104. člen ZD

V kolikor med dediči ni spora glede samega prenosa denarnih sredstev posameznemu dediču, temveč le (ne)obstoj podlage, ki bi utemeljevala tak prenos, se na pot pravde napoti tistega, ki trdi, da podlaga, ki upravičuje prenos denarnih sredstev, obstaja. Iz izročilne pogodbe prav tako ne izhaja, da bi smel pritožnik (kot prevzemnik) za izpolnjevanje svojih obveznosti po osmi točki pogodbe porabljati ali vnovčevati premoženje izročiteljev.

Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov. Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.

Sprememba pravne podlage in zmanjšanje tožbenega zahtevka po uveljavljenih stališčih sodne prakse pa tudi zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde), ne pomeni spremembe tožbe. Pouk prava neuki stranki je omejen na procesne pravice, ne zajema pouka o pravicah stranke iz materialnega prava. Namen materialno procesnega vodstva je, da stranka zgolj zaradi nepravilnega oziroma napačno formuliranega tožbenega predloga ne bi izgubila pravde in prišla ob pravno varstvo, kadar je po uspehu obravnave jasno, da ima prav. V takem primeru je pobuda za spremembo stvarnega tožbenega predloga, ki ostaja v okviru tožbenega zahtevka, pravilna in skladna z 285. členom ZPP. Pogodbeno razpolaganje s pričakovano dediščino ali z dednim deležem je neveljavno. Neveljavna je tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ.

Edina dedinja po svojih starših (starih starših A. A. in tožnice) je bila njuna hči B. B., ki je postala lastnica vrnjenega premoženja že na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Dne 30. 9. 2013 je podala dedno izjavo, ki se je štela za izjavo o odstopu njenega dednega deleža (celotne dediščine) njenima otrokoma (A. A. in tožnici), vsakemu do polovice (drugi odstavek 136. člena ZD), saj je izjavila, da se odpoveduje dedovanju po pokojnih starših in da prepušča dedni delež (dediščino) sinu A. A. in hčerki (tožnici), in sicer vsakemu do polovice. Ta izjava je bila nepreklicna (prvi odstavek 138. člena ZD) in je veljala za celotno materino premoženje, katerega dedinja bi bila po njenih starših (prim. II Ips 17/2020), razveljavitve te dedne izjave pa mati ni zahtevala (drugi odstavek 138. člena ZD). To pomeni, da je bila delitev dediščine med A. A. in tožnico (za vsakega do polovice) izvršena že na podlagi te dedne izjave njune matere ter sta A. A. in tožnica že tedaj postala solastnika denacionaliziranega premoženja, vsak do polovice (prim. tudi podoben položaj po četrtem odstavku 146. člena ZD). Poseben dogovor o delitvi dediščine med A. A.

Ob tem, da se tožnica in toženec nista dogovorila glede časa trajanja bivanja toženca v spornem objektu, in glede na naravo razmerja sta sodišči nižjih stopenj pravilno šteli, da je med njima obstajalo trajno pogodbeno razmerje za nedoločen čas. Tako pogodbeno razmerje se na podlagi 333. člena OZ lahko odpove, a ne ob neprimernem času. Pravni pojem neprimernega časa je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Upoštevaje temeljna načela pogodbenih razmerij (predvsem načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic) je treba opraviti tehtanje, čigava pravica je v tistem trenutku bolj potrebna varstva. Pri presoji utemeljenosti oziroma učinkovitosti odpovedi torej ne gre prezreti uvodnih temeljnih načel obligacijskega prava, kot je na primer v reviziji izpostavljeno načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. To sodoloča pojem neprimernega časa in od vsake stranke terja, da pri sklepanju pogodbenega razmerja s pravo mero in na ustrezen način upošteva tudi interese nasprotne stranke. Kot bi bilo nepravično, da lastnik nepremičnine ne bi nikakor mogel odpovedati pogodbenega razmerja, je lahko enako nepravičn

Predlog se zavrže. Predlog za dopustitev revizije je posebna vrsta sodnega predlagalnega akta, ki zaradi svoje narave (to pa je zagotovitev enotne sodne prakse oziroma razvoj prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje (četrti odstavek 367b. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V tem delu so zakonske zahteve do strank celo bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, sodišče predloga vsebinsko ne presoja, marveč ga v skladu s šestim odstavkom 367b. člena ZPP zavrže. Dolžnost natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje (ali bolje: pravni problem) ne pomeni nujno, da mora predlog vsebovati le eno vprašalno poved oziroma biti v obliki vprašalne povedi. Vprašanje je lahko navedeno tudi drugače, vendar pa mora biti jasno in jedrnato izkristalizirano.

