovrstne odnose oziroma razmerja do tožene stranke in njenega uspeha v tem postopku tudi izrecno priznale, česar pa sodišče prve stopnje ni kritično presojalo. Materialno resnico bi moralo iskati globlje v natančni analizi izpovedb. Sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo služnostne poti v bistvenih delih sploh ni dokazno ocenilo izpovedi priče I. B., katere izpovedba je bila verjetno najbolj nepristranska, saj ni imela interesa izpovedati v korist tožene stranke, saj je že leta 1985 prodala svojo nepremičnino na tem območju. Ta priča je skoraj v celoti potrdila navedbe tožeče stranke in izpovedbe prič Š., S. in Č.; povedala je, da je bila sporna trasa, ko je v letu 1985 prodala nepremičnino, v bistvu kolovozna pot, ki ni bila gramozirana, s čimer je na laž postavljena tožena stranka in z njene strani predlagane priče, ki so izpovedovale, da je bila sporna trasa že v letu 1976 v celoti gramozirana. Priča je nato na sugestijo pooblaščenca tožene stranke modificirala svojo izpoved, in sicer tako, da je povedala, da obravnavana pot v letih 1980 oziroma 1985 ni bila gramozirana v prvem in zadnjem delu, gledano od krajevne ceste, medtem ko je bila nekje na sredini gramozirana. Še vedno pa je vztrajala, da je stanje ceste glede na stanje lanskega leta, ko je bila nazadnje na cesti, ob upoštevanju stanja iz leta 1980, drugačno, saj je bila cesta malo razširjena in pogramozirana. Prvič je šele v lanskem letu videla, da je cesta po celotni trasi gramozirana. Takšna izpoved v povsem drugačno luč postavlja izpovedi prič M. L., M. Č. in K. F., ki so zatrjevali, da je bila sporna cesta že v letu 1976 po svoji celotni trasi nasuta z večjo količino gramoza, ki so ga več dni dovažali s tremi tovornjaki. Izpovedi navedenih prič, ki jih tožeča stranka na kratko povzema v pritožbi, po njenem mnenju tudi niso prepričljive in skladne, kot jih je nekritično označilo sodišče prve stopnje. Glede na izpoved I. B. pa so neverodostojne tudi neskladne izpovedi B. B., J. G. ml. in st., Š. T. ter F. in E. P.. J. G. ml. je na identični vprašanji pooblaščencev tožeče in tožene stranke odgovoril povsem različno; sodišče prve stopnje pa se v verodostojnost njegovega izpovedovanja ni spuščalo, tako kot tudi ne v verodostojnost izpovedb Š. T., ki je nepremičnino kupil od I. B., a je kljub vsemu izpovedoval povsem drugače od nje, to je, da je bila takrat, ko je parcelo kupil, cesta po vsej dolžini gramozirana. Sodišče prve stopnje tudi ni dvomilo v verodostojnost izpovedi priče J. G. st., ki je izrecno priznal, da si svoji pravico služnosti voženj po sporni cesti. Da izpovedbe vseh prič, ki so potrjevale verzijo tožeče stranke, da je bila cesta že v letu 1976 razširjena in nasuta po celotni dolžini, v letu 2005 pa zgolj dodatno nasuta in očiščena, niso resnične, po mnenju tožeče stranke izhaja tudi iz predloženih fotografij; če bi bilo v letih 1976 na ravno gozdno podlago navožena velika količina gramoza, kot so izpovedovale zgoraj navedene priče, nato pa bi bila v letu 2005 navožena in izravnana še takšna količina gramoza kot je izpovedovala priča B. B., potem bi morala cesta v naravi izgledati tako, da bi bila po svoji celotni dolžini trase enakomerno dvignjena nad okoliški gozdni teren za količino navoženega gramoza, kar pa iz fotografij nikakor ne izhaja. Iz njih izhaja, da je zgornji makadamski nivo ceste na določenih delih celo bistveno nižje od nivoja okoliškega gozdnega terena, kar pomeni, da je trasa morala biti v letu 2005 tudi vrezana v teren in cesta izravnana, tako da ne more biti dvoma, da je prišlo do posega v lastninsko pravico tožeče stranke. Nadalje v pritožbi opozarja, da je brez podlage zaključek