VSK sklep I Cp 943/2006

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep o dedovanju se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojnem F.P. ugotovilo, da spada v zapuščino tudi premoženje, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije in razglasilo zakonite dediče tega premoženja : to je hčere in sinove po pokojnih bratrancih in sestričnah zapustnika z deleži, ki so razvidni iz izreka izpodbijanega sklepa o dedovanju. Ugotovilo je, da so se vsi zakoniti dediči priglasili k dedovanju, sprejeli vsak svoj dedni delež, pri čemer je dedinja M.P. odstopila svoj dedni delež v korist dediča A.P., ki je sprejel tudi odstopljeni dedni delež in zato podedoval 1/10 premoženja, dedinja A.M.T. pa je odstopila svoj dedni delež v korist J.T., ki je sprejel tudi odstopljeni dedni delež in tako podedoval 2/15 premoženja. Sicer je izhajalo iz izhodišča, da je imel zapustnik skupaj pet bratrancev in sestričen in po načelu reprezentacije zaradi njihove smrti je njihove deleže v korist potomcev izračunalo iz tega izhodišča. Zavzelo je tudi stališče, da dogovor in naročilo, ki ga je sklenil dedič A.P. s sodediči J.P., N.G., M.A. in T.P.D. 3.2.1993 ni veljaven, saj v času sklenitve tega dogovora premoženje, ki je predmet tega zapuščinskega postopka, še ni prešlo na dediče glede na določbo 78. člena Zakona o denacionalizaciji.

Zoper sklep o dedovanju so vložili pritožbo dediči T.L., Š.P. in F.L. po pooblaščencu. V pritožbi očitajo prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava in posledično napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je pravilno ugotovilo, da dedujejo po zapustniku njegovi bratranci in sestrične. V nadaljevanju pa bi moralo ugotoviti kdo od zakonitih dedičev po zapustniku je umrl in kdaj, v katerem časovnem zaporedju ter ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ugotoviti, da skladno z zakonom po zapustniku dedujeta oba starša oz. stara starša po eni strani in drugi strani zapustnikovih staršev, po njih pa šele zapustnikovi strici in tete. Tako stari starši po materi dedujejo 1/2 in stari starši po očetu 1/2 zapuščine, po njih pa njihovi otroci, kot to določa zakon za drugi dedni red. Zato ne gre avtomatično vsakemu od stricev in tet zapustnika 1/5 zapustnikovega premoženja, kot je ugotovilo sodišče, ampak le tisti delež, ki bi ga lahko po zakonitem dedovanju dedovali po svojih starših, to je zapustnikovih dedih in babicah, upoštevajoč zakonito dedovanje v drugem dednem redu. Stari starši pokojnega so imeli otroka M.P.Š. in V.Š., katerega edini zakoniti dedič je E.L.. O pravilni uporabi zakona bi morala E.L. dedovati celotni delež zapustnikovih staršev po mamini strani to je 1/2 zapustnikovega premoženja. Po njej pa bi v nadaljevanju dedovala T.L. 1/2 njene zapuščine, Š.P. in F.L pa vsak 1/4. Skupaj bi torej od celotne zapuščine zapustnika pritožniki morali dedovati 1/2 zapuščine s tem, da bi T.L. dedovala 1/4, Š.P. in F.L. pa vsak 1/8. Iz tega razloga pritožniki predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi ali da drugostopenjsko sodišče samo odloči o stvari.

