VSK sodba I Cp 1608/2006

Pritožbi drugotožene stranke se deloma ugodi, zato se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu (1. odst. izreka) s p r e m e n i tako, da se v celoti glasi:
Toženec B.P. je dolžan plačati tožniku A.G. odškodnino v znesku 12.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.06.2006 s tem, da je njegova obveznost solidarna s prvotoženo stranko C. d.o.o., do zneska 11.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.2002 do plačila in do stroškov postopka v znesku 1. 025.294,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.06.2006.
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta ter p o t r d i v nespremenjenem delu izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko B.P. obvezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 12.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.06.2006 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1. 025.294,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.06.2006 do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik in drugotožena stranka.

Tožnik se z zavrnilnim delom sodbe ne strinja. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku iz naslova fizičnih bolečin, duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Enako bi moralo ugoditi rentnemu zahtevku. Glede fizičnih bolečin tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno navedlo v čem so fizične bolečine in tudi nevšečnosti v času zdravljenja, kot tudi glede samega trajanja in intenzivnosti, vendar je premalo upoštevalo dejstvo, da je bilo zdravljenje povezano s tremi operacijami, da je bil tožnik večkrat hospitaliziran in da je imel dalj časa tudi imobilizirano roko ter da je bil skoraj mesec dni na zdravljenju v zdravilišču. V nadaljevanju pa opisuje vse nevšečnosti, ki jih je tožnik imel v času zdravljenja. Meni, da je zahtevana odškodnina v znesku 4.000.000,00 SIT manj kot tisto, kar bi tožniku šlo. Enako bi moralo sodišče ugoditi tožnikovemu zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zahteval je 12.500.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo le 6.600.000,00 SIT. Ne gre le za to, da bi prisojeni znesek primerjali z odstotkom 50%, ki ga je izvedenec Dr. J.T. navedel v svojem izvedenskem mnenju. Ob poškodovanju je bil tožnik star 27 let, kar je tudi potrebno upoštevati pri prisoji odškodnine. Tudi sedaj gre pri tožniku za mlajšo osebo, vendar pa je jasno, da je bil ob nezgodi v cvetu mladosti in da mu je nezgoda korenito spremenila potek življenja. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, torej tožnik trpi že več kot 7 let in to je potrebno upoštevati. Tožnikovo življenje se je zaradi nezgode in zdravljenja posledic korenito spremenilo. Sedaj je invalid, brez zaposlitve, predvsem odvisen od pomoči svojih staršev ter od nadomestila iz naslova invalidskega zavarovanja ter invalidnine, ki jo prejema s strani ZPIZ. Tožnik bi rad živel normalno življenje, rad bi bil zaposlen, preprosto živel kot drugi ljudje, počuti pa se kot, da je v breme staršev ter same družbe. Pred samim poškodovanjem je bil tožnik zaposlen kot vrtnar in je ta poklic opravljal z veseljem. Sedaj mu je to onemogočeno, saj je zmožen le za lažja dela s pretežno uporabo desne roke. Navaja tudi, da je tožnik poskusil opraviti izpite za ekonomskega tehnika. Imel je težave, ker je takrat prišlo do nezgode in je zaključni izpit lahko opravil šele kasneje. Zaradi ovir, ki so navedene pa bo tožnik vesel, če bo sploh dobil kakšno zaposlitev. Pred poškodbo je veliko zahajal v družbo. Ni realne možnosti, da bi si našel dekle, saj se sramuje tega, da je invalid, samo stanje roke in skaženosti pa je objektivno gledano negativno. Tožnik se boji pokanja šip, razbitega stekla, nožev in ostalih ostrih predmetov, rezanja kruha, mesa in drugega se sploh ne loti, brije se z brivnikom, boji se vseh predmetov, ki povzročajo opekline. Poškodovana roka je ovira pri vsakdanjem življenju. Tožnik ima težave pri plavanju, opustil je smučanje, ker se boji morebitnega padca. Smučanje zelo pogreša, ker je bil dober smučar in je prejel zato tudi priznanje. Tožnik ima velike težave pri oblačenju, pri obuvanju, težave ima pri vseh opravilih pri osebni higieni, pri vsakem delu, kjer je potrebna fina motorika, pri vsakem fizičnem delu, kjer sta potrebni obe roki in tako dalje. Omejen je pri opravljanju naštetih del, katere pa je pred poškodbo z veseljem opravljal. Znesek pravične odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je najmanj 12.500.000,00 SIT, kot je zahteval. Sodišče prve stopnje bi moralo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče se je z ogledom roke lahko tudi samo prepričalo, da je prišlo do posebno hude skaženosti. Skaženost roke tožnik ne more zakriti, še posebej ne v poletnem času. Roka je deformirana, na njej so opazne grde brazgotine, kar vse vzbuja pomilovanje, gnus. To je potrebno odkrito povedati. Enako se tudi tožnik počuti prizadetega, sram ga je in se počuti manjvrednega.