sodišča prve stopnje, da skoraj vse priče, ki potrjujejo navedbe tožene stranke, živijo v bližini oziroma imajo v bližini ceste parcele, zaradi česar so jim dobro poznane krajevne razmere in običaji. Tožeča stranka graja sklicevanje sodišča prve stopnje na poznavanje krajevnih običajev, saj je sodišče kot materialnopravno podlago odločanja v zadevi navedlo določilo 54. člena ZTLR, na krajevne običaje pa se v zvezi s priposestvovanjem služnosti ni mogoče sklicevati. Navedenim pričam pa niti niso bile dobro poznane krajevne razmere; zatrjevale so, da jim ni poznano, kdo je lastnik zemljišča, na katerem se nahaja sporna pot, ter da tožeče stranke na območju niso nikoli videle, prav tako pa je tudi niso prosile za dovoljenje glede izvajanja voženj, priznale pa so, da po cesti sedaj, ko je bila v letu 2005 razširjena in gramozirana, vozijo, nekatere pa si celo prilaščajo služnostno pravico, o čemer je najbolj nazorno izpovedala priča A. P., njegovo izpoved pa so potrdile tudi priče J. G. st. in Š. T.. Tožeča stranka opozarja, da ni zanemarljivo nesporno dejstvo, da navedenim nezakonitim uporabnikom ceste za njeno rekonstrukcijo v letu 2005 B. B. kot izvajalcu ni bilo treba ničesar plačati, tako da je njihovo izpoved na sodišču razumeti tudi kot očitno protiuslugo. Po mnenju tožeče stranke tako izpovedi navedenih prič ni šteti za posebej prepričljive, verodostojne in pomembne, kot je storilo sodišče prve stopnje, temveč ravno obratno, saj bi navedenim pričam glede na njihov interes za uspeh tožene stranke bilo mogoče priznati celo položaj stranskega intervenienta na njeni strani. Nadalje tožeča stranka navaja, da je dokazni postopek jasno pokazal, da so tožena stranka in priče, ki so se izkazovale kot uporabnice ceste, le-to vseskozi uporabljale na skrivaj, brez vednosti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je kot pričetek priposestvovalne dobe štelo leto 1976, ko je bila cestna trasa gramozirana in sposobna vožnje z motornimi vozili, oziroma ko naj bi se mož tožene stranke dogovoril z očetom tožeče stranke, da lahko pot spremeni v cestno traso. O tem, ali je takšen dogovor sploh obstajal, sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov, kar pomeni odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih sodbe, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno dejstvo je namreč odločilno, saj bi v odsotnosti takšnega dogovora do pričetka uporabe poti in njene spremembe v cesto z gramoziranjem, če bi to takrat dejansko bilo izvršeno, prišlo na nepošten način, na skrivaj in mimo vedenja lastnika služečega zemljišča, na takšen način pa priposestvovalna doba sploh ne more začeti teči. O pričetku teka priposestvovalne dobe za t. i. nepravo priposestvovanje ni mogoče govoriti takrat, če je bilo izvrševanje služnosti začeto nepošteno, zvijačno, na skrivaj, z zlorabo zaupanja. Prav to pa je po mnenju tožeče stranke nesporno potrdil dokazni postopek v konkretnem primeru. Nobenega dokaza ni o obstoju dogovora med možem tožene stranke in očetom tožeče stranke, med katerima sploh ni moglo priti do kontakta, saj očeta, kot je izpovedala priča N. Š., od leta 1975 na spornem območju ni bilo več. O tem sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Poleg tega je bistven pogoj za nastanek služnosti na podlagi nepravega priposestvovanja, da se je služnost izvrševala tako, da je bilo izvrševanje opazno, oziroma da je lastnik služeče stvari za izvrševanje služnosti vedel in temu ni nasprotoval. Breme takšnega dokazovanja je na priposestvovalcu, ki se ne more sklicevati na priposestvovanje, če je služnost izvrševal na način, ki lastniku služeče nepremičnine ni zaznaven. Tožena stranka