VSM sklep I Kp 9/2008

Ob reševanju pritožb zagovornikov obd. A.K. in B.L. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca A.K. in B.L. za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena Kazenskega zakonika (KZ) in jima izreklo, obd. A.K. kazen štiri mesece zapora in obd. B.L. kazen tri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ je obdolžencema izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnih telefonov. Po določbah 95. in 96. člena KZ je obd. A.K. odvzelo še protipravno pridobljeno premoženjsko korist v znesku 350,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev, proračun.

Proti taki sodbi sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev zaradi kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbi o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da jima izreče pogojno obsodbo z ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

Ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni. Obtožba je obema obdolžencema očitala dve izvršitveni obliki kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 311. člena KZ, in sicer nezakonito spravljanje čez mejo in nezakonito spravljanje čez ozemlje države. Pri tem pa je sostorilstvo obdolžencev pri izvršitveni obliki "nezakonito spravljanje čez mejo (skupine tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo za plačilo)" obrazložilo popolnoma nejasno. Na četrti strani obrazložitve sodbe je namreč zapisalo, "da sta obdolženca zagotovo vedela, da če opravljata prevoz tujcev oziroma ilegalnih pribežnikov in jih prevzemata v bližini meje, da so ti tujci na ozemlje Republike Slovenije vstopili nezakonito in sta na ta način sodelovala tudi pri spravljanju čez mejo ali ozemlje države". Za obstoj sostorilstva pri tej izvršitveni obliki kaznivega dejanja ne zadošča le vedenje obdolžencev, da bosta prevažala ilegalne pribežnike (ta pogoj zadošča za drugo izvršitveno obliko), ampak je potreben dogovor o skupni storitvi tega kaznivega dejanja - nezakonitega spravljanja čez mejo, pri čemer mora storilčev naklep obsegati celotno kaznivo dejanje (subjektivni element sostorilstva) in (če ne gre za neposredno sodelovanje pri nezakonitem spravljanju čez mejo) odločilen prispevek storilca (objektiven element sostorilstva). Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev, kritično pa bo tudi presodilo vsa pritožbena izvajanja zagovornikov obeh obdolžencev v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene pomanjkljivosti ni moglo ukvarjati.

Pritožbeno sodišče pa opozarja še na pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. Zagovornika namreč utemeljeno grajata sodišče prve stopnje, da je med obteževalne okoliščine štelo tudi koristoljubni namen, saj je to zakonski znak kaznivega dejanja. Neutemeljena je tudi obteževalna okoliščina "večje število ilegalnih pribežnikov", saj je "skupina" zakonski znak tega kaznivega dejanja, količina ilegalcev - tri oziroma štiri v posameznem avtomobilu, kot bi jih naj obdolženca prevažala (pa tudi skupno število sedem) pa ne predstavlja "večje skupine". Ob ustavni domnevi nedolžnosti do pravnomočne sodbe uvedeni kazenski postopek ne spada med obteževalne okoliščine. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo preveriti tudi trditev obd. A.K., da je bil že obsojen (list. št. 88), saj iz izpiska iz kazenske evidence z dne 8.9.2006 to (še) ne izhaja. S tem, da sodišče prve stopnje obdolžencema ni izreklo tudi (obveznih!) denarnih kazni, je kršilo zakon v njuno korist. Ob upoštevanju načela "prepoved reformatio in peius" - 385. člen ZKP zaradi izostale tožilske pritožbe te napake tudi v ponovljenem postopku ne bo mogoče odpraviti, v kolikor bo prvostopenjsko sodišče obdolženca ponovno spoznalo za kriva.

Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.