Pritožbo je vložil tudi dedič A.P., ki meni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, da dogovor z dne 3.2.1993 ni veljaven, zmotna. Sodišče je prezrlo oz. ni uporabilo določbe 74. člena ZDen, ki napotuje na uporabo Zakona o dedovanju, kadar je bilo po zapustniku že pravnomočno odločeno in to glede vprašanj, kdaj je uvedeno dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu in kdaj je denacionalizirana zapuščina prešla na dediča zapustnika. V tej odločbi pa je sodišče zmotno uporabilo 78. člen kot specialno določbo in prav ta določba velja samo za primere, ko po zapustniku ni bilo zapuščinskega postopka. V obravnavani zadevi je zato za določitev kroga dednopravnih upravičencev odločilen dan smrti zapustnika in ne dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zapuščina je na dediče prešla ipso iure v trenutku smrti zapustnika in ne šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dogovor, ki je bil sklenjen med zakonitimi dediči zapustnika 3.2.1993, je treba presojati z vidika predpisov, ki so veljali v času sklepanja tega dogovora. Takrat pa je veljala določba 78. člena ZDen, ki je določala, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Odločbo o dedovanju pa lahko pomeni samo prejšnji sklep o dedovanju. Zapustnik je umrl 6.9.1972 in po njem je bil izdan sklep o dedovanju v zapuščinskem postopku, ki je tekel takoj po njegovi smrti, zato dogovor z dne 3.2.1993 ne more biti nedovoljeno razpolaganje. Skupnost dedičev je namreč nastala z zapustnikovo smrtjo in ta skupnost preneha šele z delitvijo. Iz odločbe Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp 439/2003 izhaja, da je po vsebini lahko dogovor samo sporazum o delitvi zapuščine. Takšen sporazum ima značaj poravnave. Predmet poravnave je lahko pravica s katero lahko vsakdo prosto razpolaga. Predmet dedovanja so stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom z omejitvijo, da gre za pravice, ki so v pravnem prometu. Predmet dogovora z dne 3.2.1993 je bila pričakovano denacionalizirano premoženje po zapustniku, zato gre za razpolaganje strank, ki je dopustno. Upoštevaje stališče teorije, da ima dedni dogovor naravo pogodbe civilnega prava, so v dogovoru z dne 3.2.1993 izpolnjeni tudi vsi pogoji za veljavnost in dopustnost takšne poravnave, predvsem so upoštevana določila členom 10, 12, 17, 25 in 26 ZOR ter naslednjih členov. Ni tudi mogoče prezreti dejstva, da je bil dogovor s strani zakonitega dediča in pritožnika A.P. v celoti izpolnjen. Sodišče bi pri odločitvi, ali je dedni dogovor o delitvi zapuščine veljaven, ali ne, moralo smiselno uporabiti določbe ZOR o poravnavi in pri tem nedvoumno upoštevati, da so stranke dogovora točno in izrecno zapisale, da je predmet dogovora pričakovano denacionalizirano premoženje in ta dogovor veže in velja tudi za pravne naslednike vseh strank. Ker ima poravnava učinke tudi za univerzalne pravne naslednike, je torej veljavna in obvezujoča tudi za zakonite dediče strank, ki so že umrle in so na podlagi vstopne pravice vstopili v položaj zakonitih dedičev in hkrati strank dogovora. V dogovoru je namreč izrecno navedeno, da je le ta nepreklicen in obvezujoč tudi za njihove pravne naslednike. Zato je napačno stališče izpodbijanega sklepa, da je dedni dogovor neveljaven iz razloga, ker zapuščina še ni prešla na dediče in pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi ter vrne zadeve v novo odločanje. K pritožbi pa je pritožnik tudi sam pripisal, da je dokumentacijo za denacionalizacijo zbiral sam s pomočjo strokovnjakov v arhivih sodišč, v zgodovinskem arhivu Slovenije v Ljubljani, zgodovinskem arhivu Gorenjske, v Kranju, v zemljiški knjigi in drugod. Naredil je dodatne vloge po ZIKS skupaj z že pokojnim odvetnikom P.S., odgovorno je vplival na potek vračanja premoženja. Časovni in denarni stroški, ki jih je imel s tem, so znašali preko 6.000.000,00 SIT in zato je upravičen tudi do povračila stroškov, ki so v tistem času, ko jih je imel bili tudi zelo tvegani. Če tega ne bi naredil, danes ne bi bilo kaj deliti.

Na pritožbo A.P. je odgovoril dedič A.C.P., ki meni, da je zahteva A.P. popolnoma neupravičena, saj ni naredil v primerjavi z drugimi ničesar. Imel je samo stroške s fotokopiranjem vlog, na zadnji zapuščinski obravnavi pa na poziv sodnice tudi ni priglasil nobenih strokov, zato je prijava teh stroškov v pritožbi po mnenju tega dediča neupravičena pa tudi prepozna.