pa sodišču prve stopnje ni zagotovila niti trditvenega gradiva niti dokazov o tem, da je lastnik služeče stvari za izvrševanje voženj vedel, a jim ni nasprotoval. Tožena stranka se je sklicevala le na dogovor, glede katerega je najprej zatrjevala, da sta ga sklenila njen mož in mož tožeče stranke, kasneje pa je trdila, da naj bi šlo za dogovor med njenim možem in očetom tožeče stranke. Tudi do tega nasprotja sodišče prve stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča. Tožena stranka tako ni nikoli trdila, da je tožeča stranka vedela, da je pričela v letu 1976 z izvrševanjem voženj in da je takšne vožnje izvrševala več kot dvajset let. Na glavni obravnavi je tožena stranka celo izrecno potrdila nasprotno, in sicer, da tožeča stranka za vožnje sploh ni vedela, da tožene stranke pri tem nikoli ni videla, in vožnjam tako niti ni mogla nasprotovati. Tožena stranka je potrdila navedbe tožeče stranke, da je do tedaj, ko se je po posegu leta 2005 prvič oglasila pri njej, ni nikoli videla in je ni poznala. Povedala pa je tudi, da tožeče stranke nikoli pred obravnavanim posegom ni vprašala, ali lahko vozijo po sporni trasi, ker za to ni videla potrebe; tožeča stranka pa je tudi nikoli ni videla, da po tej trasi vozi. Ne samo, da tožena stranka ni dokazala soglasja oziroma nenasprotovanja tožeče stranke za izvrševanje voženj, ampak je prepričljivo dokazala nasprotno, in sicer, da tožeči stranki zatrjevane vožnje od leta 1976 do 2005 sploh niso bile znane, ker jih je tožena stranka izvajala na nezaznaven način, torej na skrivaj. Navedeno je izrecno potrdil tudi sin tožene stranke B. B., ki je šele v letu 2005 izvedel za to, da je tožeča stranka lastnica služeče nepremičnine. Vedenje lastnika služeče stvari o izvrševanju voženj priposestvovalca je conditio sine qua non za to, da se lahko sklepa o tem, ali je vožnjam sploh lahko nasprotoval oziroma je nanje pristajal. Sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem zaključuje zgolj to, da za priposestvovanje stvarne služnosti izrecna privolitev lastnika služeče stvari sploh ni nujna, pri čemer v zvezi s sklepanjem o tem, ali je tožeča stranka vedela za vožnje ali ne, sodišče poudarja zgolj to, da iz tega, da ne živi ob sporni parceli, ni mogoče sklepati, da je za takšne vožnje vedela. Po mnenju tožeče stranke pa iz odsotnosti tožeče stranke prav gotovo ni mogoče sklepati, da je za takšne vožnje vedela, kar je potrebno kot ključno ugotoviti. Nadalje tožeča stranka v pritožbi še opozarja, da glede na dejstvo, da pravdni stranki do obiska tožene stranke pri tožeči stranki po izvršenem posegu leta 2005 ena za drugo sploh nista vedeli in se nista poznali, je tudi nemogoče trditi, da obstoj služnosti za tožečo stranko ni bil sporen. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na vsebino tožničinega odgovora na nasprotno tožbo z dne 28.12.2007 (prvi odstavek III. točke), vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da tožeča stranka nikoli ni kot nesporne pripoznala služnostne pravice, kot jo v tem postopku vtožuje tožena stranka. Ob pozornem branju te vloge in ostalih vlog tožeče stranke se jasno razbere, da je služnostna pravica tožene stranke za tožečo stranko v kakršnem koli obsegu zanjo vseskozi sporna, da za izvrševanje voženj ni vedela in da je navedeni zapis razumeti na način, da je spor med strankama nastal v letu 2005, ko je bil izvršen sporen poseg in ko sta pravdni stranki ena drugo sploh spoznali. To je jasno izpovedala tožeča stranka tudi na glavni obravnavi dne 27.8.2008. Tudi o tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč se glede vedenja tožnice zgolj deplasirano in iztrgano iz konteksta sklicuje na navedeni zapis prejšnje pooblaščenke tožeče stranke v odgovoru na nasprotno tožbo, ki ga je tožeča stranka z gornjimi navedbami izrecno in jasno preklicala v smislu 93. in 214. člena ZPP, česar pa sodišče prve stopnje prav tako ni presojalo. