VSL sodba I Kp 901/2007

Pritožba zagovornice obtoženega M. N. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obtoženega M. N. se oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega M. N. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in mu določilo kazen dve leti in štiri mesece zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni dveh let in šestih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 106/2006 z dne 11.12.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 55/2007 z dne 28.3.2007 za kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ, na podlagi določb o steku, izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Na podlagi določila 49. člena KZ je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu od dne 5.2.2006 od 11.02 ure dalje ter čas že prestane kazni. Oškodovancu P. Sl. d.o.o. je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 430.807,00 SIT oziroma v protivrednosti 1.797,73 EUR. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegova zagovornica seznanjena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčeve zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožbeni očitek, da naj bi bilo obtoženčevo priznanje v predkazenskem postopku dano pod pritiskom oziroma, da je bilo izsiljeno, zaradi česar sodišče svoje sodbe ne bi smelo opreti na obtoženčevo priznanje, ni utemeljen, saj nima spisovne podlage. Iz spisovnih podatkov tako izhaja, da je bila obtožencu odvzeta prostost in odrejeno pridržanje dne 26.1.2005 ob 9.30 uri, ko je bil tudi takoj poučen po določbah 1. odstavka 4. člena ter 4. odstavka 148. člena ZKP. Odločba o odvzemu prostosti in pridržanju je bila obtožencu v skladu z določilom 6. odstavka 157. člena ZKP vročena ob 14.30 uri istega dne, torej dne 26.1.2005. V spisu je tudi uradni zaznamek o izjavi osumljenca, sestavljen na podlagi 6. odstavka 148. člena ZKP, iz katere izhaja, da se je podajanje izjave pričelo ob 21.00 uri dne 26.1.2005, končalo pa ob 00.45 uri dne 27.1.2005, medtem ko je bilo pridržanje odpravljeno ob 13.40 uri dne 27.1.2005, torej še pred iztekom 48 ur. Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene okoliščin predmetne zadeve, pravilno ocenilo, da je bilo navedenim pogojem zadoščeno. Iz omenjenega uradnega zaznamka o izjavi osumljenca je namreč razvidno, da je bil osumljencu pred pričetkom pridobivanja izjave podan pravni pouk iz 4. odstavka 148. člena ZKP, da je na vprašanje, ali je ta pravni pouk razumel, odgovoril pritrdilno, nato pa je podal svojo izjavo. Osumljenec pa je tudi lastnoročno podpisal predmetno izjavo. V zvezi z obtoženčevo zatrjevano grožnjo oziroma pritiskom, ki naj bi ga vršili prisotni policisti, pa je sodišče prve stopnje opravilo natančno analizo okoliščin podajanja osumljenčeve izjave v predkazenskem postopku, ki jih je navajal sam obtoženec na eni strani ter tedaj prisotna priči C. A. in R. T., na drugi strani, ki pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže, da okoliščine podajanja osumljenčeve izjave v predkazenskem postopku niso bile take, da bi povzročile izpad prostovoljnega elementa pri podajanju izjave. Takšne ocene pa ne more omajati neskladnost izpovedi imenovanih policistov glede obtoženčevega dekleta, ki jo izpostavlja zagovornica, saj je iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca jasno razvidno, da je sam obtoženec omenil svojo prijateljico oziroma dekle, za katero pa policisti, glede na spisovne podatke, do takrat očitno sploh niso vedeli. Protispisna pa je pritožbena navedba, da je priča C. A. izjavil, da ne ve, ali je obtoženec kaj jedel, saj iz zapisnika o glavni obravnavi dne 7.3.2007 izhaja, da je imenovana priča izrecno izjavila, da je obtoženi hrano in tudi pijačo dobil, vendar ne ve točno kdaj. Sicer pa je sam obtoženec povedal, da je hrano dobil. Odsotnost zagovornika, pri čemer je bil obtoženi pravilno poučen, da ima pravico vzeti si zagovornika, dolgotrajnost zadržanja (os. je lahko pridržan na policiji do 48 ur) in nočno zaslišanje in to v sobi brez oken (vsaka policijska postaja ima poseben prostor za pridržanje), na kar nadalje opozarja zagovornik, pa po oceni pritožbenega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da obtoženec ni dobro razumel pouka o svojih pravicah pred izjavo, podano na policiji v predkazenskem postopku, kot to sicer nekritično ocenjuje zagovornik. S tem, ko se je obtoženec pred preiskovalnim sodnikom izrecno skliceval na siceršnjo resničnost in točnost njegove izjave dane v predkazenskem postopku, je slednja postala sestavni del zapisnika o njegovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, saj je bila izraz njegove svobodne procesne volje in je zato opiranje sodbe na takšno izjavo dopustno in zakonito.

