VSK sklep I Cp 307/2006

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi in da sta toženi stranki dolžni priznati, da je tožnica D. Š., roj. v Z., po pokojnemu M. S., umrlem 29.10.2002 kot njegova izvenzakonska partnerica v izvenzakonski skupnosti, ki je izenačena z zakonsko zvezo, dedič prvega dednega reda. Odločilo je tudi, da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti tožeči stranki 298.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Proti sodbi se pritožujeta obe toženki. Toženka Ž. S. navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so zaslišane priče potrdile obstoj izvenzakonske zveze, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Po mnenju pritožnice trditve, ki niso napolnjeno z ustrezno vsebino, ne morejo zadoščati za zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Atributi obstoja zakonske zveze ne morejo sloneti zgolj na izpovedi prič, ki zatrjujejo občasno veseljačenje in občasno zahajanje v nekakšno barako, kjer sta tožnica in pokojni M. S. zahajala, kadar nista imela v najemu kakšno podnajemniško stanovnaje. Pritožnica graja postopanje sodišča prve stopnje, da ni odgovorilo na vse navedbe toženih strank in njune predloge, tako glede dokazov, kakor zahteve, da se dejansko stanje razčisti tudi v smeri ugotavljanja, ali je pokojni M. S. resnično imel namen skleniti s tožnico zakonsko zvezo in ali je sploh obstajala dalj časa trajajoča skupnost, ob dejstvu, da je tožnica tudi sama zatrjevala, da je bolj potovala z njim, kot pa načrtovala skupno življenje. Zlasti ni razčiščeno glede ekonomske soodvisnosti, kaj naj bi tožnica prispevala oziroma kaj naj bi pokojni prispeval ter tudi o skupnem načrtovanju. Pritožnica nadalje opozarja, da sodišče prve stopnje, kljub predlaganim dokazom po toženih strankah, ni uradno pridobilo iz Republike Hrvaške sodbe o razvezi tožnice v Republiki Hrvaški s potrdilom o pravnomočnosti. Tožnica je sicer predložila potrdilo o samskem stanu, ki ga je izdal Matični urad Z. 25.10.2002, toda iz tega potrdila ni razvidno, kdaj je nastopila pravnomočnost razveze zakonske zveze tožnice s prejšnjim zakoncem oziroma kdaj so sploh nastopili pogoji za obstoj veljavnosti izvenzakonske skupnosti tožnice s pokojnim M. S., glede na to, da 20. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) določa, da nihče ne more skleniti nove zakonske zveze, dokler njegova prej sklenjena zakonska zveza ne preneha ali ni razveljavljena. Odločilno okoliščino, kdaj je prejšnja zakonska zveza tožnice v Republiki Hrvaški prenehala, sodišče prve stopnje v tej pravdni zadevi ni ugotovilo. Je pa to bistveno in odločilno tudi glede na to, da je po sodni praksi pojem dalj časa trajajoče življenjske skupnosti opredeljen za dobo 3 do 5 let, pri čemer morajo biti izpolnjeni pogoji za zakonsko zvezo in sicer, da je ta odločitev za sklenitev zakonske zveze svobodna, da obstaja obojestranska čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, medsebojna pomoč, ekonomska skupnost in soodvisnost in drugi elementi takšne skupnosti, ki bi potrdili navedbe tožnice in njenih prič. Pritožnica dalje trdi, da do smrti pokojnega S. ni bilo nikoli govora, da naj bi ta načrtoval kakšno sklenitev zakonske zveze, sodišče prve stopnje pa tudi ni opravilo poizvedbe na upravni enoti, kakor je bilo zahtevo v smeri ugotovitve, ali je bila vložena vloga za sklenitev zakonske zveze med tožnico in pokojnim S.. Kolikor bi kaj takega bilo, potem bi zagotovo tožnica to predložila, pa tega očitno ni bilo, sodišče prve stopnje pa tega odločilnega dejstva, kljub zahtevam toženih strank, naj se opravijo uradne poizvedbe na Upravni enoti I., tega ni opravilo. Pritožnica tako domneva, da tožnica vse do smrti pokojnega S. najbrž ni izpolnjevala pogojev za sklenitev zakonske zveze ali pa je to morda nastalo šele z dnem 25.10.2002, kar bi pomenilo 4 dni pred smrtjo S.. Kolikor bi sodišče razpolagalo s sodbo o razvezi zakonske zveze tožnice v Republiki Hrvaški s klavzulo o pravnomočnosti, potem bi ta odločilna okoliščina bila v celoti razjasnjena, s tem pa tudi pravilno ugotovljeno trajanje izvenzakonske skupnosti tožnice s pokojnim M. S.. Tudi, če bi se tožnica razvezala leta 2001, pa do 2002, ko je M. S. umrl, izvenzakonska skupnost ni trajala več kot leto in nekaj mesecev, pri tem naj bi tožnica v glavnem občasno prihajala k pokojniku, prav tako pa se je z njim občasno tudi prevažala v njegovem kamionu, saj je bil pokojnik avtoprevoznik. Pritožnica nadalje navaja, da nobena od prič ni pojasnila, ali sta pokojni M. S. in tožnica živela tudi v ekonomski skupnosti, niti ni bilo mogoče razbrati iz izpovedi prič, da je bil namen pokojnega M. S. živeti s