VSM sklep II Cp 772/2009

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna toženka v 15 dneh plačati 4,400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2005 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 112,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zaposlitvijo tožnika, saj je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik zaposlen pri B.O. s.p. in ne pri O. d.o.o.. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da bo tožnik opravljal delo prevozov s tovornjaki, s čimer se je ukvarjal B.O. s.p.. Sicer pa so vsi med postopkom zaslišani delavci O. d.o.o. in B.O. s.p. potrdili, da je vse zadeve vodil in o njih odločal B.O., s katerim se je tožnik v času zaposlitve pogovarjal o vsem, tudi o plačilu. Nobena od zaslišanih prič pa ni vedela izpovedati o razlikah med enim in drugim gospodarskim subjektom, ki sta imela sedež poslovanja v isti stavbi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev po prepričanju pritožnika neutemeljeno oprlo na neprepričljivi izpovedbi B.O. in A.O. o obdobju, v katerem je bil posamezen od njiju direktor O. d.o.o., dejanskega stanja v tej smeri pa kljub dokaznim predlogom tožnika ni ugotavljalo. V izpodbijani sodbi manjkajo tudi razlogi v zvezi z nekaterimi po tožniku predlaganimi dokazi, s čimer tožnik sodišču prve stopnje očita zagrešitev pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi tudi spregledalo, da se je Akt o ureditvi notranje kontrole glasil na B.O. s.p., iz te listine pa je jasno razvidno, da se je ta gospodarski subjekt ukvarjal z dejavnostjo prevozov, kar kaže na neverodostojnost izpovedbe B.O., da naj bi prevoze opravljal O. d.o.o.. V izpodbijani sodbi naj bi sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj pravilna uporaba materialnopravnih določb pokaže, da je bil tožnik v času škodnega dogodka dejansko zaposlen pri B.O. s.p.. V ustnih dogovorih med slednjim in tožnikom so namreč podani vsi elementi delovnega razmerja, obstoj pisne pogodbe pa v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR ni pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa izpodbijana sodba tudi nima razlogov o navedbah tožeče stranke, da bi bila toženka tožniku odgovorna za škodo tudi v primeru, če bi tožnik utrpel poškodbe, ko se je vršila dejavnost B.O. s.p., pa pri njem tožnik ne bi nastopal kot delavec ampak kot tretja oseba, saj po zavarovalni polici obstoji kritje tudi za nesreče iz dejavnosti, ki jih utrpijo tretje osebe. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ki bi lahko utemeljevala odgovornost toženke za obravnavni škodni dogodek.

V obravnavani zadevi je tožnik odgovornost toženke za njegovo nepremoženjsko škodo, ki jo je v škodnem dogodku z dne 25.9.2004 utrpel pri delu na svojem delovnem mestu, utemeljeval z zatrjevanjem, da naj bi imel v tem času njegov delodajalec B.O. s.p. pri toženki zavarovano svojo civilno odgovornost. Po nasprotnih navedbah toženke v odgovoru na tožbo, da naj tožnik v času škodnega dogodka sploh ne bi bil zaposlen pri zavarovancu toženke B.O. s.p., ampak v podjetju O. d.o.o., pa je tožnik še pravočasno, v drugi pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 12.6.2008 v utemeljitev toženkine odgovornosti za njegovo nepremoženjsko škodo dodatno navedel, da je bil sicer res zaposlen v družbi O. d.o.o., vendar pa je navedenega dne opravljal delo po nalogu B.O., ki obratuje kot s.p. in ima sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, zato je tožnik kot tretji zavarovana oseba v smislu določb 1. člena splošnih pogojev tožene stranke. Iz splošnih pogojev toženke namreč po prepričanju tožnika izhaja, da zavarovalno kritje obsega tako poškodbe, ki jih kot posledico nesreče iz dejavnosti utrpijo tretje osebe, kot tudi nesreče delavcev, ki so se poškodovali pri delu (saj iz zavarovalne police izhaja, da je strožja, delodajalčeva odgovornost vključena). Odgovornost toženke za tožnikovo nepremoženjsko škodo naj bi torej po navedbah tožnika temeljila na dveh alternativnih podlagah, ki obe izvirata iz zavarovanja civilne odgovornosti B.O. s.p. pri toženki: po eni strani iz zavarovanja B.O. s.p. kot tožnikovega delodajalca, po drugi strani pa iz zavarovanja civilne odgovornosti istega gospodarskega subjekta za škodo, ki jo v zvezi s svojo dejavnostjo povzroči tretjim osebam. V skladu s prvim odstavkom 1. člena Pogojev za zavarovanje splošne odgovornosti O-02/03(B4), ki jih je predložila toženka, namreč zavarovalnica pri sklenjenem zavarovanju civilne odgovornosti (polica v prilogi A1) jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni listini, in ima med drugim za posledico poškodovanje oseb. V skladu s četrtim odstavkom istega člena pa v primeru, če je posebej dogovorjeno, zavarovanje krije tudi odgovornost zavarovanca kot delodajalca za odškodninske zahtevke delavcev zavarovanca zaradi nezgod pri delu. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je imel B.O. s.p. v času škodnega dogodka pri toženki zavarovano splošno odgovornost z vključeno delodajalčevo odgovornostjo (polica v prilogi A1).

