VSL sodba I Cpg 44/2008

Pritožbi se ugodi, izpodbijana prvostopenjska sodba se spremeni tako, da se glasi:
"Zavrne se tožbeni zahtevek, da je pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev, sklenjena v obliki notarskega zapisa notarja U. K. iz Ljubljane, opr. št. SV 32/07, z dne 17. 01. 2007 nična.
Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila se zavrne."
Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki pritožbene stroške v znesku 2.906,06 EUR.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev, sklenjene v obliki notarskega zapisa notarja U. K. iz Ljubljane, opr. št. Sv 32/07 z dne 17. 01. 2007. Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.228,71 EUR, v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Proti sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. tč. 1. odst. ter 2. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane zamudne sodbe.

Obe stranki sta zahtevali povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

1O pravilnosti vročitve tožbe toženi stranki:

Tožena stranka ima sedež (poslovni naslov) registriran v Novem mestu, G. trg 10. Skladno s 133. čl. ZPP se ji je le na tem naslovu lahko vročala sodna pošiljka. Zato je morala računati na to, da ji bodo sodne pošiljke vročane na omenjenem naslovu, ne glede na to, da je svoje poslovne prostore preselila drugam. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na ureditev njenega poslovanja v zvezi z odprtjem poštnega predala, dogovorom s pošto o načinu vročanja se nanašajo le na razmerje med njo in pošto. Nikakor pa ni mogoče očitati sodišču nepravilnega vročanja, saj je bila vročitev opravljena skladno domnevi predpisani v 6. odst. 142. čl. ZPP. Sporna sodna pošiljka je bila puščena na naslovu, ki je v sodnem registru naveden kot sedež (poslovni naslov) tožene stranke. Za pravilnost vročitve niso upoštevne pritožbene trditve, da bi ji pošta morala vročati osebne pošiljke v poštnem predalu in da je napako naredil poštni uslužbenec. Iz obvestila o prispelem pismu namreč izhaja, da je bila sodna pošiljka (tožba s pozivom na odgovor na tožbo) puščena na vratih, kar je skladno s pravili o obveščanju naslovnika. Pritožbeni očitek o nepravilni vročitvi tožbe toženi stranki v odgovor in, da s tem niso podani pogoji, predpisani v 318. čl. ZPP, ni utemeljen.

2Tožbeni zahtevek ni v nasprotju s predloženimi dokazi

Tožeča stranka je v dokaz trditev o nerealni vrednosti prodanega poslovnega deleža tožeče stranke v družbi V. d.o.o. priložila bilanco stanja te družbe za leto 2005. V trditvah tožbe so povzeti zneski osnovnih sredstev te družbe (več kot 460.000,00 EUR), prihodki od prodaje (več kot 800.000,00 EUR) terjatve v skupni višini več kot 375.000,00 EUR i.t.d. Predloženi dokazi torej niso v nasprotju s trditvami tožeče stranke. Pri ugotavljanju pogoja, predpisanega za izdajo zamudne sodbe, mora prvostopenjsko sodišče presojati le, ali kakšen dokaz nasprotuje tožbeni trditvi. Prvostopenjsko sodišče, ne sme v postopku odločanja o podanih pogojih za izdajo zamudne sodbe dokazno ocenjevati predloženih dokazov. Zato tudi omenjeni pritožbeni očitek ni utemeljen.

3Sklepčnost tožbe oziroma utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tožbenih trditev

Tožeča stranka je predložila v procesno gradivo notarski zapis, opr. št. Sv 32/07 z dne 17. 01. 2007. Zmotna je torej pritožbena trditev, da tožeča stranka ni v dokaz tožbenih trditev predložila omenjenega, ampak notarski zapis Sv 33/2007, ki se nanaša na zapis pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev v družbi G. P., d.o.o. O sklepčnosti tožbe govorimo tedaj, ko utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker je tožeča stranka uveljavljala ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev, bi morala biti vsa dejstva navedena v takšnem okviru, da bi bilo mogoče iz teh dejstev izvesti pravni silogizem o ničnosti omenjene odsvojitve poslovnih deležev.