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do dejstva, da iz izpiska iz zemljiške knjige za domnevno služečo parc. št. 255 k.o. D. izhaja, da je tožeča stranka lastnica te nepremičnine postala dne 8.9.1986. Priposestvovalna doba tako v nobenem primeru ni mogla pričeti teči že v letu 1976. Po stališču pravne teorije je namreč ob upoštevanju načela zaupanja v zemljiško knjigo potrebno šteti, da pomeni sprememba lastnika služeče nepremičnine okoliščino, ki ima pravno posledico prekinitve priposestvovanja. Pogoje priposestvovanja je tako mogoče presojati le v času po tem, ko je tožeča stranka postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, pri čemer po letu 1986 nikoli ni pristala na dejansko izvrševanje služnosti s strani tožene stranke, ker ne za njo ne za njene vožnje ni vedela, saj se sploh nista poznali. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nespornega dejstva, da je tožena stranka po izvršenem posegu tožeči stranki v odškodnino ponujala 100.000,00 SIT, kar prav tako potrjuje protipravnost njenega ravnanja in neobstoj služnosti, saj ji v zvezi z eno podrto brezo takšne odškodnine gotovo ne bi ponujala. Glede na vse navedeno tožeča stranka pritožbo zaključuje z ugotovitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi na ugotovitev obstoja služnostne pravice zavrniti, ker služnosti na skrivaj ni mogoče pridobiti. Nujna posledica zavrnitve navedenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pa je ugoditev tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pri čemer bi moralo sodišče prve stopnje ob tem toženi stranki naložiti vzpostavitev prejšnjega stanja ceste v stanje kolovozne poti z odstranitvijo vsega navoženega gramoza, ne glede na to, kdaj je bil navožen, saj tožena stranka priznava, da je bila pot preden je začela dovažati gramoz kolovozna in ozka, tako kot je zatrjevala tudi tožeča stranka, gramoza pa ni dovažal nihče drug.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija točko II/2 izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis ugotovljene stvarne služnosti. Prav ima tožeča stranka, ko navaja, da se obstoj služnosti zgolj ugotovi, za vpis služnosti v zemljiško knjigo pa ni potrebna nikakršna dodatna listina ali razpolagalni pravni posel lastnika služečega zemljišča. Izročitev listine, primerne za vpis v zemljiško knjigo, bi bila namreč potrebna le tedaj, ko bi tožena stranka uveljavljala pridobitev stvarne služnosti na podlagi pravnega posla. V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna. Ob pravnomočni ugotovitvi obstoja služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, ki je sedaj v lasti tožene stranke, bo lahko sodišče vknjižilo služnost na služečo nepremičnino, ne da bi morala tožeča stranka še izrecno izjaviti, da dovoljuje takšno vknjižbo. Podlaga za vknjižbo je - kot pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi - že pravnomočna sodna odločba, s katero je sodišče ugotovilo obstoj te pravice (3. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/2003, 45/2008, 28/2009, v nadaljevanju ZZK-1). Ker torej iz materialnega prava ne izhaja obveznost tožeče stranke za izročitev listine, ki bi omogočala vpis v zemljiško knjigo, je sodišče izpodbijano sodbo v točki II/2, s katero je sodišče prve stopnje takšnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke ugodilo, na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je takšen zahtevek zavrnilo.