Dediča J.T. in S.T. pa sta odgovorila na obe pritožbi. Menita, da so vsi živeči dediči v sorodstvenem pomenu na enakem nivoju, da ni nobeden v privilegiranem, čeprav so prišli na svet v različnih družinah. Prav tako pa tudi nima noben posebnega položaja glede ustvarjanja materialne dediščine pokojnega. Vsi, ki so vlagali svoje vloge v zvezi z denacionalizacijo imetja, so upravičeni do povrnitve denarnih stroškov, zato predlagata poravnavo stroškov iz skupne vsote dediščine v primeru, da se predložijo uradni dokumenti, iz katerih bo razvidno, koliko je kdo plačal. Sicer pa menita, da so vsi dediči upravičeni do delov zapuščine kot je navedeno v sklepu o dedovanju.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena pritožba dedičev T.L., Š.P. in F.L., pritožba dediča A.P. pa sicer sama po sebi po mnenju pritožbenega sodišča, kot bo obrazloženo spodaj, ne bi bila utemeljena, je pa pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep v celoti razveljaviti že zaradi prve pritožbe, zato je ugodilo tudi pritožbi tega dediča, saj je ugotovilo, da obstoji možnost, da je materialno pravo v izpodbijanem sklepu o dedovanju zmotno uporabljeno, na pravilno uporabo materialnega prava pa mora pritožbeno sodišče paziti, čim je vložena pritožba, že po uradni dolžnosti.

K pritožbi dedičev T.L., Š.P. in F.L.:

Ker so dediči potomci bratrancev oz. sestričen zapustnika, gre v tej zadevi za dedovanje v tretjem dednem redu. V tem dednem redu dedujejo dedi in babice pokojnika in njihovi potomci. Pritožba ima prav, da pri dedovanju bratrancev in sestričen ne gre avtomatično vsakemu od teh potomcev enak dedni delež, ampak dedujejo po 2. odst. 18. člena ZD 1/2 zapuščine ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani. Če je kateri od deda in babice na isti strani umrl pred zapustnikom, dedujejo na podlagi 19. člena ZD del zapuščine, ki bi mu šel, če bi bil preživel zapustnika, njegovi otroci, to je, njegovi vnuki in njegovi nadaljnji potomci po pravilih, ki veljajo v primeru, če dedujejo po pokojniku njegovi otroci in drugi potomci. Samo v primeru, če sta ded in babica ene strani umrla pred zapustnikom, pa nista zapustila nobenega potomca, dedujejo del zapuščine, ki bi šel njima, če bi bila preživela zapustnika, ded in babica druge strani, njuni otroci, njuni vnuki in njuni nadaljnji potomci, kot določa 19. člen zakona. Ker pritožniki trdijo, da pri dedovanju po pok. F.P. ni šlo za tak primer, saj naj bi obstajali obe veji starih staršev oz. njihovih potomcev in naj bi po veji, ki pride v poštev za te pritožnike imeli stari starši pokojnika otroke M.P.Š. in V.Š., katerega edini zakoniti dedič je bila E.L., na podlagi tega pa naj bi pripadal E.L. celotni delež zapustnikovih starših staršev po mamini strani, to je 1/2 zapustnikovega premoženja in dedujejo po njej T.L. polovico njene zapuščine, Š.P. in F.L. pa vsak 1/4, se pokaže, da dejansko stanje glede sorodstvenega razmerja ni bilo v dosedanjem postopku popolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje v postopku do izdaje sklepa o dedovanju ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so bratranci in sestrične zapustnika vsi na isti strani in je prišlo do dedovanja po 20. členu ZD oz. ali sta dve veji dedičev, kot zatrjuje pritožba, kjer deduje vsaka po eni veji starih staršev 1/2 zapuščine. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti, saj pogojev za spremembo tega sklepa ni bilo, ker so zaenkrat o tem, da obstajata dve veji, po kateri dedujejo dediči različne dedne deleže glede na sorodstveno razmerje, zgolj pritožbene navedbe, ki jih mora sodišče prve stopnje šele raziskati, da bo lahko pravilno uporabilo določbe o dedovanju v tretjem dednem redu. Zato je izpodbijani sklep o dedovanju razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje. Nadaljnji napotki niso potrebni, saj so razvidni že iz gornje obrazložitve.

K pritožbi dediča A.P.:

Kot je bilo že povedano, je pritožbeno sodišče moralo ob reševanju pritožbe A.P. na podlagi določbe 350. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD izpodbijani sklep razveljaviti že zato, ker obstoji možnost, da dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o dedovanju v tretjem dednem redu, ni bilo pravilno uporabljeno. Sicer pa pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov glede razlage dogovora z dne 3.2.1993 v izpodbijanem sklepu.

