VSC sodba Cp 1085/2007

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih, v tč. I/1 in v odločitvi o stroških (tč. II) izreka, v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče pod tč.I odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v znesku 500.000,00 SIT, sedaj 2.086,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (tč. 1 izreka), pod tč.2 je sodišče zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 100.000,00 SIT (sedaj 417,29 EUR) odškodnine s pripadki in pod tč. II tožencu naložilo v plačilo povrnitev pravdnih stroškov tožniku v višini 994,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka in je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), izpodbijala pa je prvostopno odločitev v prisodilnem delu in v odločitvi o pravdnih stroških.

Pritožnik je navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbe ZOR o teku zastaralnega roka, kajti ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo zavrniti zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v celoti.

Pritožnik je ocenil tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo izpovedbi tožnika, da je bil nenadoma napaden, saj je nesporno dokazano, da se je tožnik obnašal izredno nespodobno, da je na tak način ravnal do gostinskega osebja in mu zato ni verjeti, da je bil potem nenadoma napaden, kot je to verjelo sodišče. Tožnik je po oceni pritožnika dobesedno sprovociral njegovo ravnanje in zaradi tega bi moral sam nositi vso odgovornost za škodo, ki je nastala.

V nadaljevanju pa je pritožnik poudaril, da je sodišče izjemno visoko vrednotilo škodo, ki jo je utrpel tožnik, saj je prisodilo zneske, ki so povsem v neskladju z običajno sodno prakso tudi, če bi bil toženec odgovoren za vso škodo, ki je tožniku nastala in ocenil, da je sodišče sledilo tožnikovim težnjam, ki niso v skladu z namenom odškodnine za nematerialno škodo.

Pritožnik pa je priglasil tudi stroške pritožbenega postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti in tožniku naloži v plačilo vse stroške tega pravdnega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ni konkretiziral pritožbenih zatrjevanj o kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo prvostopno sodišče, zato se pritožbeno sodišče do uveljavljanega pritožbenega razloga ni moglo opredeliti, pri pritožbenem preizkusu, opravljenem v skladu z določilom II. odst. 350. čl. ZPP, pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Ni utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, glede zatrjevanega zastaranja, saj Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je, glede na čas škodnega dogodka (26.4.1997), potrebno uporabiti pri odločanju v tej pravdni zadevi (čl. 1060 Obligacijskega zakonika – OZ), v čl. 376 določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, določen pa je tudi absolutni petletni zastaralni rok.

Zoper toženca je bil, v zvezi s tem škodnim dogodkom z dne 26. 4. 1997, uveden tudi kazenski postopek dne 10. 4. 1998 (K 11/98 Okrajnega sodišča v Žalcu), zato je potrebno glede zastaranja terjatev uporabiti določilo čl. 377/II ZOR, po katerem pretrganje zastaranja kazenskega pregona povzroči tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Kazenski postopek je bil potem res ustavljen, s sklepom opr. št. K 11/98 z dne 28. 12. 2001, vendar tekom kazenskega postopka odškodninski zahtevek ne more zastarati zaradi določbe o pretrganju njegovega zastaranja. Tožba, ki jo je tožnik vložil 30. 4. 2001, je zato pravočasna in zastaralni rok iz 376. čl. v zv. s 392. čl. ZOR, tako še ni potekel, kot je ocenilo tudi prvostopno sodišče in zato pravilno zaključilo, da toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen.

Prvostopno sodišče je dokazne zaključke o odločilnih dejstvih zgradilo na podlagi skrbne in vestne dokazne ocene izpovedi obeh strank in navzočih prič v lokalu v času škodnega dogodka, upoštevalo pa tudi listinska dokazila iz kazenskega spisa. Trditve tožene stranke o tožnikovem napadu so se izkazale za osamljene, saj je sodišče prepričljivo ugotovilo in izčrpno opisalo potek dogajanja tistega večera, od začetka konflikta tožnika z natakarico A. H. do naknadnega pristopa toženca in njegovega fizičnega napada tožnika. Toženčev prikaz, da naj bi ga najprej udaril tožnik, je potrdila le njegova sestra, kot je po izčrpni analizi izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo sodišče, vse ostale priče, ki so dogajanje v lokalu videle (priči M. in S.), pa so potrdile tožnikov prikaz dogajanja, torej, da je toženec pristopil k tožniku in ga par krat udaril v predel glave, pri čemer ga je tudi poškodoval. Takšne pa so tudi ugotovitve policistov Policijske postaje Ž., ki jih je povzelo sodišče.

