VSL sklep IV Cp 5856/2006

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I. izreka razveljavi in tožba zavrže.
V preostalem delu (II. točka izreka sodbe) se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta in v tem delu potrdi izpodbijana odločba.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je med tožnico in pokojnim M. M. obstajala zunajzakonska skupnost in tožnici naložilo, da toženki plača pravdne stroške v znesku 117.600,00 SIT v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po dnevu izteka paricijskega roka dalje.

Tožnik je proti takšni sodbi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek in v zvezi s tem uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 2. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti. Sodišče prve stopnje pa se je postavilo na zmotno stališče, da gre za uveljavljanje dedne pravice. To bo ugotavljalo zapuščinsko sodišče, predmet te tožbe pa je zgolj dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti. Če se navedeno dejstvo ugotovi, pripada dedna pravica tožeči stranki že po samem Zakonu o dedovanju, kar bo predmet odločitve zapuščinskega sodišča. Poudarja, da tožeča stranka v pravdi uveljavlja zgolj dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti. V zvezi s tem vprašanjem pa ne gre za enotno oziroma celo za nujno sosporništvo po 196. členu ZPP. Tožnica tudi nima pravnega interesa za vložitev tožbe proti drugemu dediču, ki je dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti priznal. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih, kot npr. v primeru izločitvenih zahtevkov po 32. členu Zakona o dedovanju, prav tako pa je tudi vsak od dedičev legitimiran za tožbo zaradi izpodbijanja veljavnosti oporoke. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženka je vložila pritožbo proti odločitvi o odmeri stroškov. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo stroške za sestavo pripravljalne vloge, ki jih je priglasila po Odvetniški tarifi. Takšen način priglasitve je določen, saj je povsem jasno, koliko točk se za posamezno vlogo priznava glede na veljavno tarifo. Predlaga, da se ji priznajo vsi stroški, ki so bili potrebni za pravdo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker na pasivni strani v procesni skupnosti niso bili zajeti vsi dediči. Pri tem je kot izhodišče svoje odločitve upoštevalo, da tožnica s tožbo uveljavlja svojo dedno pravico. Ob takšnem izhodišču bi bila navedena odločitev pravilna. Kot nedeljiva skupnost (zaradi nedeljive celote zapuščine) imajo dediči položaj nujnih enotnih sospornikov. Za nujno sosporništvo pa je značilno, da procesna skupnost sospornikov obseže vse subjekte materialnopravnega razmerja oziroma vse udeležence skupnosti dedičev. Če niso vsi dediči zajeti v procesni skupnosti, ni podana stvarna legitimacija za vodenje pravde. V obravnavanem primeru pa je tožnica vložila tožbo le proti eni dedinji. Vendar pa je treba pritrditi tožnici, da s tožbenim zahtevkom ne uveljavlja dedne pravice, ampak zgolj dejstvo obstoja zunajzakonske skupnosti, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje preseglo meje postavljenega zahtevka oziroma kršilo določbo 1. odstavka 2. člena ZPP, kar predstavlja s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. S tem v zvezi pa se postavlja nadaljnje vprašanje, in sicer vprašanje pravilnosti oziroma dovoljenosti tožbe, s katero tožnica zahteva zgolj ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti med njo in pokojnim zapustnikom.

V skladu z določili 181. člena ZPP je mogoče z ugotovitveno tožbo zahtevati ugotovitev (ne)obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja ali le posamezne pravice oziroma upravičenja. Ni pa možno zahtevati z ugotovitveno tožbo zgolj ugotovitve (ne)obstoja določenih dejstev. Sodišče namreč v sodni izrek ne sprejme ugotovitve o dejanskem stanju marveč le ugotovitev o pravni posledici, ki izvira iz ugotovljenega dejanskega stanja. Niti s splošno ugotovitveno tožbo niti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom ni mogoče zahtevati ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti. O obstoju zunajzakonske skupnosti se vedno odloča le kot o predhodnem vprašanju, z učinkom le v konkretni pravdi, brez učinka pravnomočnosti (A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 146). Da je tako, izhaja iz določila 2. odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa: "Če je odločitev o pravici ali dolžnosti odvisna od vprašanja obstoja zunajzakonske skupnosti, se o tem vprašanju odloči v postopku za ugotovitev te pravice ali dolžnosti. Odločitev o tem vprašanju ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno." Pri tem določba 210. člena ZD, ki določa napotitev stranke na pravdo v primeru, da so med strankami zapuščinskega postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica, ne predstavlja nikakršne izjeme. Tudi v tem primeru bo morala stranka s tožbo zahtevati ugotovitev obstoja pravice (torej dedne pravice), katere obstoj je zaradi spornosti dejstev negotov, ne pa zgolj ugotovitve teh dejstev (omenjeni komentar str. 145). Glede navedenega vprašanja je sodna praksa enotna. Nekdaj je bila neenotna glede vprašanja ali zunajzakonska skupnost vendarle ne pomeni "pravnega razmerja", kar pa v obravnavanem primeru ni predmet razpravljanja. Tudi tožnica sama v pritožbi navaja, da je predmet njenega tožbenega zahtevka ugotovitev dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti. Glede na navedeno je nepravilna tožba, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti, ne pa ugotovitve njene dedne pravice po pokojnem zapustniku M. M. Takšno tožbo bi moralo sodišče prve stopnje s sklepom zavreči. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

Pravilna pa je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Toženka izrecno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ji ne prizna odvetniških stroškov za sestavo pripravljalne vloge, ker jih po višini ni opredelila. Toženka se sklicuje na določilo 2. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da se v primeru ko je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, taki stroški odmerijo po tarifi. Vendar pa se izdatki, ki so nastali, ker je stranko v postopku zastopal odvetnik, priznajo, če v zahtevi za povrnitev pravdnih stroškov navede bodisi denarni znesek ali pa mora ob specificiranem opravljenem odvetnikovem dejanju navesti število točk, s katerimi je po tarifi za storitve pravne pomoči ovrednoteno odvetnikovo delo (prim. načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 24.6.1991, poročilo VS RS 1/91, str. 11). Kot izhaja iz toženkinega stroškovnega zahtevka, izdatka pripravljalne vloge z dne 1.4.2006 ni opredelila ne z denarnim zneskom ne z številom točk, s katerimi je po Odvetniški tarifi to delo ovrednoteno. Sodišče prve stopnje zato pravilno, upoštevajoč 2. odstavek 163. člena ZPP, tega neopredeljenega stroška ni priznalo. Toženkino pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Tožnica je v pritožbenem postopku uspela le v toliko, da je bila njena tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, kar pa ni pritožbeni uspeh, ki bi toženki nalagal, da ji povrne stroške pritožbenega postopka. V skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožnik (toženka svojih pritožbenih stroškov ni priglasila) krije sam.