VSL sodba I Cpg 987/2003

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka in 3. točka izreka) potrdi.
Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 2.137.973,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.12.1995 do plačila (1. točka izreka). S tem je tožeča stranka uspela do polovice tožbenega zahtevka, kajti v 2. točki izreka je sodišče prve stopnje razsodilo, da se tožbeni zahtevek na plačilo zneska 2.137.073,50 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1995 do plačila, zavrne. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 59.523,40 SIT (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo, tožena stranka pa pritožbe ni vložila. Tožeča stranka, ki se izrecno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper 2. točko izreka in posledično zoper 3. točko (stroškovni izrek), v pritožbi uveljavlja vse, v določilu 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, navedene pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga, da po njej izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke,podrejeno pa, da jo razveljavi v izpodbijanem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja pravnoodločilna dejstva, glede katerih pravdni stranki tekom postopka nista imeli nasprotnih trditev in jih je tudi sodišče prve stopnje vzelo v dejansko podlago meritorne odločitve. Predmetni spor se nanaša na škodni dogodek z dne 28.12.1992, ko je prišlo do prometne nezgode z vozilom G U. J. reg.št. , lastnice M.V.G., ki ga je v času nezgode vozila K. A.. V postopku na prvi stopnji so bile postavljene trditve, da je lastnica vozila imela sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri toženi stranki po polici št. 6087276. V prometni nezgodi je bila poškodovana peška H.B.. Dne 10.2.1993 je nova lastnica vozila K.K. pri tožeči stranki podpisala zavarovalno polico št. 028527 za obvezno zavarovanje istega vozila, ki ga je po trditvah tožeče stranke v last pridobila dne 26.1.2003. Na tej polici (priloga A 8) je navedeno obdobje zavarovanja od 23.12.1992 do 23.12.1993, medtem ko je v polici tožene stranke (Z.T.) št. 6087276 navedeno zavarovalno obdobje od 23.12.1991 do 23.12.1992. V prometni nezgodi z dne 28.12.1992 je bila poškodovana H.B., ki je od tožeče stranke uspešno izterjala plačilo odškodnine (pravdni spis II P 307/94 Temeljnega sodišča v Celju). Navedena dejstva povzema tudi tožeča stranka v pritožbi, zato pritožbeno sodišče šteje, da v tem obsegu ugotovljeno dejansko stanje po pritožbi tožeče stranke ni izpodbijano.

Za tožečo stranko pa je sporen zaključek v izpodbijani sodbi, da se zavarovalno kritje po njeni zavarovalni polici, sklenjeno s K.K., razteza tudi na čas, ko je prišlo do škodnega dogodka. Tožeča stranka namreč zagovarja pravno stališče, da je bilo ob času škodnega dogodka (28.12.1992) veljavno zavarovalno razmerje le s toženo stranko, ker jo njena zavarovalna pogodba zavezuje še v času 30-dnevnega respiro roka, v katerem je prišlo do škodnega dogodka. Ni pa po stališču pritožbe veljavno tudi zavarovanje po polici tožeče stranke, ker da je šlo v času od 23.12.1992, ki je sicer naveden na polici kot začetek zavarovanja, pa do 8.1.1993, le za formalno zavarovanje, ko K. še sploh ni bila lastnica vozila in zato ni imela zavarovalnega interesa.

Po določbi 3. odstavka 898. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, po katerem se glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) presoja sporno razmerje, je dopusten dogovor, da se zavarovanje razteza na določen čas pred sklenitvijo pogodbe (t.i. "putativni riziko"). Vendar pa je tak dogovor za retroaktivno zavarovanje dopusten in veljaven le ob v isti določbi zapisanem pogoju, da tedaj, ko je zavarovalna pogodba sklenjena, zainteresirani stranki ni bilo znano, da je zavarovalni primer že nastal.

Zavarovalni interes je kot causa pogodbenega razmerja posebej izpostavljen pri premoženjskem zavarovanju, kjer se zavarovalni riziko uresniči na premoženjskih dobrinah (1. odstavek 924. člena ZOR). Izražen je kot zakonska zahteva po obstoju interesa sklenitelja oz. nosilca zavarovanja, da zavarovalni primer ne nastane, ker bi nosilcu sicer nastala premoženjska izguba (2. odstavek 924. člena ZOR). Pri zavarovanju pred odgovornostjo je interes izražen v zahtevi po varstvu pred odškodninskimi zahtevki. Kadar je zavarovanje "za nazaj" sklenjeno skladno z določilom 3. odstavka 922. člena ZOR, ko torej zainteresirani stranki ni bilo znano, da je zavarovalni primer že nastal, je takšno retroaktivno zavarovanje izjema, ki kot tako odstopa od splošnih zakonskih značilnosti zavarovalnega razmerja. Je pa ob navedenem pogoju dopustno in glede določitve začetka zavarovanja prepuščeno pogodbeni volji pogodbenih strank.