V ostalem je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), in sicer zaradi zatrjevane nejasnosti izpodbijane sodbe v II. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje opredelilo potek ugotovljene služnostne poti z dikcijo "po obstoječi dovozni poti", ni podan. ZZK-1, kot je opozorila tožeča stranka v pritožbi, v 19. členu določa, da se v primeru, če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. Zakon pri tem neposredno ne določa načina opisa prostorskih meja služnosti, oziroma da bi moral biti potek služnostne poti določen s navedbo posameznih točk v naravi in z razdaljami med njimi (dolžina in širina), ampak uporablja pravni standard natančnega opisa. Dikcija, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo po nasprotni tožbi tožene stranke in ki jo graja tožeča stranka, je sicer res nekoliko netipična v smislu, da potek služnostne poti ni določen z merami po dolžini in širini, vendar pa to ne pomeni, da zaradi tega ni zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa, oziroma da zaradi tega ni jasen obseg pravice služnostnega upravičenca in da tožeča stranka kot lastnica služečega zemljišča nima pravnega varstva. Sodišče prve stopnje se je namreč ob ogledu na kraju samem prepričalo, da je cestna trasa na parc. št. 255 k.o. D. v naravi zelo dobro vidna, pri čemer sta mu potek poti, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi na kraju samem z dne 13.06.2008 (list. št. 42 in 43), pokazali sami pravdni stranki, pa tudi iz načrta parcele (B13) in orto-foto posnetka (B14) je razvidno, da je obravnavana pot edina gozdna cesta, ki po parceli št. 255 k.o. D. vodi do nepremičnine tožene stranke na parc. št. 261/2 iste k.o. Sodišče druge stopnje tako sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožene stranke oziroma izrek izpodbijane sodbe z dikcijo "po obstoječi gramozni cesti" dovolj določen, saj glede na vse navedeno zadosti pravnemu standardu natančnega opisa iz 19. člena ZZK-1. Zgolj zaradi navedene dikcije izrek sodbe tudi ni nejasen v smislu bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi se zaradi tako oblikovanega izreka sodbe sodišča prve stopnje lahko zgodilo, da bi tožena stranka širila služnostno pot ali spreminjala njeno konfiguracijo. V dejanskem smislu namreč takšna teoretična možnost obstaja ne glede na to, kako je izrek besedno oblikovan, nikakor pa uporabljena dikcija ne izključuje možnosti pravnega varstva tožeči stranki v primeru, da bi tožena stranka v prihodnosti kakorkoli posegla v konfiguracijo služnostne poti.

Glede ugotovitve služnosti tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar njena kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno izvedenih dokazov, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. V nadaljevanju zato odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe, podane v tej smeri. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje izpovedb zaslišanih prič ni ocenilo na način, da bi jih kot dokaz ocenilo vsakega posebej in v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je namreč napravilo ustrezno in natančno dokazno oceno oziroma analizo izpovedi zaslišanih prič. Enajst od zaslišanih petnajstih prič (in sicer vse priče, razen N. Š., A. S., L. Č. ter M. F.) je v zvezi z bistvenim vprašanjem, ali je bila obravnavana pot pred letom 2005 v glavnem enaka kot sedaj, izpovedovalo smiselno enako in pritrdilno. A. P. je izpovedal, da je cesta takšna že trideset let, tudi iz izpovedi M. L., M. Č. in K. F. izhaja, da je bila cesta razširjena že pred tridesetimi leti, to je leta 1976, kar je potrdil tudi J. G. st., J. G. ml. pa je izpovedal, da se cesta po širini in konfiguraciji v zadnjih 20 letih ni spreminjala, kar sta, rekoč, da se cesta pri urejanju v letu 2005 ni niti razširila niti poglobila, temveč se je le očistila in utrdila, potrdili tudi priči F. in E. P., pa tudi B. B., ki je dejal, da se cesta ob zadnjem posegu ni širila, ter Š. T., ki je prav tako zatrdil, da je cesta po posegu leta 2005 ostala takšna kot prej oziroma da ni bila ne razširjena ne poglobljena. Tudi priča I. .B, katere izpoved tožeča stranka v pritožbi še posebej izpostavlja, je izpovedala, da se nivo in širina ceste od leta 1980 nista spremenila, v letu 1985, ko je prodala svojo parcelo, pa je bila cesta delno utrjena z gramozom, ni pa bila "pošodrana" v celoti. Izpoved priče I. B. se zgolj glede vprašanja, v kolikšni meri je bila cesta nasuta z gramozom pred letom 