Najprej so nesklepčne tožbene trditve o pravilnem zastopanju tožeče stranke s strani podpisnika sporne pogodbe M.B.. Tožeča stranka namreč ni navedla, kdaj in na kakšen način ter na podlagi kakšnega sklepa so bila M. B. odvzeta pooblastila za zastopanje tožeče stranke v času sklenitve sporne pogodbe. Hkrati je navedla, da je omenjeno pogodbo sklenil kot zastopnik tožeče stranke, z mesta direktorja tožeče stranke pa je bil razrešen šele dne 31. 01. 2007 (sporna pogodba je bila sklenjena 17. 01. 2007). Iz tožbenih trditev je torej mogoče sklepati le, da je bil v času sklenitve sporne pogodbe M.B. direktor tožeče stranke.

Tožeča stranka je prodala toženi stranki poslovni delež za 20.000,00 EUR. Sklenjenih naj bi bilo še več pogodb o odsvojitvi poslovnih deležev tožeče stranke v drugih družbah (npr. družbi G.P. d.o.o. ter V. K. d.o.o.). Vse omenjene pogodbe naj bi bile sklenjene z namenom škodovati tožečo stranko, kar naj bi vodilo v ničnost omenjenih pogodb. O prenizkih cenah prodaje osnovnih deležev kaže tudi ravnanje M. B., dne 11. 01. 2007, kjer je kot predsednik nadzornih svetov dveh družb, to je V. D. d.d. in G.P. d.o.o. dal navodilo za prenos omenjenih delnic na toženo stranko. Na podlagi vseh omenjenih poslovnih povezav M. B. z omenjenimi družbami in hkrati s toženo stranko je tožeča stranka sklepala, da je bila tudi ta konkretna pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža tožeče stranke v družbi V. d.o.o. sklenjena z izključnim namenom oškodovati tožečo stranko, kar naj bi bil tudi nedopusten nagib pri sklepanju pogodbe, kar pomeni ničnost sklenjene pogodbe. Hkrati naj bi bila omenjena pogodba sklenjena tudi v nasprotju z moralnimi načeli in tako tudi nična na podlagi določila 86. čl. OZ.

Načeloma je treba pogodbe vzdržati v veljavi. Le izjemoma, če ni mogoča nobena druga sankcija je treba presojati, ali so izpolnjeni pogoji za ničnostno sankcijo. Pri trditvah tožeče stranke se je treba omejiti na to, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev sklenjena za ceno 20.000,00 EUR, kar je pravno pomembno za odločitev v tem sporu glede sklepčnosti tožbenih navedb, na podlagi katerih bi lahko bilo mogoče materialno sklepanje o ničnosti omenjene pogodbe. M. B. je bil zakoniti zastopnik tožeče stranke v trenutku sklepanja sporne pogodbe. Pogodba je bila sklenjena v notarskem zapisu, skladno s pravili, predpisanimi v ZGD. Le zaradi morda (prenizke) vrednosti prodanega poslovnega deleža tožeče stranke pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev še ne more biti nična. Tožeča stranka bi morda lahko uveljavljala kakšne druge zahtevke. Le na podlagi splošnih načel o prepovedi povzročanja škode (10. čl. OZ), prepovedi zlorabe pravic (7. čl. OZ) o zatrjevanem nedopustnem nagibu, (40. čl. OZ) in nedopustni podlagi (39. čl. OZ) pa ne more izhajati materialnopravna posledica ničnosti omenjene pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen. Drugostopenjsko sodišče je skladno 4. tč. 358. čl. ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa spremenilo tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji pripadajo pritožbeni stroški po Odvetniški tarifi in sicer za sestavo pritožbe 1625 točk, poročilo stranki (20 točk), skupaj 1645 točk. Ob upoštevanju davka na dodano vrednost (20 %) znašajo ti stroški 329 točk, skupaj 1974 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) so odvetniški stroški 906,06 EUR. Pritožnik je plačal sodno takso za pritožbo, zato mu pripadajo tudi ti stroški (2000,00 EUR). Skupaj je zato drugostopenjsko sodišče priznalo pritožniku 2.906,06 EUR pritožbenih stroškov. Tožeči stranki pa ne gredo stroški postopka z odgovorom na pritožbo, ker je s pritožbo uspela nasprotna stranka.