tožnico v nekakšni trajni izvenzakonski skupnosti. Ugotovojeno je bilo tudi, da je pokojni S. od razveze zakonske zveze od svoje prejšnje žene imel več partnerk. Tožnica in pokojni nista imela niti skupnega gospodinjstva. Iz načina in vedenja tožnice je vprašljiva tudi čustvena navezanost le te do pokojnega M. S. in obratno. Glede na ravnanje tožnice, ki je v Republiki Hrvaški odlašala z razvezo od prejšnjega zakonskega partnerja, kot je sama trdila, več kot tri ali štiri leta po tistem, ko naj bi spoznala M. S., je mogoče njeno zvezo razumeti tudi kot čisto materialistično špekuliranje z namenom pridobitve materialne koristi od pokojnika, kot je razvidno že iz odgovorov na tožbo, to je slovensko pokojnino, dediščino, nepremičnino in vse druge pravice, na škodo toženih strank oziroma otrok pokojnega M. S.. Po mnenju pritožnice so priče le eden izmed dokazov, ki bi ga moralo sodišče v smislu 8. člena ZPP, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj oceniti, ali so zgolj trditve prič tožnice zadostne za odločitev sodišča, ki jo pritožnica izpodbija. Pritožnica navaja, da sta toženi stranki predlagali sodišču številne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato so ostala pomembna dejstva nerazčiščena. Ker sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o predlaganih dokazih toženih strank, niti razlogov za to ni obrazložilo, je s tem kršilo 287. člen ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, s čimer tudi niso bile ugotovljene odločilne okoliščine, zato je podana kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Tožena stranka M. S. uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in najprej graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ni odločilo o predlogu tožene stranke, da sodišče tožnici kot tujci naloži plačilo varščine za pravdne stroške. S tem je po mnenju pritožnice sodišče kršilo določbe 90. in 91. člena ZMZPP. Ta pritožnica nadalje navaja, da je sodišču predlagala, da tožnici naloži, da predloži potrdilo o samskem stanu v originalu v skladu z določbo 3. odstavka 107. člena ZPP, vendar sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo in predlogu toženke ni ugodilo, zato je storilo bistveno kršitev določb ZPP, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje najprej razčistiti, kdaj je prenehala zakonska zveza tožnice. Ker to ni bilo ugotovljeno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sama tožnica je namreč izpovedala, da je bila njena zakonska zveza razvezana pred sodiščem v Z. tri ali štiri leta po datumu, ko je spoznala pokojnega M. S.. Kot izhaja iz izpovedi tožnice, je pokojnega spoznala dne 2.1.1997. Upoštevaje, da je njena zakonska zveza trajala še do leta 2002 ter da je pokojni umrl dne 29.10.2002, je potrebno upoštevati, da glede na tako kratek čas trajanja njune zveze, sploh ni bilo pogojev za pravno priznano izvenzakonsko skupnost. Ta vsekakor ni mogla obstajati vse do pravnomočnosti razvezne sodbe. Daljše trajanje takšne skupnosti je konstitutivnega pomena za njeno pravno veljavnost po 12. členu ZZZDR. Tožnica je izpovedala, da ima doma razvezno sodbo, torej je razpolagala z listino, ki dokazuje, kdaj je bila njena zakonska zveza razvezana. Sodišče bi zato moralo ugoditi dokaznemu predlogu toženk in tožeči stranki naložiti, da sodišču, na podlagi 1. odstavka 227. člena ZPP, predloži original razvezne sodbe s potrdilom o pravnomočnosti. Tožnica je spremenila tožbo na koncu glavne obravnave, čeprav se je toženka temu upirala. Sodišče je kršilo določbo 185. člena ZPP, saj o dovoljenju za spremembo sploh ni odločalo, v sodbi pa je izrek nezakonito oprlo na spremenjeno tožbo. Pritožnica nadalje navaja, da dokazni postopek z zaslišanjem tožnice in prič ni pokazal nobenih konkretnih elementov izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim. Toženka je bila ves čas brezposelna in torej ni mogoče govoriti o kakšni ekonomski in finančni skupnosti. O poroki je bilo govora šele tik pred smrtjo. Sodišče je vse priče nezakonito spraševalo, ali bi lahko zvezo tožnice in pokojnega ocenile kot zakonsko zvezo. Nobena od prič ni vedela povedati ničesar konkretnega o skupnosti med tožnico in pokojnim. Vse so vedele le to, da so ju videvali skupaj. Priča M. M. pa je povedala, da je imel pokojni vse do svoje smrti več partnerk in da je bila tožnica le ena od njih. Priča I. M. pa je izpovedal, da je bila tožnica za pokojnega le ljubica. Pritožnica še izpostavlja, da je bila tožnica kot tujka ves čas nesporno ilegalno v Republiki Sloveniji, saj ni imela dovoljenja za bivanje. Zaradi tega tudi ni moglo priti do pravno priznane izvenzakonske skupnosti s pokojnim.