Upoštevaje zgoraj navedena zatrjevanja toženke, s katerimi se je le-ta zoperstavljala tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da naj bi bil namreč tožnik zaposlen pri gospodarskem subjektu O. d.o.o. in ne pri B.O. s.p., se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik sploh zaposlen pri njenem zavarovancu B.O. s.p.. Na podlagi izpeljanega dokaznega postopka je prvostopno sodišče tudi po prepričanju sodišča druge stopnje sprejelo pravilen zaključek, da je bil v kritičnem obdobju tožnik zaposlen pri družbi O. d.o.o., s katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (A 36). Ob njeni sklenitvi je sicer na strani delodajalca res nastopal B.O., ki pa je bil tako po lastni izpovedbi kakor tudi po navedbi priče A.O. in nenazadnje tudi tožnika samega (list. št. 22) v času sklenitve tožnikove pogodbe o zaposlitvi (kakor tudi v času škodnega dogodka) poleg svoje dejavnosti kot s.p. hkrati tudi direktor in s tem zakoniti zastopnik družbe O. d.o.o.. V taki funkciji je lahko s tožnikom v času škodnega dogodka tudi sklepal pogodbo o zaposlitvi, mu odrejal delo in sploh vodil vse zadeve družbe O. d.o.o. (slednje v svoji pritožbi izpostavlja tožnik), zato je neutemeljena pritožbena graja, da naj bi bila prav taka aktivna vloga B.O. dokaz, da je bil tožnik dejansko zaposlen pri B.O. d.o.o.. Nejasna je pritožbena navedba, da naj bi bili izpovedbi B.O. in A.O. glede časovnega obdobja, v katerem je bil posamezen od njiju direktor družbe O. d.o.o., neprepričljivi, saj je njune navedbe glede za v obravnavani zadevi relevantnega obdobja (čas sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnikom) v svoji izpovedbi tožnik celo izrecno potrdil. Zgolj pavšalna pa ostaja pritožbena graja, da naj sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri kljub dokaznim predlogom tožnika (pritožba ne pove, katerih) sploh ne bi ugotavljalo. Po vsem obrazloženem se kot neutemeljena pokaže tudi pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere pritožnik izpostavlja, da naj bi imel z B.O. s.p. sklenjeno v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR veljavno ustno pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi med njima glede na izpostavljene dejanske okoliščine obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Na pravilnost zgoraj opisanega dejanskega zaključka o tožnikovem delodajalcu v času škodnega dogodka ne more imeti nobenega vpliva niti Akt o ureditvi notranje kontrole, ki ga je sprejel B.O. s.p., in sicer predvsem upoštevaje datum sprejema tega akta.

