922. člen ZOR

Ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

Stališče, da je odločilen trenutek za presojo časovne veljavnosti novele ZOZP-A trenutek, ko je zavarovalnica sodno uveljavljala svoj povračilni zahtevek, je materialnopravno pravilno.

Ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožnice pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo. Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je zato treba uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres.

Zavarovanje se lahko odpove samo z dnem zapadlosti premije, torej ob poteku tekočega zavarovalnega leta, pri čemer je potrebno drugo pogodbeno stranko o tem pisno obvestiti najmanj tri mesece pred zapadlostjo premije.

V sodni praksi je sicer zavzeto stališče, da zato, ker je bila uvedba omejenega regresa ukrep, ki je bil potreben zaradi zavarovanja pravne dobrine, ki je bila ogrožena, položaj tožeče stranke pa se je poslabšal iz razloga v javnem interesu (varstva zavarovancev), pri čemer je bilo poslabšanje vsaj delno pod njenim nadzorom, ne gre za nedopusten poseg v načelo varstva zaupanja v pravo; zato je treba za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, uporabiti novo pravilo - novelirani 7. člen ZOZP, ki je predpisal omejeni regres (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 615/2004). Vendar pa so v tu obravnavanem primeru okoliščine primera drugačne in ni mogoče zaključiti, da bi pravna norma (sprememba ZOZP-A) učinkovala na konkreten dejanski stan, ki je nastal v preteklosti in je bil v preteklosti že tudi v celoti zaključen. Dejstvo, da tožeča stranka še ni prišla do poplačila iz regresnega zahtevka, je predvsem v trajanju pravdnega postopka, k čemur je bistveno pripomogla tudi tožena stranka s svojimi ugovori in pasivnostjo v postopku. Pritožbeno sodišče torej sodi, da prej prikazano stališče sodne prakse ni uporabljivo za konkreten primer in da bi uporaba kas

Če je zavarovanje sklenjeno za več kot 5 let, sme v preteku tega časa vsaka stranka z odpovednim rokom 6 mesecev razdreti pogodbo, s tem, da to pismeno sporoči drugi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da po izteku prvega leta zavarovanja toženka pogodbe sploh ni mogla odpovedati in je zato utemeljeno zavrnilo ugovore toženke. Spor je le v tem, ali neplačilo premije že za drugo leto sklenjenega dolgoročnega zdravstvenega zavarovanja in obvestilo zavarovalnice o tem, da je pogodba razdrta, dejansko že tudi pomeni prenehanje pogodbe, kot to napačno meni tožena stranka.

Ne gre za nejasna določila zavarovalnih pogojev, če je mogoče njihov pomen enopomensko opredeliti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz prvega odstavka 99. člena ZOR (82. člen OZ).

Oškodovanec ni bil upravičen do zavarovalnega kritja, ker ni plačal premije. Ob sklenitvi pogodbe je tožena stranka tožniku izročila tako zavarovalno polico kot tudi splošne pogoje. S tem je bil tožnik s splošnimi pogoji seznanjen in z zakonom predviden način.

Zakon načelno dopušča tudi sklepanje zavarovalnih pogodb "za nazaj", zato je takšna antidatirana pogodba veljavna, razen v primeru iz 3. odst. 898. čl. ZOR. Ni odločilen datum sklenitve pogodbe, temveč čas trajanja zavarovanja, kot je določen v pogodbi. Respiro rok ni določen v nobenem veljavnem zakonu, vendar je ta institut urejen v splošnih pogojih zavarovalnic, torej gre za avtonomno pravo teh pravnih subjektov. Glede na jasno določilo citiranih splošnih pogojev tožene stranke, da se zavarovanje (pri pogodbah, sklenjenih za eno ali več let) avtomatično podaljša za 30 dni, če zavarovalnici vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja ni vročena zavarovančeva izjava, da na podaljšanje ne pristane, gre v teh primerih za pogodbo, sklenjeno za dobo enega leta in 30 dni, pri čemer je zavarovanje za zadnjih 30 dni sklenjeno pod razveznim pogojem, da zavarovanec ne sporoči svoje odklonitve. Nikakršen drug pogoj ni potreben za veljavnost zavarovanja v respiro roku.