Tožeča stranka je svoj povračilni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in zato odreditev izbrisa te vknjižbe lastninske pravice. Zahtevala je torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). S tem zemljiškoknjižnim dejanjem bi vzpostavili takšno stanje, kot je bilo pred zapuščinskim postopkom po pokojniku in ne bi z njim v maso stečajnega dolžnika (tožeče stranke) pridobili ničesar. Tožeča stranka je torej napačno oblikovala povračilni zahtevek, ko je nekritično sledila določbi tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP in kot povračilni zahtevek zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa. Materialnopravno napačno pa je nadalje predlagala, da pravdno sodišče razveljavi dedni sklep in ga samo nadomesti tako, da vpiše odstopljeni delež na vseh treh nepremičninah ponovno na tožnico.

Tožnica je s tožbo z dne 17. 9. 2012 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec dolžan na podlagi pisnega dogovora izplačati 128.394,66 EUR, kar predstavlja polovico vrednosti denarnih sredstev na dveh bančnih računih, ki jih je podedoval po pokojni A. A.. Tožnica je trdila, da gre za povrnitev stroškov in plačilo nagrade za njeno skrb za pokojnico. Toženec je z nasprotno tožbo od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je ta dogovor ničen. Sodišče prve stopnje je zahtevka po tožbi in po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je, da sporni dogovor ni pogodba o pričakovani dediščini (104. člen ZD), ki je po zakonu neveljavna, niti obljuba darila, ki bi morala biti sklenjena v obliki notarske listine. Ocenilo je tudi, da dogovor ne nasprotuje ustavi, prisilni predpisom ali morali, zato je toženčev zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora zavrnilo. Odločilo je, da gre za dogovor o prenosu dednega deleža na tretjo osebo (tretji odstavek 146. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), ki pa bi moral biti po drugem odstavku 146. člena ZD overjen. Poudarilo je, da je takšna oblika predpisana ad valorem, da teorija o realizaciji zato ne pride v poštev in je zavrnilo tudi zahteve

Za upoštevnost izjave skrbnice o odstopu dednega deleža varovanke v zapuščinskem postopku je pomembno le, ali jo CSD odobri ali ne, ne pa tudi razlogi, ki so CSD narekovali sprejem njegove odločitve. Sicer pa uveljavljanje in ugotavljanje dolgov zapuščine (kakršne predstavljajo tudi pogrebni stroški zapustnice) ne predstavlja vprašanj, ki so predmet obravnave v zapuščinskem postopku. Po določbi 162. člena ZD je predmet obravnave v zapuščinskem postopku zgolj ugotavljanje, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.

Za pridobitev lastninske pravice zgolj materino soglasje za gradnjo in realizacija dovoljene gradnje za pridobitev tožničine lastninske pravice nista zadoščala, temveč bi zapustnica morala soglašati tudi s prenosom lastninske pravice na tožnico. Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem zemljišču ne opravičujejo izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD. Bistveno je, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja zapustnice in tožnice v okviru pridobitne skupnosti med njima.

V delu, v katerem so se toženci zavezali glede bodoče (pričakovane) dediščine oziroma premoženja, ki so ga podedovali šele po sklenitvi pogodbe, gre za nedovoljeno pogodbo o odtujitvi (tedaj zgolj) pričakovane dediščine.

Pogodbe o razpolaganju s premoženjem, ki ga bo imel pogodbenik ob smrti, so praviloma neveljavne. Plačilo za preživljanje je lahko le premoženje ali del premoženja, ki pripada preživljancu ob sklenitvi pogodbe. Ureditev učinkov dednopravnih pogodb, ki jih je sklenil denacionalizacijski upravičenec pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, se nanašajo tudi na kasneje denacionalizirano premoženje, pomeni izjemo od siceršnje ureditve ZD, ki se nanaša na dogovore o pričakovani zapuščini in so praviloma neveljavni.