2005, res nekoliko razlikuje od izpovedi drugih prič, ki so izpovedovale, da je bila pot z gramozom utrjena že prej, vključno s Š. T., ki je, tako kot je sodišče prve stopnje tudi povzelo njegovo izpoved v izpodbijani sodbi, prav tako vztrajal, da je bila pot tedaj, ko je svojo nepremičnino kupil od I. B., v celoti utrjena z gramozom, le ponekod je iz nje rasla trava (nikakor pa ni izpovedoval povsem drugače od nje, kot neutemeljeno v pritožbi trdi tožeča stranka). Vendar pa glede na navedeno na podlagi njene izpovedi nikakor ni mogoče enostavno zaključiti, da je bila obravnavana pot leta 1985 kolovozna pot, ki ni bila utrjena z gramozom, kot v pritožbi trdi tožeča stranka. Prav tako pa I. B. s svojo izpovedjo ne potrjuje izpovedi prič N. Š., A. S. in L. Č., ki so zatrjevale, da je bila obravnavana pot do leta 2005 zgolj kolovoz oziroma gozdna pot, v cesto pa je bila spremenjena šele leta 2005, pa tudi izpovedi tožene stranke in z njene strani predlaganih prič ne prikazuje v drugačni luči ali kot neverodostojne. Glede na takšne izpovedi zaslišanih prič, je smiseln zaključek sodišča prve stopnje, da so priče potrdile, da je bila nekje v letu 1976 kolovozna pot gramozena in da ne verjame, da se je obravnavana pot gramozila šele leta 2005. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da med posameznimi pričami in pravdnima strankama obstajajo sorodstvena in prijateljska razmerja, še posebej ob upoštevanju okoliščine, da gre za manjši kraj, v katerem se ljudje v glavnem poznajo, zato sklicevanje na sorodstvo in prijateljstva med pravdnima strankama in pričami niti ni bistvenega pomena - ne v izpodbijani sodbi ne v pritožbi. Tožeča stranka je v pritožbi grajala tudi, da se je sodišče prve stopnje v zvezi z materialno podlago odločanja sklicevalo na krajevne običaje, vendar te njene navedbe niso utemeljene, saj se je sodišče na dobro poznavanje krajevnih razmer in običajev sklicevalo le glede presojanja verodostojnosti zaslišanih prič, ne pa v povezavi z uporabo določil materialnega prava, pri čemer pa to, da nekatere od prič niso vedele, kdo je lastnik zemljišča, na katerem se nahaja sporna pot, še ne pomeni, da ne poznajo dobro krajevnih razmer in običajev ali da bi bile zaradi tega neverodostojne, kot v pritožbi nakazuje tožeča stranka. Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da izpovedi zaslišanih prič ni šteti za prepričljive, verodostojne in pomembne zaradi tega, ker so priznale, da tudi same uporabljajo sporno cesto, nekatere pa si celo prilaščajo služnostno pravico, zaradi česar imajo interes za uspeh tožene stranke in bi jim bilo mogoče priznati celo položaj stranskega intervenienta; sámo dejstvo, da tožena stranka uspe z zahtevkom za ugotovitev služnosti v korist svoje nepremičnine, v nobenem smislu ne daje takšne pravice lastnikom drugih ali sosednjih zemljišč, ki morebiti tudi uporabljajo predmetno pot, pa takšne ugotovitve služnosti s tožbo niso zahtevali. Zatorej so nesmiselne navedbe, da bi jim bilo mogoče priznati položaj stranskih intervenientov. Poleg tega pa se sodišče druge stopnje tudi ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, da je pričanje prič, ki so nezakonito uporabljale cesto, očitna protusluga B. B., ker jim le-temu za rekonstrukcijo v letu 2005 ni bilo treba ničesar plačati, saj tega tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala in gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Enako velja tudi za pritožbene navedbe tožeče stranke, da iz predloženih fotografij izhaja, da so neresnične izpovedbe vseh prič, ki so potrjevale verzijo tožeče stranke, in sicer iz razloga, ker bi v primeru, da bi bila v letih 1976 na ravno gozdno podlago navožena velika količina gramoza, kot so izpovedovale priče, nato pa bi bila v letu 2005 navožena in izravnana še takšna količina gramoza, kot je izpovedovala priča B. B., morala cesta v naravi izgledati tako, da bi bila po svoji celotni dolžini trase enakomerno dvignjena nad okoliški gozdni teren za količino navoženega gramoza, kar pa iz fotografij nikakor ne izhaja, ampak po trditvah tožeče stranke iz njih izhaja, da je zgornji makadamski nivo ceste na določenih delih celo bistveno nižji od nivoja okoliškega gozdnega terena, kar pomeni, da je trasa morala biti v letu 2005 tudi vrezana v teren in cesta izravnana, tako da ne more biti dvoma, da je prišlo do posega v lastninsko pravico. Tega tožeča stranka namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni zatrjevala.