Zmotno sodišče razlaga 4. odstavek 922. člena ZOR kot določbo kogentne narave, ki bi prepovedovala katerikoli stranki razdrtje zavarovalne pogodbe, neupoštevaje odpovedni rok, ki ga določa 3. odstavek 922. člena ZOR. Navedeno določilo samo izrecno omogoča razdrtje pogodbe tudi brez krivdnih razlogov po petih letih trajanja zavarovanja in še pred potekom zavarovalne pogodbe, če je zavarovanje sklenjeno za več kot pet let, te možnosti pa stranki po 4. odstavku 922. člena ZOR s pogodbo ne moreta izključiti. 3. in 4. odstavek 922. člena ZOR torej ne urejata situacije, ko se je ena pogodbena stranka odločila za razdrtje zavarovalnih pogodb zaradi krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR bi bilo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da bi pogodbi zvesta stranka lahko razdrla pogodbo le ob izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 922. člena ZOR. Iz krivdnih razlogov namreč pogodbi zvesta stranka lahko vselej razdre pogodbo (primerjaj 124. člen do 129. člen ZOR).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Stranki zavarovalne pogodbe se lahko dogovorita za drugačen začetek učinkovanja zavarovalnega kritja, kot ga določajo splošni pogoji (7. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 93 v zvezi s 7. čl. Pogojev za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO Plus 91).

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Za zavarovanje, ki je sklenjeno za več kot pet let, določa 3. odstavek 922. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (kratko ZOR) šestmesečni odpovedni rok. To pomeni, da zavarovalna pogodba preneha po preteku tega roka, do tedaj pa obe pogodbeni stranki zavezuje. Zato mora tožena stranka kot sklenitelj zavarovanja plačati zavarovalno premijo do izteka pogodbe (912. člen ZOR).

Če se kakšno določilo posebnih zavarovalnih pogojev in določilo police ne ujemata, velja slednja.

Zavarovalna pogodba, sklenjena za dobo več kot pet let, se sme razdreti po preteku tega časa z odpovednim rokom šestih mesecih s tem, da se to pismeno sporoči drugi stranki. Omenjena določba glede razdrtja pogodbe je kogentne narave (4. odst. 922. čl. ZOR v zvezi z 900. čl. ZOR). Zato je nobena izmed strank enostransko, brez opravičenih razlogov pred pretekom tega časa ne more razdreti.

Sodišči prve in druge stopnje pravilno navajata peti odstavek 902. člena ZOR, ki za primer, če se ne ujemata kakšno določilo splošnih pogojev in kakšno določilo iz police, daje prednost določilu iz police. Zato v danem primeru zavarovalno kritje ni začelo učinkovati šele od štiriindvajsete ure dne 23.8.1991 (kakor je predvideno v prvem odstavku 20. člena splošnih pogojev AK 91 in v prvem odstavku 922. člena ZOR, marveč že ob 13. uri, in preneha, ko preneha kritje po zavarovanju avtomobilske odgovornosti (ki je bilo podaljšano pred njegovim prenehanjem 23.8.1992). Zmotna pa je razlaga sodišč prve in druge stopnje, češ da navedeno določilo v zavarovalni polici izključuje tudi tretji odstavek 20. člena AK 91, ki določa, da se pri kasko zavarovanju, sklenjenem za eno ali več let, obojestranske pravice in obveznosti pogodbenih strank podaljšajo za 30 dni (respiro rok), če zavarovalnici ni bila vsaj tri dni pred iztekom zavarovanja vročena zavarovančeva izjava, da na to podaljšanje ne pristane. To določilo nima zveze s trajanjem zavarovalnega kritja, temveč z načinom podaljšanja zavarovalne pogodbe, ki omogoča 30 dnevni rok za nov dogovor o zavarovanju in njegovo plačilo.

Tretji odstavek 922. člena ZOR ureja razdrtje zavarovalne pogodbe, sklenjene za določen čas, daljši od petih let. V obravnavanem primeru pa sta stranki spora sklenili zavarovalno pogodbo za nedoločen čas. Zato jo je možno razdreti tako, kot to določa 2. odstavek 922. člena ZOR. Pri zavarovalni pogodbi, s katero je bilo zavarovanih več nevarnosti, se lahko razdre zavarovalna pogodba samo glede ene od zavarovanih nevarnosti.