Tudi rentnemu zahtevku bi sodišče moralo ugoditi. Predvsem jasno je, da v kolikor ne bi prišlo do poškodovanja ter posledic zaradi katerih je tožnik invalid, bi bil tožnik vsekakor zaposlen. Tožnik bi lahko delal kot vrtnar ali pa kot ekonomski tehnik. Ne gre za to, da bi imel kakšen poklic, za katerega ne bi bilo realne možnosti zaposlitve. Tako poklic vrtnarja kot tudi ekonomskega tehnika je dovolj iskan profil, zaradi česar bi tožnik zagotovo lahko dobil zaposlitev, kot vrtnar pa ne more več delati zaradi poškodovane leve roke, kot ekonomski tehnik pa bi delal le v kolikor ne bi bil v stiku s strankami. Pred poškodovanjem je tožnik delal nekaj let, po poškodovanju pa niti enega samega dneva. Tožnik si ni nikoli privoščil polemičnega razglabljanja, da bi se zagotovo zaposlil, če do nesreče ne bi prišlo. Preprosto je izpostavil prej navedeno dejstvo kot tudi to, da si kljub prizadevanju in dodatnemu izobraževanju ni uspel dobiti dela. Redno se javlja na Zavodu za zaposlovanje, evidentiran je tudi kot iskalec zaposlitve. Gre za reševanje eksistence tožnika, sedaj mu pri preživljanju pomagajo starši, vendar pa tudi tega bo žal enkrat konec.