Pritrditi je pritožbeni navedbi, da obtoženčevo priznanje ne odvezuje sodišča dolžnosti, da ne izvede še drugih dokazov, kar pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi skrbno storilo. Sodišče je dejansko dolžno oceniti verodostojnost obtoženčeve izjave, ki po vsebini pomeni njegovo priznanje, da je storil kaznivo dejanje in o njem napraviti dokazno oceno, saj ima priznanje za postopek pomen, če je resnično. Taka zahteva izhaja iz načela materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP). Konkretna določba 232. člena ZKP oziroma 333. člena ZKP glede priznanja na glavni obravnavi, pa zavezuje sodišče, da mora kljub priznanju obtoženca zbirati še druge dokaze. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje skrbno ocenjevalo verodostojnost obtoženčevega priznanja tako z zaslišanjem večjega števila prič, kakor tudi z izvedbo materialnih dokazov, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča v sozvočju z obtoženčevim priznanjem oziroma, ga "večplastno" potrjujejo. Res je sicer, da oškodovanka na glavni obravnavi ni mogla trditi, da je tista oseba, ki je stala zunaj pred pošto, identična z osebo, ki je nato prišla v pošto po denar, kar izpostavlja pritožnica, vendar je to izjavo potrebno upoštevati v kontekstu celotne njene izpovedbe, iz katere izhaja, da je ta izjava le posledica dejstva, da je oseba, ki je prišla v pošto po denar imela kapo na glavi in pokrit obraz tako, da so se videle le oči, sicer pa je oškodovanka povedala, da je ta oseba po postavi in oblačilih bila enaka osebi, ki je pred tem stala zunaj pred pošto. Oškodovanka pa je v postopku prepoznavanja po fotografijah na policiji izločila fotografijo obtoženca kot osebe, ki jo je videla stati zunaj pred pošto. Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornica vidi v očitnem neskladju med izpostavljenim delom izpovedbe priče K., torej oškodovanke in navedbo sodišča v obrazložitvi, da z izpovedjo oškodovanka K. izhaja, da je prav oseba, ki je v modrem kombinezonu stala pred pošto bila tista, ki je v prostore pošte tudi vstopila in izvedla rop. To, da oškodovanka na glavni obravnavi obtoženca ni prepoznala, je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo časovni oddaljenosti samega dogodka. Na tem mestu pa je pripomniti, da se opis obtoženčevih tedanjih oblačil, ki ga je podal sam obtoženec in le-ta tudi pokazal policistom, na zaseženem kombinezonu, maskirni kapi in desni rokavici, pa so bile najdene tudi biološke sledi, ki pripadajo obtožencu, sklada z opisom oblačil, ki ga je podala oškodovanka za osebo, ki je stala zunaj pred pošto, sicer pa je sam obtoženec povedal, da si je tik preden je vstopil v prostore pošte, na glavo nataknil maskirno kapo. Tudi opis oblačil, postave, barve in dolžine las, ter starosti, ki ga je podala priča D. D. za fanta, ki ga je tistega kritičnega dopoldneva opazoval skozi okno, ko je sprva stal pred pošto, čez nekaj časa pa je s kapo na glavi vstopil v pošto, kjer se zadržal kaki dve minuti, nato pa je stekel po stopnicah navzdol, se sklada z opisom, ki ga je podal sam obtoženec. Glede na navedeno samo dejstvo, da imenovana priča omenjenega fanta ni ves čas opazovala, na kar opozarja pritožnica, ne more omajati zanesljivosti izpovedbe priče D., iz katere torej izhaja, da je očitno opazoval prav obtoženca. Glede zdravstvenih težav priče D., na katere se nadalje sklicuje pritožba, pa je potrebno izpostaviti, da je priča D. sicer povedal, da se mu je poslabšal vid, vendar je obenem pojasnil, da potrebuje očala le za branje, kar pomeni, da na daleč očitno še dobro vidi. Priči, taksista Z. E. in M. R., pa čeprav posredni, sta potrdili obtoženčev zagovor glede njegovega ravnanja pred in po obravnavanem dejanju. Glede na res skrbno in podrobno opravljeno analizo izvedenih dokazov, je neutemeljen očitek pritožbe, da je imelo sodišče že vnaprej določeno prepričanje oziroma vtis, da je prav obtoženec tisti, ki je dejanje storil, ker je bil pred tem že pravnomočno obsojen zaradi ropa.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh okoliščin, ki lahko vplivajo na odmero kazni, obtožencu izreklo primerno in pravično kazen, ki odraža ravnotežje med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, pri čemer je sodišče v dovolj veliki meri upoštevalo obtoženčevo mladost. Zagovornica torej ne navaja razlogov, ki bi opravičevali spremembo izrečene kazenske sankcije.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP.