VSL sklep III Cp 5330/2006

1. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
2. Pritožbeni stroški upnika in dolžnice so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 6. 2006 razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 24. 11. 2004, kolikor se ta tiče druge dolžnice (1. točka izreka), nato pa dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora je pritožbo po svojem pooblaščencu pravočasno vložila druga dolžnica (v nadaljevanju dolžnica), ki navaja, da sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno zavrnilo njen ugovor glede aktivne legitimacije upnika. Iz priloženih izpiskov iz sodnega registra Republike Avstrije izhaja, da prvotni upnik še vedno obstaja in opravlja svojo dejavnost, le da ima drugo firmo. Tako stanje je bilo tudi ob vložitvi predloga za izvršbo. Ne drži torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi se prvotni upnik preimenoval v sedanjega upnika oziroma da naj bi šlo za združitev obeh bank. Nadalje navaja, da je sodišče nedopustno upoštevalo listine, ki jih je upnik priložil v nemškem jeziku in brez prevoda. Navaja še, da ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, češ da ni dokazala, v katerem delu je bil upnikova terjatev poplačana. Po pravnomočnosti izvršilnega naslova je prišlo do izvršbe in poplačila iz celotnega premoženja obeh dolžnikov, saj je bila med drugim prodana tudi njuna stanovanjska hiša. Navaja še, da je prvotni upnik kredit zavaroval, stroške tega zavarovanja pa sta plačala dolžnika. S tem, ko dolžnika svojih kreditnih obveznosti nista mogla več v celoti poplačati, je upnik pridobil pravico, da se poplača iz sklenjenega zavarovanja. S tem, ko je zavarovalnica uveljavljala svoje regresne zahtevke do dolžnikov, je pridobila terjatev kreditodajalca, kar hkrati pomeni, da jih po avstrijskem pravu ne more več uveljavljati. Navaja še, da izterjava obresti predstavlja oderuštvo, kar nasprotuje prisilnim predpisom slovenskega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže oziroma zavrne, upniku pa naloži plačilo stroškov postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Upnik je na vročeno pritožbo dolžnice odgovoril in navaja, da je šlo za dva sklopa statusnih sprememb. Najprej se je prvotni upnik delil z oddelitvijo, in sicer se je oddelitev opravila s prenosom posameznih delov premoženja. V oddeljeno premoženje S. S., je spadala tudi v predmetnem postopku izterjevana terjatev do dolžnikov. Družba S. S. z oddelitvijo ni prenehala, ker je šlo za oddelitev s prevzemom, prevzemna družba C. pa je v vsa pravna razmerja v zvezi s prevzetim premoženjem vstopila kot univerzalna pravna naslednica. Tako statusno preoblikovanje je bilo izvedeno po 2. točki drugega odstavka 1. paragrafa Zakona o razcepitvi. Če bi bili navedeni pravni osebi družbi slovenskega prava, bi se statusno preoblikovanje izvršilo po 2. točki tretjega odstavka 623. člena ZGD-1, pri čemer peti odstavek izrecno določa, da gre za univerzalno pravno nasledstvo. Leto dni kasneje se je C. kot prevzeta družba, združila z B. A., kot prevzemnico, pri vpisu pa se je firma spremenila v "B.A.". Nadalje navaja, da ne držijo pritožbene navedbe dolžnice glede listin, saj je upnik overjene prevode listin sodišču poslal 6. 1. 2006. Nadalje navaja, da terjatev ni poplačana, kot trdi dolžnica, saj je izvršilni naslov v tem postopku predstavlja neplačani del iz naslova zavarovanja, prav tako pa je zavarovalnica od dolžnikov uveljavljala samo "dejansko plačano škodo". V zvezi z obrestmi pa navaja, da istočasno izterjevanje 15,9% pogodbenih obresti in 4,5% zamudnih obresti ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, saj bi bila obveznost dolžnikov še višja, če bi bila dogovorjena v tolarjih in ne v ATS. Predlaga, da pritožbeno sodišče dolžničino pritožbo zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo 4, v nadaljevanju ZIZ) v prvem odstavku 24. člena sicer omogoča, da sodišče izvršbo dovoli tudi na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, vendar le, če predlagatelj v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listno, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj.

V predmetni izvršilni zadevi je v izvršilnem naslovu kot upnik naveden S.S., predlog za izvršbo pa je vložil upnik B.A., ki trdi, da se je statusno preoblikoval in je univerzalni naslednik S. S., za kar je predlogu za izvršbo priložil notarsko overjeno uradno potrdilo. Dolžnica je ugovarjala aktivno legitimacijo upnika, sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijanega sklepa zapisalo, da je upnik predložil vsa dokazila o preoblikovanju, zato je zaključilo, da je aktivna legitimacija podana.

