VSC sodba PRp 365/2006

Pritožba predlagateljice P. p. V. se zavrne kot neutemeljena in se sodba o prekršku sodišča prve stopnje potrdi.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper obdolženca zaradi prekrška po 4. točki I. odstavka 11. člena ZJRM ustavilo na podlagi 1. točke I. odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper takšno sodbo o prekršku se je pravočasno pritožila predlagateljica PP Velenje, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je postopek ustavilo, ker naj dejanje ne bi bilo prekršek, saj za to dejanje ni predpisana sankcija, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku po čl. 154/I ZP-1 oziroma ni pravilno uporabilo določb ZP-1 (čl. 155/II ZP-1, saj je sodišče prve stopnje namreč spregledalo določbe 223. čl. ZP-1.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je potrebno postopek o prekršku ustaviti, ker naj dejanje ne bi bilo prekršek, oprlo na določbe 223. in 6. čl. ZP-1. Slednji določa, da je prekršek dejanje, ki je določeno kot prekršek in za katerega je predpisana sankcija. Za prekršek po čl. 11/I ZJRM je predpisana denarna kazen do 120.000 tolarjev ali zapor do 30 dni. Ker novi Zakon o prekrških tj. ZP-1 za razliko od prej veljavnega ZP ne pozna več sankcije zapora in je bila ta sankcija z uveljavitvijo ZP-1 ukinjena, v predpisih, ki določajo prekrške in kateri niso bili usklajeni z ZP-1, pa je kazen zapora še vedno bila predpisana, je zakonodajalec v 223. čl. ZP-1 določil, da je treba predpise, s katerimi so določeni prekrški, pa niso v skladu z ZP-1, v treh letih po uveljavitvi ZP-1 uskladiti z le-tem. Do uskladitve teh predpisov pa se uporabljajo sankcije iz teh predpisov, tako predpisane denarne kazni pa veljajo kot predpisane globe. V III. in IV. odst. 223. čl. ZP-1 je zakonodajalec predvidel možnost izrekanja zaporne kazni za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za prekrške v zvezi s proizvodnjo in prometom s prepovedanimi drogami, v zvezi z orožjem in za prekrške zoper javni red in mir vse dokler ne bodo ti zakoni usklajeni z ZP-1. Ustavno sodišče RS pa je 14.12.2006 sprejelo odločbo opr. št. U-I-69/06 (Uradni list št. 139/2006 z dne 20.12.2006), s katero je razveljavilo III. odst. 223. čl. ZP-1, kolikor je mogoče na njegovi podlagi izreči kazen zapora, kar pomeni, da za prekrške zoper javni red in mir ni mogoče izreči kazen zapora, vendar to ne pomeni, da za te prekrške ni predpisane sankcije, posebej pa zato, ker je za prekršek, kot se v obravnavani zadevi očita obdolžencu, alternativno predpisana tudi denarna kazen za katero je mogoče uporabiti določbo II. odst. 223. čl. ZP-1, seveda ob upoštevanju določbe II. odst. 2. čl. ZP-1 o uporabi milejšega predpisa. Zato ima predlagateljica prav, ko se v pritožbi sklicuje na uporabo 223. čl. ZP-1, zaradi česar ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da sankcija za prekršek po čl. 11/I-4 ZJRM ni predpisana.

Kljub navedenemu pa je bila po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da ustavi postopek po 1. tč. I. odst. 136. čl. ZP-1 pravilna, vendar ob upoštevanju drugih razlogov. Prekršek po 4. tč. I. odst. 11. čl. ZJRM stori kdor občutno moti okolico s hrupom, ropotom ali z razgrajanjem; kdor na nedovoljen način občutno moti mir ali ogroža varnost kakšne osebe v zasebnem prostoru ali kdor kakorkoli moti nočni mir in počitek. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo 2. člena ZJRM, ki določa, da so prepovedana dejanja, ki ljudi občutno vznemirjajo ali motijo pri njihovem delu, razvedrilu ali počitku. Zato po mnenju pritožbenega sodišča tudi pri dejanjih, ki naj bi motila nočni mir in počitek mora biti podana takšna intenziteta dogajanja, ki presega, glede na v nekem okolju veljavne in ustaljene družbene norme, pričakovano in dovoljeno ravnanje. Poleg intenzitete pa seveda mora takšno ravnanje tudi trajati nek določen čas in ne samo trenutek, da bi ga lahko opredelili kot inkriminirano dejanje iz 4. tč. I. odst. 11. čl. ZJRM. Iz izreka izpodbijane sodbe o prekršku je razvidno, da naj bi (in ne kot to pomotoma opredeljuje sodišče prve stopnje, da je) obdolženec kritičnega dne ob 23.30 uri v prostorih stanovanja na naslovu Z. c. št. ... v V., motil nočni mir in počitek, tako, da se je z obiskovalci tako glasno pogovarjal in imel glasno glasbo, da njegov sosed F. Š. ni mogel spati. Tako opisan dejanski stan obdolžencu očitanega prekrška po mnenju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje zgoraj navedene kriterije, glede obstoja zakonitih znakov prekrška po čl. 11/I-4 ZJRM. Ker torej dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe in kot to tudi izhaja iz navedb v obdolžilnem predlogu, nima vseh znakov obdolžencu očitanega prekrška, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se postopek o prekršku proti obdolžencu ustavi iz razloga po 1. tč. I. odst. 136. čl. ZP-1, ker dejanje ni prekršek, bila pravilna, vendar iz razlogov kot jih je navedlo pritožbeno sodišče.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje potrdilo.