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ni utemeljen očitek pritožnice M. S., da je tožnica na glavni obravnavi dne 16.01.2006 spremenila tožbo, čemur se je pritožnica upirala, sodišče prve stopnje pa o dovoljenju za spremembo sploh ni odločalo. Za spremembo tožbe gre le v primerih določenih v 2. odstavku 184. člena ZPP (sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega), v obravnavanem primeru pa je tožeča stranka, kot je to razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.01.2006 (l. št. 71), le dopolnila tožbene navedbe, kar ne pomeni spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP). Ima pa ta pritožnica prav, ko graja postopanje sodišča prve stopnje, ki ni odločilo o njenem predlogu (zahtevi), da tožnica da varščino za pravdne stroške, upoštevajoč določila 90. do 92. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), čeprav bi o tem moralo najprej odločiti, saj je ta pritožnica to uveljavljala že v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi dne 05.10.2005.

Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ta skupnost mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med partnerjema neveljavna. Pritožnica M. S. sicer nima prav, da je bilo v sodni praksi zavzeto stališče o najkrajšem času, ki mora preteči, da skupnost lahko štejemo za dalj časa trajajočo kot zahteva zakon, saj je na vprašanje, ali je obstajala dalj časa trajajoča skupnost, potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega odnosa in intenzivnost konkretnega odnosa. Utemeljen pa je očitek obeh pritožnic, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, na kar sta pritožnici tekom postopka pred sodiščem prve stopnje vseskozi opozarjali in v tej smeri predlagali izvedbo dokazov, ali je obstajala okoliščina, zaradi katere bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim M. S. neveljavna. Gre namreč za vprašanje, do kdaj je tožnica bila v zakonski zvezi z drugo osebo, saj je sama tožnica izpovedala, da je v času, ko je živela s pokojnim M. S. (od marca 1997 do njegove smrti leta 2002), bila določen čas (3 ali 4 leta) v zakonski zvezi z drugo osebo. Tožnica je torej sama navajala okoliščino, ki predstavlja absolutno pravno oviro za veljavnost in izenačitev izvenzakonske skupnosti z zakonsko zvezo. Pritožnici imata prav, da je pravno relevantno dejstvo, kdaj se je tožnica razvezala od bivšega moža, saj je šele od razveze dalje lahko tožnica živela v izvenzakonski skupnosti s pokojnim M. S., pod pogojem, da je njuna življenjska skupnost izpolnjevala vse ostale pogoje iz 12. člena ZZZDR. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnica in pokojni M. S. živela v izvenzakonski skupnosti 6 let, vendar je to v nasprotju s samo izjavo in izpovedjo tožnice, kot je bilo zgoraj navedeno. Toženi stranki sta predlagali dokaze v smeri ugotovitve obstoja oziroma neobstoja razloga, zaradi katerega bi bila morebitna zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim M. S. neveljavna, teh pa sodišče prve stopnje ni izvedlo očitno zato, ker je izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, da dejstvo, kdaj se je tožnica razvezala od bivšega moža, ni pomembno.

Pritožnici tudi utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in v izpodbijani sodbi obrazložilo vseh bistvenih elementov obstoja izvenzakonske skupnosti, to je, skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo in ekonomska skupnost oziroma odvisnost. Pri tem je potrebno opozoriti, da gre v primeru obstoja izvenzakonske skupnosti za skupnost, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, zato so kriteriji za ugotavljanje obstoja zakonski zvezi enaki skupnosti, strožji.

Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh za oceno odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko zaključilo o obstoju izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim M. S., kot je bilo zgoraj pojasnjeno, zato dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o predlogu drugotožene stranke, da se tožnici naloži plačilo varščine za pravdne stroške, zatem pa bo moralo, v kolikor se bo postopek nadaljeval, tega dopolniti v zgoraj nakazani smeri, to je, ugotoviti, ter v razlogih sodbe jasno navesti, ali so bili podani vsi pogoji za nastanek izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim M. S., ki je izenačena z zakonsko zvezo, oceniti bo moralo tudi okoliščine, na katere se sklicujeta pritožnici, to je tiste, ki naj bi kazale na neobstoj drugih elementov iz 12. člena ZZZDR. Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne bo moglo zanesljivo ugotoviti pravno relevantnih dejstev, bo moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.