ZDen ima v določbah od členov 74 do vključno 83 posebna pravila, ki veljajo za dedovanje denacionaliziranega premoženja. V zapuščinski zadevi, ki je predmet izpodbijanega sklepa o dedovanju, pa je predmet dedovanja samo denacionalizirano premoženje, zato se v tem primeru uporablja določba 78. člena ZDen, kjer je uzakonjena izjema o tem, kdaj je uvedeno dedovanje takega premoženja, od pravila v določbah ZD, ko se uvede dedovanje takoj s smrtjo zapustnika. Po 78. členu Zden, torej po specialni določbi tega zakona, se dedovanje uvede s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ta določba je bila sicer spremenjena z novelo ZDen-b, ki je začela veljati 3.10.1998, vendar se ta novela uporablja tudi v konkretnem postopku zaradi člena 27 ZDen-b, po kateri se določbe te novele uporabljajo v vseh postopkih, ki do uveljavitve tega zakona (ZDen-b) še niso pravnomočno končani. Vsi nedokončani postopki se končajo po določbah te novele, zato je sodišče prve stopnje tudi v konkretni zadevi pravilno uporabilo pri odločanju določbe novele Zakona o denacionalizaciji in ne določbo pred tem veljavnega 78. člena ZDen, ki je vezal dedovanje na pravnomočen sklep o dedovanju. Pritožba, v kateri pritožnik izpostavlja prejšnjo določbo 78. člena Zden, zato ni utemeljena.

Zmotno pritožba razlaga tudi določbo 2. odst 74. člena ZDen, ki veže nov zapuščinski postopek na določbe ZD in ZDKZGP. V tej določbi ZDen odstopa od splošnega pravila ZD, da se tedaj, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da spada v zapuščino, ne opravi nova zapuščinska obravnava, temveč se to premoženje razdeli v skladu s prvim sklepom o dedovanju, torej po deležih, ki so navedeni na podlagi zakona, oporoke ali dogovora. Zaradi določbe 74. člena ZDen pa mora zapuščinsko sodišče opraviti nov zapuščinski postopek, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ker gre upravičencu šele po odločbi o denacionalizaciji. Predmet dedovanja v novem zapuščinskem postopku je v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje in s tako ureditvijo je ZDen odstopil od pravila ZD, da se tedaj, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščina, ne opravi nova zapuščinska obravnava (člen 221 ZD). Po določbi 74. člena ZDen pa se v takem novem postopku uporabljajo procesna pravila ZD in ZDKG in materialnopravna pravila teh zakonov. Ta pravila se torej uporabljajo v novem postopku s tem, da je izhodišče novega postopka, ki se vodi za denacionalizirano premoženje glede tega, kdaj je prišlo do prehoda zapuščine na dediče, določba 2. odst. 78. člena ZDen.

Glede presoje veljavnosti dogovora, na katerega se sklicuje pritožnik, pa je pritožniku treba pritrditi, da se veljavnost takšnega dogovora res presoja po predpisih, ki so veljali v času sklenitve dogovora. Vendar pa tudi v času sklenitve dogovora v letu 1993 ni bilo dovoljeno sklepanje pogodb o odtujitvi pričakovane dediščine, saj je sklepanje takšnega dogovora izrecno prepovedoval 1. odst. 104. člena ZD. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da je dogovor glede na določbo člena 1090 ZOR veljaven. Po tej določbi je sicer res veljavna tudi poravnava, ki je pogojna, vendar ima takšna poravnava lahko za predmet samo pravico, s katero stranke lahko razpolagajo (1. odst. 1092. člena ZOR). V konkretnem primeru pa je šlo za razpolaganje s premoženjem, ki še ni bilo predmet dedovanja, torej se je šele pričakovala dediščina premoženja, ki se je vračalo v denacionalizacijskem postopku in to premoženje je prešlo na dediče šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Zato takšno razpolaganje glede na določbo 1. odst. 104. člena ZD ni bilo veljavno. Pogojnost poravnave pa se lahko veže na druge okoliščine, ne pa tudi na dopustnost razpolaganja. Pritožba pritožnika A.P. zato sama po sebi ne bi bila utemeljena, kot povedano, pa ji je pritožbeno sodišče moralo ugoditi zato, ker je potrebno šele ugotoviti vsa dejstva glede sorodstvenih razmerij, da se bodo lahko pravilno določili dedni deleži, ki gredo dedičem po pok. F.P..