Drugotoženec v pritožbi navaja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tožnika prijel za desno ramo in ga porinil, da je slednji zgubil ravnotežje. Če bi bilo tako, bi padel z glavo najprej v korito, kar ne bi imelo nobenih posledic. Toženec ni mogel vedeti, da je tožnik tako nestabilen, kar povezuje s težavami s sluhom. Jasno mu je to šele sedaj. Meni, da tožnik zato ni mogel slišati toženca kako se mu približuje tako, da je bil gotovo prijem za ramo zanj popolno presenečenje, kar ga je še dodatno zmedlo tako, da je začel opotekati z roko in iskati oporo. Toženec je opozoril, da je do dogodka prišlo na delovnem mestu in da toženec škode ni povzročil namenoma, zato oškodovanec skladno z določbo 2. odst. 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) nima pravice terjati odškodnino neposredno od delavca. Ponovljeni postopek je potrdil, da v obravnavanem primeru ni šlo za namero. Sodišče je toženca spravilo v brezizhoden položaj zato, ker mu v ponovljenem postopku ni dalo možnosti, da poskuša dokazati, da je do škode prišlo brez njegove krivde, torej slučajno. Če bi obveljala ta sodba, bi po mnenju pritožitelja moralo sodišče tožbo proti C. zavrniti, saj pravnomočno ugotovljena odškodninska odgovornost slednje povsem izključuje odgovornost toženca in obratno. Tožencu ni moč očitati niti najmanjše stopnje krivde, nezavestne malomarnosti, saj je ob prijemu tožnika za ramo le tega stresel v smeri proti koritu, kamor bo spričo njegovega delovanja edino lahko omahnil. Toženec se je pozanimal in nepreverjeno izvedel, da imajo gluhonemi pogosto težave tudi z ravnotežjem. Sodišče je sicer upoštevalo dejstvo, da je bila s citirano sodbo ugotovljena tudi odgovornost družbe C. d.o.o. v zvezi z istim škodnim dogodkom in zaključila, da sta oba solidarno odgovorna za nastalo škodo. Ob primerjavi vsebine izreka obeh sodb pa žal do tega zaključka ni mogoče priti, kvečjemu nasprotno in sicer, da sta oba za škodo individualno odgovorna, vsak pač do višine prisojene odškodnine. Smatra, da je izrek v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo. Ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog, da dopolni zaslišanje toženca, mu je onemogočeno dokazati, da je škoda nastala slučajno in brez njegove krivde. Preprečilo pa je tudi podrobneje osvetliti njegove družinske razmere, zlasti njegovo premoženjsko stanje. Posledično je zato sodišče razsodilo, da kriteriji za zmanjšanje odškodnine niso podani. Pritožnik je po izgubi zaposlitve pri delodajalcu obeh pravdnih strank ustanovil samostojno podjetje z dejavnostjo avtoprevozništva. Posel mu ni šel, saj v prejšnjem in tekočem letu izkazuje izgubo, zaradi česar ni bil v stanju redno plačevati davščine in prispevkov. Prejel je sklep o davčni izvršbi, zaradi česar ima blokiran poslovni kot osebni račun. V družini je edini pridobiten. Žena je brez zaposlitve, sin pa obiskuje Srednjo pomorsko šolo v P. Toženec tako preživlja družino sam. Zadnje čase si denar sposoja, pomaga mu pa tudi oče, ki živi z njim v skupnem gospodinjstvu. Pritožnik ocenjuje, da bi mu moralo sodišče odškodnino znižati skladno z določbo 191. čl. ZOR. Ne namerava pa se spuščati v polemiko glede primernosti višine odškodnine.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Najprej k pritožbi tožene stranke:

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval 24.01.1995 na delu kot vrtnarski delavec, zaposlen pri družbi C. d.o.o., ko je v rastlinjaku iz bazena zajemal vodo za zalivanje. Ko je bil v sklonjenem položaju je k njemu pristopil drugi toženec in ga z roko prijel za desno ramo in porinil tako, da je tožnik izgubil ravnotežje. Ustrašil se je, da bo padel v bazen poln vode in je zato iskal oporo, se prijel za šipo rastlinjaka, ki je pod pritiskom roke počila. S tem si je močno porezal levo roko. Sodišče prve stopnje je torej zanesljivo ugotovilo, da je med ravnanjem drugega toženca in škodo obstajala vzročna zveza, kajti tožnik se je poškodoval prav zaradi odriva toženca, čeprav je toženec tega porinil v šali. Odškodninska odgovornost drugega toženca je krivdna, zato je sodišče prve stopnje njegovo odškodninsko odgovornost presojalo skladno z določili 1. odst. 154. čl. ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Po tej zakonski določbi mora za nastanek odškodninske odgovornosti zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastati škoda, tožena stranka pa se lahko ekskulpira, če dokaže, da ni ravnala krivdno. Prvostopno sodišče je to določbo pravilno uporabilo, pravilno je uporabilo tudi pravilo obrnjenega dokaznega bremena, saj je izhajalo iz predpostavke, da mora tožena stranka dokazati, da za škodo ni kriva. V zvezi s krivdo v obravnavani zadevi pride v poštev malomarnost. Do škode je namreč prišlo v rastlinjaku, kjer je bil toženec zaposlen in je zato dobro poznal okoliščine in sicer da so tla ob bazenu običajno mokra, ker se je v rastlinjakih zalivalo, tožnika je odrinil na prostorju, kjer se je nahajal rastlinjak, katerega šipe so bile v celoti armirane oziroma mrežne in katere so že v preteklosti, kot je že toženec izpovedal, počile, če je kdo nanje stopil. Toženec je tožnika odrinil takrat, ko je bil v sklonjenem položaju nad bazenom in je bil tožnik v nestabilnem položaju. Nagibal se je nad bazen, njegova koncentracija je bila usmerjana v zajemanje vode in ne v dogajanje za njegovim hrbtom. Vse to pa kaže, da se bi toženec moral in mogel zavedati možnosti nastanka poškodbe tožnika in sicer da mu zaradi odriva na mokrih tleh in zato ker je bil v manj stabilnem položaju obstajala možnost, da bo padel v vodo oziroma, da si bo poiskal oporo in se ujel na stvareh, ki so se nahajale v bližini. Toženec bi se tudi moral zavedati, da bo šipa rastlinjaka počila, če se nanjo tožnik nasloni. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je toženec opustil skrbnost, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka pri izpolnjevanju dolžnosti, vzdržati se ravnanja, ki utegne povzročiti škodo drugemu in je zato menilo, da je škodo povzročil iz hude malomarnosti. Pritožba pa po oceni pritožbenega sodišča pravilno opozarja, da v predmetni zadeni ni šlo za hudo malomarnost ampak vse okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča kažejo, da gre za lahko malomarnost. Toženec ni opustil skrbnost vsakega povprečnega človeka, ampak posebno skrbnost človeka, kar pomeni, da je dejanje storjeno iz lahke malomarnosti. To pa je pomembno za nadaljne razloge, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo ali pride v poštev zmanjšanje odškodnine po določbi 191. čl. ZOR. Za pravilno uporabo teh zakonskih določb je treba predvsem ugotoviti s kakšno obliko malomarnosti je bila povzročena škoda, pri tem prideta v poštev huda malomarnost ali lahka malomarnost in v predmetni zadevi je šlo za lahko malomarnost. Sicer pa ne glede na to, da je šlo za lahko malomarnost, pa tožniku ni mogoče znižati odškodnine zato, ker ta ni izkazal tudi drugega pogoja, to je šibkega premoženjskega stanja in bi zato plačilo popolne odškodninske odgovornosti spravilo v pomanjkanje njega in njegovo družino. Ta pogoj mora biti izkazan, vendar pa toženec šele v pritožbi opisuje težko finančno in socialno stanje, tekom postopka ni niti zatrjeval, niti izkazal. Gre za novo dejstvo, ki v pritožbenem postopku izven določb 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni več dopustno.

Pač pa ima pritožba prav, da je tožeča stranka uveljavljala v tej pravdi solidarno odgovornost. Postopek v tej zadevi se je začel zoper dva toženca kot solidarna zavezanca. Zoper prvega toženca je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, s predmetno sodbo pa bi moral biti na plačilo solidarne obveznosti obsojen tudi drugotoženec. Vsebina solidarne obveznosti je urejena v 414. do 424. čl. ZOR. Obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov, ali pa s plačilom delnih izpolnitev večjih v obravnavanem primeru dveh solidarnih dolžnikov. Če je zoper enega že izdana pravnomočna sodba, kot je v tem primeru, nato pa se vodi postopek zoper drugega in so ločeno obstojeni kot samostojni dolžniki, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Tako sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je upoštevalo obstoj solidarne zaveze. (4. tč. 358. čl. ZPP).