Navedeno zato privede v sklepanje, da je tudi zahtevo po obstoju zavarovalnega interesa, kot je ta izražena v določilu 1. odstavka 924. člena ZOR, v takšnem razmerju treba razlagati z izhodiščem, da gre za zakonsko izjemo. Ta odstopa tudi od sicer načelnega pravila, da je obveznost zavarovalnice odvisna od bodočega negotovega dogodka, to je od realizacije rizika (987. člen ZOR, 1. odstavek 898. člena ZOR). Primer zavarovanja "za nazaj" je v ZOR izpeljan ob možni predpostavki, da je zavarovalni primer že nastopil v času, še preden sta pogodbeni stranki pogodbeno razmerje dejansko sklenili. Odločilna je torej pogodbeno izražena volja strank glede časovne okoliščine, od kdaj dalje nastopijo v pogodbi dogovorjene obveznosti, kar je v polici št. 028527 jasno zapisano z dnem 23.12.1992, ki označuje začetek zavarovanja. Ni tudi prerekano, da to ne bi bilo v soglasju s skleniteljico zavarovanja (prim. 1. odst. 901. člena ZOR). Tožeča stranka, ki obstoj zavarovalnega interesa ob tem času sicer zanika, pa vendarle ne zatrjuje, da zavarovalni interes ne bi bil podan ob sami sklenitvi zavarovalnega razmerja, to je ob času, ko je bila zavarovalna polica podpisana (prim. 1. odstavek 901. člena ZOR). Tudi zato in pa glede na zgoraj obrazloženo, po oceni pritožbenega sodišča samo dejstvo, da K. še ni bila lastnica vozila ob času škodnega dogodka, ne odvzema pravne veljave pogodbenemu razmerju, ki je nastalo na podlagi podpisane police pri tožeči stranki. Ob tem je dodati, da tudi iz zakonskih določb Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. št. 17/1990), kot je veljal ob času nastanka spornega zavarovalnega razmerja, ni videti, da bi bilo pri obveznem zavarovanju pred odgovornostjo, kot ga je urejal navedeni predpis, lastništvo vozila odločilna predpostavka za veljavnost zavarovalnega razmerja. Končno je tudi tožeči stranki kot zavarovalnici, ki je sklepala pogodbo, moralo biti znano dejstvo, kdaj je skleniteljica zavarovanja postala lastnica vozila.

Pravno relevantna dejstva v zvezi s pogojem aleatornosti, ki izhaja iz določila 3. odstavka 989. člena ZOR, pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljalo. Tožeča stranka ne izpodbija dejanskega zaključka v izpodbijani sodbi, da skleniteljica zavarovanja K.K. ob času sklenitve zavarovalnega razmerja pri tožeči stranki, za nastanek škodnega dogodka ni vedela. Ker sta se tako tožeča stranka kot tudi skleniteljica zavarovanja očitno sporazumeli, da po polici št. 028527 sklepata zavarovanje za čas od 23.12.1992, je, upoštevaje doslej obrazloženo, pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je to zavarovalno razmerje ustvarilo medsebojne obveznosti še pred nastankom škodnega dogodka in da je zato (tudi) tožeča stranka zavezana k izplačilu kritja. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, v katerih tožeča stranka izvaja, da ob času škodnega dogodka z njo sklenjeno zavarovanje ni moglo pričeti veljati, ker tedaj ni bila plačana premija. Tožeča stranka namreč v pritožbi izpostavlja vsebino pogodbenih določil in zatrjuje, da zavarovalno razmerje med jo in K.K. sestavljajo tako Splošni zavarovalni pogoji AO-91 kot tudi zavarovalna polica št. 028527. Določilo 7. člena navedenih splošnih pogojev sicer res pogojujejo čas začetka zavarovanja v odvisnosti od tega, ali je pred tem plačana premija. Vendar pa ima to določilo tudi pristavek: "če ni drugače dogovorjeno". V obravnavanem primeru pa je bil na podlagi podpisane zavarovalne police dogovorjen čas začetka zavarovanja že od 23.12.1992. Ker sta stranki tega zavarovalnega razmerja zavarovalno polico sklepali dne 10.2.1993, niti ni logično, da bi plačilo premije zapadlo že pred tem datumom. Že zato, ker sta pogodbeni stranki začetek zavarovanja sporazumno določili pred zapadlostjo premije, ni podlage za uporabo določila 1. odstavka 913. člena ZOR, ki pravi, da če je bilo dogovorjeno, da je treba premijo plačati ob sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice naslednji dan po plačilu premije. Ni pa nobenih nasprotnih trditev zoper to, da premija ob času sklenitve pogodbe tožeči stranki ni bila plačana. Tako ni mogoče slediti pritožbi v smeri, da niso bile izpolnjene pogodbene obveznosti (glede plačila premije), skladno s pogodbenim dogovorom.

Iz zgoraj povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da je zaradi dne 28.12.1992 nastalega škodnega dogodka tudi za tožečo stranko nastala obveznost izplačati škodo na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Ker je ugotovilo, da je bila ob času škodnega dogodka veljavna tudi zavarovalna pogodba, sklenjena s toženo stranko, je pravilno materialnopravno tudi zaključilo, da vsaka zavarovalnica trpi del odškodnine. To je pravilo, ki je izvedeno iz dvojnega zavarovanja, ko sta v zavarovanju udeleženi najmanj dve zavarovalnici (4. odstavek 934. člena ZOR). Tožeča stranka pa v pritožbi ne izpodbija porazdelitve izplačila odškodnine v razmerju: vsaka zavarovalnica do ene polovice. Zato je tudi končni zaključek sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo polovico tožbenega zahtevka tožeče stranke, materialnopravno pravilen.

Pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe namreč ni ugotovilo, da bi bila v postopku na prvi stopnji prekršena katera od določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, kajti po načelu uspeha v pritožbenem postopku in ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.