Pritožbeno sodišče je, v okviru razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), ugotovilo naslednje: vprašanje aktivne legitimacije je del materialnega prava, ob dejstvu, da je upnik tuja pravna oseba, zato ni mogoče mimo določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. list RS, št. 56/1999, v nadaljevanju ZMZPP), ki v končni določbi 118. člena določa, da se z dnem, ko začne veljati ta zakon, preneha uporabljati Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 43/82 in 72/82), in ga je zato treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi. ZMZPP glede statusa pravnih oseb uzakonja t. i. teorijo o ustanovitvi in predpisuje, da se za pravni položaj pravne osebe uporabi pravo, ki ji pravna oseba pripada (prvi odstavek 17. člena), pripadnost pa se določi po pravu države, po katerem je bila ustanovljena (drugi odstavek 17. člena). V obravnavani zadevi ni sporno, da je upnik pravna oseba avstrijskega prava, ki pa ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, zaradi česar je dejansko stanje (kot bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve) ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da dolžničini pritožbi na podlagi 355. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ ugodi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsebino avstrijskega prava, in sicer najprej glede možnosti/vrst preoblikovanja pravnih oseb. Ugotoviti bo treba, ali je bilo preoblikovanje izvedeno v skladu z veljavno avstrijsko zakonodajo in ali je upnik v tej zadevi pravni naslednik upnika, ki je naveden v izvršilnem naslovu, in sicer glede terjatve, ki je predmet tega izvršilnega naslova. Novejše gospodarsko pravo (zaradi jasnosti napotkov bo pritožbeno sodišče ilustrativno navedlo določbe slovenske zakonodaje) namreč dopušča tudi take oblike statusnega preoblikovanja, da dotedanja družba ostane samostojen gospodarski subjekt, zato pritožbena navedba dolžnice, češ da ni mogoče, da bi prvotni in sedanji upnik obstajala istočasno, ni utemeljena. Slovenski zakon o gospodarskih družbah (Ur. list RS, št. 42/2006, ZGD-1) ta institut imenuje "delitev" (prvi odstavek 623. člena ZGD-1), možnih pa je več različnih načinov: "razdelitev" (drugi odstavek 623. člena ZGD-1), "oddelitev" (tretji odstavek 623. člena ZGD-1), oziroma sočasna izvedba razdelitve in oddelitve (četrti odstavek 623. člena ZGD-1). V vsakem primeru pa je nova/prevzemna družba (odvisno, za kake vrste delitve gre) univerzalni pravni naslednik prenosne družbe. V zvezi z univerzalnim pravnim nasledstvom pa je pomemben tudi tisti del določbe petega odstavka 623. člena ZGD-1, ki določa, da preide z delitvijo na novo/prevzemno družbo (le) tisti del premoženja družbe (in z njim povezane pravice in obveznosti), ki je določen z delitvenim načrtom. Ravno tega dejstva, tj. ugotovitve, ali je bila terjatev, ki je predmet tega izvršilnega postopka, prenesena na sedanjega upnika in ali je ta prenos v skladu z veljavno avstrijsko zakonodajo, pa v razlogih izpodbijanega sklepa ni zaslediti. Sodišče prve stopnje bo moralo torej najprej ugotoviti, kakšna je vsebina avstrijskega prava, nato, za kako statusno preoblikovanje je šlo, in na koncu, ali je bila predmetna terjatev prenesena na pravno osebo, ki je upnik v tem postopku. Ob tem pritožbeno sodišče ni spregledalo, da je upnik v spis vložil notarsko overjeno izjavo obeh (prvotnega in sedanjega) upnikov, da je bila ta terjatev prenesena na B.A., vendar se ne ve, ali je premoženje ob statusnem preoblikovanju po avstrijskem pravu sploh mogoče razdeliti na tak način, tj. z izjavo, overjeno pri notarju. K temu je treba še dodati, da je bila izjava overjena 27. 12. 2005, kar je več kot leto dni kasneje, kot je bil v obravnavani zadevi vložen predlog za izvršbo, zato je v tem izvršilnem postopku niti ni mogoče upoštevati. Če se bo izkazalo, da tudi avstrijsko pravo zahteva delitveni načrt, potem ga bo upnik dolžan predložiti, sicer njegov predlog za izvršbo ne izpolnjeval pogojev po 24. členu ZIZ. Če pa bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo statusno preoblikovanje izvedeno v skladu z avstrijskim pravom in bo upnik dokazal, da je bila terjatev nanj prenesena tako, kot je določeno v avstrijskih zakonih, bo lahko sodišče prve stopnje nadaljevalo z obravnavanjem predmetne izvršbe in ponovno odločilo o dolžničinem ugovoru.

Odločitev o pritožbeni stroških upnika in dolžnice temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in je posledica odločitve o pritožbi dolžnice.