Nato k pritožbi tožeče stranke, ki ni utemeljena:

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev satisfakcije, oškodovancu pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. V 200. čl. ZOR so določena merila za določitev vsebine tega pravnega standarda. Pri določitvi pravične denarne odškodnine je potrebno upoštevati intenzivnost, stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine) s cilji, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo škodo omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To pa omogoča sodna praksa, ki je oblikovala oziroma oblikuje navedena razmerja. Ta merila pa veljajo tudi za bodočo škodo (203.čl. ZOR). Glede na dejstva, ki so bila ugotovljena tekom postopka pritožbeno sodišče meni, da je prisojena denarna odškodnina primerna glede na poškodbe, ki jih je tožnik utrpel. Vse pravno pomembne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in te okoliščine v pritožbi le ponavlja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel obsežno poševno potekajočo globoko vrezno vreznino preko upogibne strani na levem komolčnem sklepu s presekanino glavne komolčne odvodnice za podlaht in roko z močno arterijsko krvavitvijo, s presekanino živca medianusa in presekanino živca radialisa leve roke, ob defektih na poškodovani arteriji, na poškodovanih obeh živcih ter koži komolčne kotanje, z defekti na presekanih mišicah podlahti, na dvoglavi mišici in na brahioradialni mišici iste roke. Gre za posebno hudo telesno poškodbo, ki je zahtevala kompleksno operativno plastično kirurško primarno in korektivno operativno zdravljenje, ki je trajalo do 30.10.1998. Tožnik je bil popolnoma dela nezmožen vsaj 15 mesecev od dneva poškodbe. Poškodba je pri tožniku pustila močno invalidnost leve roke, ki jo je zdravniška invalidska komisija pri ZPIZ ocenila na 70% telesne okvare. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da je tožnik od rojstva močno naglušen, to je obojestransko in nosi slušna aparata bilateralno. Telesna okvara zaradi bolezni pa je po seznamu telesnih okvar v višini 50%.

Glede fizičnih bolečin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik trpel hude in silne bolečine vsaj 8 dni, močnejše bolečine vsaj 4 mesece, srednje zmerne bolečine še pol leta, nato pa pobolevanja in bolečine manjše intenzitete še eno leto. Tožnik ima in občuti pobolevanja ter nevšečnosti, kot je neprijetno mravljinčenje v levico, vse do danes. V času zdravljenja je doživljal številne nevšečnosti. Na UKC je bil tožnik hospitaliziran od 24.01.1995 do 16.03.1995, kjer je bil operiran zaradi žilne poškodbe in so mu operativno izvršili revaskularizacijo obeh arterij podlahti z venskimi presadki odvzetimi na podkožni veni leve noge. Zatem je sledila nevrokirurška oskrba defektov prekinjenih živcev medianusa in radialisa leve roke in nadalje še prekrivanja defekta rane komolčne kotanje s prostim kožno mišičnim režnjem iz desne široke hrbtne mišice in prekrivanje kožnega defekta rane na upogibni strani podlahti s kožnimi prostimi presadki odvzetimi na desnem stegnu. Za tem je sledila imobilizacija cele roke. Od 16.03.1995 do 13.04.1995 je bil tožnik na zdravljenju v zdravilišču, kjer je bila opravljena stacionarna fizioterapija. Imel je tudi dnevno fizioterapijo leve roke od 24.04. do 09.06.1995. Zaradi korekcije nevrološkega izpada prijemanja s palcem, je bil tožnik 10.12.1996 ponovno operiran in nato še 29.09. do 30.09.1998, ko so mu presadili krito mišico iztezalko in delno operativno korigirali brazgotine v območju komolčne kotanje. Ob upoštevanju tako intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin, vseh neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, te neugodnosti pa so bile številne, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 2.800.000,00 SIT za fizične bolečine in nevšečnosti primerna.

