924. člen ZOR

V primerih, ko je leasingojemalec po pogodbi o leasingu kljub uničenju ali poškodbi avtomobila dolžan izpolniti vse svoje pogodbene obveznosti (plačati vse obroke), se posledice škodnega dogodka ne odrazijo v premoženjski sferi leasingodajalca, pač pa leasingojemalca. Leasingojemalec kljub temu, da ni pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. Zato je v primeru poškodovanja vozila upravičen do prejema zavarovalnine.

Tožnik, kljub temu da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. V pogodbi o leasingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, prav tako je na leasingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na leasingojemalcu. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi zavarovalne pogodbe, je tako pravilna.

Če iz pogodbe o finančnem leasingu izhaja, da vsakršno škodo na vozilu trpi leasingojemalec ne glede na njen vzrok in je dolžan v primeru škode vozilo vrniti v prejšnje stanje oziroma svojemu leasingodajalcu plačati ustrezno odškodnino, ima tudi premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Zato ima lahko tudi pravice iz zavarovanja, čeprav ni lastnik vozila.

Zakon omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar je treba v takem primeru upoštevati, da mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police (kar je splošno pravilo pri sklepanju vsake pogodbe), če pa ne, se to lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neodgovornost za prometni prekršek še ne pomeni, da voznica ni (so)odgovorna za nastanek škode po pravilih civilnega prava. Na odločbo sodnika za prekrške (niti obsodilno niti oprostilno) pravdno sodišče ni vezano, saj je vezano samo na obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pa še to le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Trditev, ki jo postavi izvedenec v svojem mnenju (enako velja tudi za navedbe prič) še ni trditev stranke, zato se mora stranka, ki svoj zahtevek ali obrambo temelji na takšnih navedbah drugih udeležencev v postopku, na te navedbe izrecno in konkretizirano sklicevati, da jih je mogoče šteti kot trditve strank.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

Zavarovanec je oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Ker po dejanskih ugotovitvah spada avtomobil, ki ga je toženec vozil ob škodnem dogodku, v skupno premoženje, ki ga ima s svojo ženo in ki je bilo pridobljeno s skupnim denarjem v času trajanja zakonske zveze, je bila z zavarovalno pogodbo zavarovana tudi njegova odgovornost in sicer ne glede na to, da kot sklenitelj zavarovanja nastopa samo njegova žena. Zato je v pravdi toženec kot zavarovanec pasivno legitimirana stranka.

Povrne se le tista škoda, ki je nastala v zvezi s pogajanji, ne pa posredna škoda zaradi nesklenitve pogodbe. Pri prostovoljnem premoženjskem zavarovanju ni dolžnosti sklepanja pogodb na strani zavarovalnice.