Tožeča stranka v pritožbi graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je glede priposestvovanja služnosti tožene stranke kot pričetek priposestvovalne dobe štelo leto 1976, ko je bila cestna trasa gramozirana in sposobna vožnje z motornimi vozili, mož tožene stranke pa naj bi se tedaj dogovoril z očetom tožeče stranke, da lahko pot spremeni v cestno traso. Tudi v zvezi s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj trdi, da izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, ali je dogovor med možem tožene stranke in očetom tožeče stranke res obstajal, kar predstavlja odločilno dejstvo, saj bi v odsotnosti takšnega dogovora prišlo do uporabe ceste na nepošten način in na skrivaj, zaradi česar priposestvovalna doba ne bi mogla začeti teči. Te navedbe tožeče stranke so neutemeljene. V konkretnem primeru gre namreč za t. i. nepravo priposestvovanje na podlagi dolgotrajnega izvrševanja stvarne služnosti, pri čemer začetek teka priposestvovalne dobe sovpade z začetkom dejanskega izvrševanja služnosti. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, to je prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6-88/1980, 20-1/1980, 36-617/1990 in Uradni list RS, št. 4-190/1991, v nadaljevanju ZTLR), da gre za nepravo priposestvovanje pa nenazadnje izdatno opisuje tudi tožeča stranka v pritožbi. Pravna podlaga tovrstnemu priposestvovanju torej ni pravni naslov za izvrševanje služnosti v smislu pravnega posla med priposestvovalcem in lastnikom služečega zemljišča (kot pri t. i. pravem priposestvovanju služnosti), pač pa sámo izvrševanje služnosti. Glede na to so brezpredmetne pritožbene trditve tožeče stranke, da bi se sodišče prve stopnje moralo posebej ukvarjati z dogovorom med možem tožene stranke in očetom tožeče stranke, nikakor pa s tem v zvezi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevaje navedeno, sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga, da bi razčiščevalo nasprotja med navedbami in izpovedmi o tem, ali je do dogovora prišlo med možema pravdnih strank ali med možem tožene stranke in očetom tožeče stranke, ter kje je v času od leta 1975 do leta 1979 živel oče tožeče stranke. Poleg vsega pa je tožeča stranka, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijani sodbi, sama navedla, da služnost obstoječe poti ni bila nikoli sporna, kar še dodatno kaže na to, da zatrjevani dogovor v konkretni situaciji nima odločilnega pomena.

Tožeča stranka je sicer v pritožbi oporekala navedenemu zaključku sodišča prve stopnje, da je služnostno pravico priznala kot nesporno, vendar je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, v zvezi z njo pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je na podlagi 54. člena ZTLR ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja stvarne služnosti po nasprotni tožbi tožene stranke. Kot je obrazložilo v izpodbijani sodbi, je tožeča stranka v odgovoru na nasprotno tožbo za ugotovitev služnosti, sestavljenem dne 28. 12. 2007 (list. št. 7 in 8), v prvem odstavku III. točke navedla, da služnost obstoječe kolovozne poti ni bila nikoli sporna, da pa je spor med strankama nastal tedaj, ko je tožena stranka brez vednosti in soglasja tožeče stranke samovoljno in na škodo tožeče stranke navozila gramoz, posekala drevje, poglobila nivo poti in s tem zaprla dostop tožeči stranki po njeni poti. Poleg tega je tožeča stranka še v zadnjem odstavku iste točke ponovno navedla, da se tožeča stranka nikoli ni protivila služnostni poti. Neutemeljene so torej pritožbene trditve tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje na navedeni zapis sklicuje deplasirano in iztrgano iz konteksta, ko pa je tožeča stranka nenasprotovanje služnosti tako jasno izrazila in to celo še enkrat ponovila, kasneje pa v postopku niti na naroku niti v kakšni od pripravljalnih vlog te svoje navedbe ni preklicala. Tega ne spremeni dejstvo, da je to v odgovoru na nasprotno tožbo zapisala prejšnja pooblaščenka tožeče stranke, saj imajo v skladu z 92. členom ZPP pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Izpoved tožeče stranke pa ima medtem izključno dokazno naravo in se z njo dokazujejo dejstva, navedena