Toženec je bil v gostinskem lokalu, kjer je prišlo do fizičnega obračuna s tožnikom redar, zato je potrebno njegovo ravnanje presojati po strožjih kriterijih (čl. 18/II ZOR) ravnati bi moral s profesionalno skrbnostjo in tožnika opozoriti na neustreznost in nesprejemljivost njegovega ravnanja v odnosu do natakarice H., v primeru neupoštevanja, pa bi moral poskrbeti za primeren način odstranitve tožnika iz lokala ali pa poklicati pomoč policije, kot je ocenilo tudi prvostopno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku zaradi sicer vsekakor neprimernega ravnanja, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče, ni mogoče pripisati odgovornosti za nastanek škodnega dogodka (v smislu dol. čl. 192 v zv. s čl. 205 ZOR) in tako tudi ne gre slediti pritožbenim izvajanjem, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem dobesedno sprovociral ravnanje toženca in bi zaradi tega moral sam nositi vso odgovornost za škodo, saj bi se toženec kot redar moral tudi na takšno neprimerno obnašanje odzivati posebej strpno, in ravnati tako, da nikogar ne poškoduje. Njegov nastop in intervencija zaradi neprimernega tožnikovega ravnanja pa v taki obliki zagotovo nista bila potrebna, ker se je natakarica že sama ubranila tožnikove nadležnosti, kot je mogoče povzeti iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je izključno toženec, na podlagi dol.čl. 154/I v zvezi s čl.158 ZOR, odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel v tem škodnem dogodku .

Pravna podlaga za odmero odškodnine za negmotno škodo, ki jo je pravilno uporabilo prvostopno sodišče, je v dol. čl. 200 ZOR.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel razpočno rano na spodnjem robu orbite levo po udarcu v obraz, udarnino nosu in obraza, udarnino glave v predelu levega temena, podplutbo in oteklino obeh vek levega očesa, podplutbo in oteklino desne spodnje veke in korena nosu, po poškodbi pa je tudi krvavel iz nosu.

Prvostopno sodišče je, upoštevaje obseg in intenzivnost tožnikovih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je moral prestajati, in ki jih je izčrpno opisalo na strani 9 in delno 10 izpodbijane sodbe, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne bo povzemalo, pravilno odmerilo tožniku denarno odškodnino v celotnem zahtevanem znesku 1.669,17 EUR oz. 400.000,00 SIT, za to vrsto nepremoženjske škode, pri čemer je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Tudi glede strahu, za katerega je sodišče tožniku priznalo 100.000,00 SIT (417,29 EUR) od zahtevanih 200.000,00 SIT, so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi, ugotovljen je bil tako primarni kot tudi sekundarni strah tožnika, ugotovljeno je bilo tudi trajanje in intenzivnost tega neugodnega občutenja, zato je prvostopno sodišče pravilo uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odmerilo odškodnino v navedeni višini.

Pri odmeri odškodnine je namreč potrebno upoštevati tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu ter vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na rokom težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, in tako upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe ter sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z odmero odškodnine v skupnem znesku 500.000,00 SIT oz. 2.086,46 EUR prvostopno sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz čl. 200 ZOR in tako pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Pritožbena graja naperjena proti odločitvi prvostopnega sodišča o pravdnih stroških, ni obrazložena, pritožbeni preizkus, v skladu z dol. II. odst. 350. čl. ZPP, pa je pokazal pravilno uporabo določil čl. 154 in 155 ZPP ter določil Odvetniške tarife ( OT) pri odmeri pravdnih stroškov.

Ker tako pritožbeni razlogi niso podani in ker prvostopna odločitev tudi ni obremenjena s kršitvami, na katere je dolžno pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopne odločbe paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno, na podlagi določila 353. čl. ZPP, pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s čl. 154 ZPP. Ker pritožnik s svojo pritožbo ni bil uspešen, je dolžan nositi sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.