93. člen ZPP

Umik je procesna izjava volje, učinkuje od trenutka, ko prispe na sodišče. Tako izjavo poda upnik osebno ali po svojem pooblaščencu. Ko prispe vloga na sodišče, načeloma tega umika naknadno ni mogoče več preklicati. Izjemo predstavlja 93. člena ZPP, po katerem lahko stranka spremeni ali prekliče izjavo pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana. To določbo je mogoče razumeti le tako, da v tem konkretnem primeru, ko naroka ni bilo, stranka izjavo o umiku, ki jo je podal pooblaščenec, lahko prekliče do tedaj, ko učinkuje, zagotovo take izjave ni mogoče preklicati po tem, ko je sodišče že izdalo sklep o ustavitvi postopka kot posledici izjave o umiku in ga vročilo strankam postopka.

Za uspeh z zahtevkom za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote pri njenem sklepanju, je potrebno poleg bistvene zmote dokazati potrebno skrbnost pri sklepanju poravnave.

Po izjavi tožene stranke, s katero se ta strinja z umikom tožbe, postopek ne teče več in zato v tem postopku nadaljnja izjava ni več možna.

Dvom v poslovno oz. pravdno sposobnost stranke ni razlog za prekinitev postopka. Ne glede na to pa tožnikova pritožba zoper takšno odločitev (ki ni v tožnikovo škodo) ni dovoljena, saj tožnik zanjo ne izkazuje pravnega interesa.

Tožnika so v postopku, ki je pravnomočno končan, zastopali odvetniki, ki so bili pooblaščeni na podlagi njegovega pisnega pooblastila. Iz tega razloga se v predlogu za obnovo postopka ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je prava neuka stranka in da svojih pravic ni mogel zavarovati v predhodnem postopku, vse dokler ni pridobil spisa v odvetniški pisarni svojih pooblaščencev.

Tožnica strogim formalnim zahtevam ni zadostila. Uveljavlja dva med seboj izključujoča se razloga za dopustitev revizije, kar že samo narekuje oceno o nepopolnosti predloga. Poleg tega spornega pravnega vprašanja ni navedla na način, zahtevan z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP.

Dvom v poslovno oz. pravdno sposobnost ni razlog za prekinitev postopka.

Če služnostna pravica nastane originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen. Dikcija "po obstoječi dovozni poti", ki v izreku sodbe opredeljuje potek ugotovljene služnostne poti je sicer res nekoliko netipična (v smislu, da potek služnostne poti ni določen z merami po dolžini in širini), vendar pa to ne pomeni, da zaradi tega ni zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa (19. čl. ZZK-1) oziroma da zaradi tega ni jasen obseg pravice služnostnega upravičenca in da lastnica služečega zemljišča nima pravnega varstva. Pri t. i. nepravem priposestvovanju služnosti začetek teka priposestvovalne dobe sovpade z začetkom dejanskega izvrševanja služnosti.

Iz neprerekanih pritožbenih trditev izhaja, da pritožnica ni podpisala zapisnika iz naroka, kjer naj bi bil sklenjen dedni dogovor, ker se ni strinjala z vsebino dednega dogovora, o čemer so bili seznanjeni vsi dediči, njihovi pooblaščenci in sodnik. S takšno izjavo na naroku je pritožnica omejila pooblastila svojemu pooblaščencu, ki ni imel več pooblastila za sklenitev dednega dogovora za pritožnico, v vsebini kateri je pritožnica nasprotovala. V sodni praksi je sprejeto stališče, da dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku, predstavlja sodno poravnavo. Sodna poravnava pa se lahko izpodbija le s tožbo na razveljavitev in ne s pritožbo. Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava, ki vzpostavlja obligacijsko razmerje med dediči, ki tak sporazum sklenejo, zato jo je mogoče izpodbijati le s tožbo. Sodna poravnava je po določbi 307. člena ZPP veljavno sklenjena, ko stranke preberejo zapisnik o poravnavi ter ga podpišejo. Sodna poravnava velja le v primeru, če se stranke strinjajo z vsebino zapisnika o poravnavi, kar potrdijo s svojim podpisom. Če niso izpolnjene navedene procesne predpostavke, sodna poravnava ni sklenjena in se sodišče pri svoji odločitvi na takšno sodno p

Tožnikov pooblaščenec, ki se kljub vročenemu vabilu naroka ni je umaknil tožbo s pisno vlogo. To bi lahko storil kadarkoli, zlasti pa po opozorilu tožene stranke v odgovoru na tožbo, da vozilo R. M., reg.št... ni zavarovano pri toženi stranki. Kot izhaja iz povratnice v spisu, je bil odgovor na tožbo vročen pooblaščencu tožeče stranke že 19.4.2000, kljub temu pa je poslal vlogo, da umika tožbo, šele 6.7.2000 ob 10,28, to je dve minuti pred glavno obravnavo. Zato sodišče ni moglo preklicati glavne obravnave in vročiti vloge toženi stranki, temveč je pravilno odločalo o zadevi na glavni obravnavi. Na tej obravnavi pa prisotni tožnik ni govoril o umiku tožbe, temveč je navajal tako, kot v tožbi. Ker lahko stranka po prvem odstavku 93. člena ZPP spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca, je sodišče pravilno upoštevalo izjavo tožnika in je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Sodišče mora zavreči tožbo, ki jo je vložila odvetnica potem, ko je tožeča stranka preklicala pooblastilo in je to sporočila sodišču s priporočeno pošiljko, oddano na pošto pred dnevom vložitve tožbe.

Ni bistvena kršitev določb postopka, če sodišče vroči sklep o ustavitvi postopka le pooblaščencu tožnika, če v pooblastilu ni izrecno odločeno, da pooblaščenec ni pooblaščen za sprejemanje sodnih pisanj.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, saj sta upoštevali poravnalni sporazum obeh polnoletnih pravdnih strank po 1089. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l.SFRJ, št. 29/78 do 57/89), poleg tega pa sta ugotovili, da poravnalni sporazum ni v nasprotju s predpisi (81. člen ZZZDR) in družbeno moralo.

Tudi če je tožeča stranka na glavni obravnavi lahko spremenila oz. "popravila" izjave svojega pooblaščenca v še pred tem narokom vloženem pripravljalnem spisu, in je vztrajala pri celotnem tožbenem zahtevku, ne pa pri s pripravljalnim spisom njenega pooblaščenca povečanem tožbenem zahtevku, bi prav zaradi nasprotujočih si izjav tožeče stranke in njenega pooblaščenca sodišče prve stopnje moralo narok za glavno obravnavo preložiti ter vročiti cit. pripravljalni spis in prepis zapisnika o tem naroku toženi stranki v odgovor oz. izjavo. Z opustitvijo vročitve toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Ker je sodišče upoštevalo kot datum akontacije marec 1991 in ne pomladi 1992, je uporabilo različne tečajne vrednosti in ni primerjalo prave vrednosti akontacije in dolžnega plačila. Zato ni moglo pravilno uporabiti določila 600. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem je tožena stranka dolžna plačati opravljeno delo. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, kako je preračunani znesek primerjalo s cenami, ki jih je navedel izvedenec glede na januar 1992, in tudi ne, zakaj se je odločilo za uporabo drugega odstavka 623. člena, in ne prvega odstavka tega člena.