Utemeljena pa je pritožbena graja, da v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o drugem alternativno zatrjevanem temelju toženkine odškodninske odgovornosti za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje namreč ni odgovorilo na zatrjevanja tožnika, da bi mu bila toženka odgovorna za škodo tudi v primeru, če bi tožnik utrpel poškodbe, ko se je vršila dejavnost B.O. s.p., pa pri njem tožnik ne bi nastopal kot delavec ampak kot tretja oseba, ker po zavarovalni polici obstoji kritje tudi za nesreče, ki jih iz dejavnosti zavarovanca utrpijo tretje osebe. Sodišče prve stopnje bi upoštevaje med B.O. s.p. in toženko nesporno sklenjeno pogodbo o zavarovanju splošne civilne odgovornosti tako moralo presoditi tudi, ali je mogoče tožnika, ki pri B.O. s.p. torej po zaključku sodišča prve stopnje ni bil zaposlen, šteti kot tretjo osebo v smislu 1. člena splošnih pogojev, ter ugotoviti, ali so glede na tožnikova zatrjevanja podane tudi druge okoliščine, v katerih v skladu s tem določilom splošnih pogojev O-02/03 toženka jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, naperjenih zoper njenega zavarovanca. Ob zaključku, da je bil tožnik zaposlen pri družbi O. d.o.o., bi bilo potrebno presoditi, v sfero dejavnosti katerega gospodarskega subjekta je pravzaprav sodilo opravilo, pri katerem se je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku poškodoval. V kolikor je le-to sodilo v sfero tožnikovega delodajalca, zanjo toženka (v kolikor tudi O. d.o.o. z njo ni imel sklenjenega zavarovanja splošne civilne odgovornosti z vključeno delodajalčevo odgovornostjo) ne odgovarja. Če pa bi sodišče prve stopnje zaključilo, da je to opravilo spadalo v dejavnost zavarovanca toženke, bi bilo potrebno nadalje ugotoviti, ali je v takih okoliščinah mogoče tožnika kot delavca družbe O. d.o.o. šteti za tretjo osebo v smislu 1. člena splošnih pogojev O-02/03 ter ali je škoda v skladu z istim določilom posledica nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja, navedenega v zavarovalni listini, sklenjeni z zavarovancem toženke.

Pravkar opisano pomanjkanje razlogov o zgoraj navedenih odločilnih dejstvih, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedene procesne kršitve namreč sodišče druge stopnje glede na njeno naravo samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), predvsem upoštevaje, da je sodišče prve stopnje v svoji sodbi izpustilo razloge o širšem sklopu za odločitev odločilnih dejstev, glede katerih tudi ni raziskalo pravno relevantnega dejanskega stanja. Poleg tega se je opisana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zgodila še v fazi odločanja o temelju odškodninske odgovornosti toženke, v posledici česar se sodišče prve stopnje z obsežnim dokaznim postopkom v zvezi z višino zahtevane odškodnine sploh ni ukvarjalo, in bo potrebno v primeru ugotovitve temelja odškodninske odgovornosti toženke po izpostavljeni in na prvi stopnji spregledani pravni podlagi dokaze v zvezi z višino tožbenega zahtevka v postopku na prvi stopnji šele izvesti.

V novem sojenju pa naj sodišče prve stopnje ne spregleda, da je tožnik med postopkom dvakrat modificiral svoj tožbeni zahtevek, najprej v pripravljalni vlogi z dne 20.6.2007, nato pa še na glavni obravnavi z dne 12.6.2008, ko je ob upoštevanju revalorizacije zavarovalne vsote postavil zahtevek na plačilo 19.429,14 EUR s pp. Upoštevaje da se toženka med postopkom taki spremembi tožbe ni upirala in se je po njej spustila v obravnavanje glavne stvari, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZPP šteti, da je v spremembo tožbe privolila, in odločiti o tako nazadnje spremenjenem tožbenem zahtevku. V izpodbijani prvostopni sodbi pa je sodišče prve stopnje nasprotno odločilo o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku, s tem pa z odločitvijo mimo "relevantnega" zadnje modificiranega tožbenega zahtevka kršilo tudi načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje glede na prvi stopnji predlaganih, a ne izvedenih dokazov tudi obrazloži, zakaj jih ni izvedlo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

V smislu prvega odstavka 130. člena ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/08 z dne 9.5.2008) je bil v postopku uporabljen ZPP, ki vključuje novelo ZPP-D.