Dedna pravica se pri običajnem dedovanju pridobi z dnem smrti zapustnika, medtem ko se v zapuščinskem postopku po ZDen pridobi s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji obstaja le zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja denacionalizacijskemu upravičencu, tak zahtevek pa ni v pravnem prometu. Lastna pravica do dedovanja nepopolnih posvojencev po posvojiteljevih sorodnikih je bila tako po pravnih pravilih ODZ kot po kasnejši pravni ureditvi, veljavni ob uvedbi dedovanja denacionaliziranega premoženja po zapustniku, izključena, upoštevajoč prehodno določbo 228. člena ZD, ki ohranja dedno pravico nepopolnega posvojenca po njegovih (naravnih) sorodnikih, ki ji je dodana dedna pravica po posvojitelju, ne pa tudi po njegovih sorodnikih.

Sporazum med prednikom in potomcem o razveljavitvi sporazuma o anticipirani odpovedi dediščini ni v nasprotju z dednopravnimi predpisi. Stališče, da za razveljavitev soglasja zadošča sporazum med prednikom in potomcema, ki sta soglasje podala (brez sodelovanja potomca, ki mu je bilo premoženje izročeno), je materialnopravno zmotno.

Pomen pravila, da predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne, je enak institutu razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenjih okoliščin, vendar pa v primeru, da so pogoji 6. odstavka 45. člena ZOR izpolnjeni, ni potrebna oblikovalna tožba, s katero mora stranka uveljavljati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po 133. členu ZOR, saj predpogodba že po zakonu ne veže in razveza ni potrebna. V primeru odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti ene stranke, pogodbi zvesti stranki ni treba zahtevati razveze pogodbe s tožbo pred sodiščem, saj se pogodba razveže avtomatično, sama po sebi na podlagi zakonskih določb. Oderuštvo zaradi svoje vsebine in predpostavk je omejeno samo na tiste dvostranske pogodbe, ki imajo naravo odplačnih pogodb. Ker se pravna usoda predpogodbe nedvomno navezuje na glavno pogodbo, lahko stranka predpogodbe po oceni sodišča druge stopnje svojo pravico do uveljavljanja ničnosti glavne pogodbe uveljavlja tudi tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. Namen 88. člena ZDen je v tem, da se „zavarujejo“ denacionalizacijski po

Dogovor, na katerem je tožnik utemeljeval svojo terjatev, je ničen, neupravičene obogatitve pa tožniku ni uspelo dokazati, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo. V skladu z določilom 2. odstavka 34. člena OZ mora biti podlaga pogodbe mogoča, dopustna in določena ali določljiva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice, ni izvršljiv, je pravilno ugotovilo njegovo ničnost tudi v tem delu.

S pogodbo o dosmrtnem preživljanju je možen le prenos vsega ali dela premoženja, ki preživljancu pripada ob sklenitvi pogodbe, s tem, da je ta prenos odložen do njegove smrti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju lahko obsega tudi premičnine preživljanca, ki niso namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, vendar pa morajo biti v pogodbi navedene. Navedba teh premičnin pomeni, da morajo biti navedene določno oziroma vsaj tako, da je s podatki, ki jih pogodba vsebuje, mogoče določiti stvar ali premoženjsko pravico, ki je predmet pogodbe.

1. Temeljni pogoj, da pride do dedovanja je, da obstaja zapuščina. Pri denacionaliziranem premoženju zapuščine pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ni, zato tudi zakon določa, da zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Dedovanje je res uvedeno pred tem (s pravnomočnostjo prvega sklepa o dedovanju), vendar je uvedba dedovanja pomembna le za določitev kroga dedičev. 2. Po 104. členu ZD je neveljavna vsaka pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino.

Po določbi 104. člena Zakona o dedovanju (ZD) niso neveljavni samo dedni dogovori, ampak vsak pravni posel, sklenjen za časa zapustnikovega življenja (in pri katerem zapustnik ni stranka), ki ima za predmet dediščino po tem zapustniku.

Zaradi določbe 74. člena ZDen mora zapuščinsko sodišče opraviti nov zapuščinski postopek, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju končan, vendar pa v tem postopku sodišče ni odločilo tudi o dedovanju premoženja, ker gre upravičencu šele po odločbi o denacionalizaciji. Izhodišče novega postopka, ki se vodi za denacionalizirano premoženje glede tega, kdaj je prišlo do prehoda zapuščine na dediča, je določba 2. odst. 78. člena ZDen.