v postopku, bodisi na naroku bodisi v pripravljalnih vlogah (v smislu 212. člena ZPP in drugega odstavka 229. člena ZPP). Med zaslišanjem je tožeča stranka izpovedala, da tožena stranka nikoli ni imela sporne ceste, da predmetne gozdne poti ni uporabljal nihče drug kot njena družina za lastne potrebe, vendar pa tožeča stranka tega v smislu trditvene podlage ni zatrjevala v zvezi z zahtevkom tožene stranke (po nasprotni tožbi) za ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Same izpovedi tožeče stranke brez ustrezne trditvene podlage, s katero bi tožeča stranka nasprotovala svojim prejšnjim navedbam o priznanju nespornosti služnosti (njena izpoved pa bi to kvečjemu pomagala dokazati), ni mogoče šteti za preklic navedb pooblaščenke tožeče stranke, da se slednja nikoli ni protivila služnostni poti oziroma da služnost nikoli ni bila sporna, kot trdi tožeča stranka v pritožbi in se pri tem neutemeljeno sklicuje na 93. in 214. člen ZPP. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sama navedla, da služnost nikoli ni bila sporna, je logičen, smiseln in pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da čeprav tožeča stranka ne živi ob sporni poti in razen parcele tam nima drugih objektov, iz tega ni mogoče sklepati, da ni vedela za izvrševanje stvarne služnosti. Sicer ima prav tožeča stranka, ko trdi, da je vedenje lastnika služeče stvari o izvrševanju voženj priposestvovalca conditio sine qua non za to, da se lahko sklepa o tem, ali je vožnjam sploh lahko nasprotoval oziroma je nanje pristajal; vendar pa so glede na to, da je tožeča stranka priznala, da služnosti nikdar ni nasprotovala, brezpredmetne in nesmiselne ter zato neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da se tožena stranka ne more sklicevati na priposestvovanje, ker je služnost izvrševala na tožeči stranki (kot lastnici služeče stvari) nezaznaven način oziroma na skrivaj, pri čemer ena za drugo sploh nista vedeli. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni dokazala, da ji je tožeča stranka dala soglasje oziroma da ni nasprotovala njenim vožnjam, čeprav je bilo dokazno in trditveno breme o tem na njeni strani; tožeča stranka je namreč, kot že rečeno, priznala, da ni nasprotovala služnosti - s tem pa je obenem priznala tudi, da je soglašala z vožnjami in jim ni nasprotovala - priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Glede na vse navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da je zaradi tega, ker je tožeča stranka šele leta 1986 postala zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 255 k.o. D., prišlo do prekinitve priposestvovanja ter da priposestvovalna doba ni mogla teči že v letu 1976. Tožeča stranka je namreč s tem, ko je priznala nespornost služnosti, kot pridobitelj lastninske pravice na služeči nepremičnini očitno v svoje breme vzela tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njenemu pravnemu predniku, zato se sedaj v pritožbi ne more sklicevati na prekinitev priposestvovanja (prim. Juhart Miha, et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana, 2004, str. 904-905).

Nazadnje tožeča stranka v pritožbi trdi tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nespornega dejstva, da je tožena stranka po izvršenem posegu tožeči stranki v odškodnino ponujala 100.000,00 SIT, kar potrjuje protipravnost njenega ravnanja in neobstoj služnosti, saj ji v zvezi z eno podrto brezo takšne odškodnine gotovo ne bi ponujala, vendar pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni zatrjevala do konca prvega naroka za glavno obravnavo, zato ta navedba predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), s katero se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo.

Sodišče druge stopnje je torej ugotovilo, da je pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na točko II/2 izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis ugotovljene stvarne služnosti, zato je v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je takšen zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP). Ostale pritožbene navedbe pa so neutemeljene, pri čemer sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).