Vse okoliščine potrebne za ugotovitev primerne odškodnine za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo. Poškodba je pri tožniku zapustila invalidno prizadeto levo roko, saj z njo tožnik ne zmore običajnega fizičnega dela. Zaradi oslabelosti roke, izpadov mišične moči, izgube taktičnega čuta na prvem, drugem in tretjem prstu levice, na dlani, na hrbtišču roke, na upogibni strani podlahti, ob notranji promatorni kontrakturi roke in podlahti, močno oslabljenega upogiba v podlahti, kakor tudi zaradi brazgotin, tožnik ne more prijemati z levico in v pesti držati stvari. Z levo roko tožnik lahko le občasno prijema lažje stvari, ni pa zmožen za nobeno forsirano fizično delo. Zmožen je za lažja vrtnarska dela, pretežno z desno roko in zelo malo z levo roko. Izvedenec je tudi ugotovil, da je tožnik zaradi invalidnosti leve roke močno psihično prizadet, čuti se invalidnega in objektivno manj vrednega. Tožnik ima težave pri oblačenju, obuvanju in osebni higieni. Težko hodi, kajti pri hoji ga tudi roka ovira, ne more smučati, plava pa lahko le v sladki vodi. Zaradi poškodbe ne more več opravljati dela vrtnarja in drugih težkih fizičnih del, zato je dokončal ekonomsko šolo, napravil je tudi strojepisni tečaj, vendar zaradi poškodbe roke ne more tipkati z obema rokama in bo zaradi tega dejstva težje dobil primerno zaposlitev. Tožnik je mlajša oseba, tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti se kaže povsod, od osebne higiene naprej in te psihične bolečine ga bodo ob normalnem teku stvari še dolgo spremljale. Primerna odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje za tovrstno škodo priznalo je 6.600.000,00 SIT in po mnenju pritožbenega sodišča pravilna.

Tudi odškodnina za skaženost v znesku 2.200.000,00 SIT je po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo oba elementa dejanskega stanja in sicer objektivni, ki se kaže v oškodovančevi zunanjosti in drugi subjektivni, da skaženost vpliva na njegovo duševno ravnotežje in oboje se kaže v duševnih bolečinah. Pri tožniku gre za skaženost močnejše stopnje, ki je v mišični oslabitvi opazno tanjše leve podlahti in nadlahti, v brazgotinah na upogibni strani podlahti in blazinasti zadebelitvi mišično kožnega presadka vraščenega preko cele sprednje strani komolčnega sklepa in komolčne kotanje. Obstaja skrčenost prvega, drugega in tretjega prsta, opazna je skrčenost leve podlahti ter neobičajna in otežena raba leve roke. Na zadnji strani prsnega koša pa je tudi navpična 3 cm široka in 15 cm dolga kožna brazgotina, ki je motečega videza in številne manjše brazgotine po operativnih odvzemih podkožnih ven, prostih kožnih režnjev za kritje defekta in rane na podlahti ter manjše brazgotine na zadnji strani goleni po operativnih odvzemih živcev. Tožnik je ob priliki zaslišanja izrecno povedal, da ga izgled leve roke moti, zato tudi poleti ne nosi kratkih rokavov. Po nezgodi dosti manj hodi v družbo, ker ga je sram in težje navezuje stike z dekleti. Zaradi vseh brazgotin se čuti manjvrednega. Opisana stopnja skaženosti je po ugotovitvi sodišča prve stopnje močnejše stopnje in glede na tožnikovo starost ter njegov status je sodišče prve stopnje odškodnino za skaženost v omenjenem znesku pravilno odmerilo.

Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišče pravilno tožbeni zahtevek tožnika za plačilo rente zavrnilo. Ugotovilo namreč je, da tožnik ni izkazal obstoj bodoče škode, ki mora biti gotovo oziroma z večjo verjetnostjo pričakovana. Ugotovilo je, da tožnik pred nezgodo ni bil zaposlen za nedoločen čas in da je v obdobju od 23.06.1986 do dneva nezgode, to je v obdobju 8 let in 7 mesecev bil v delavnem razmerju le nekaj več kot 3 leta in 3 mesece, ni pa trdnih izhodišč. Teh tožnik ni uspel izkazati, da, če ne bi prišlo do nesreče in njegove posledične invalidnosti, bi se zaposlil kot ekonomski tehnik ali vrtnar in prejemal temu ustrezen osebni dohodek. V pritožbi tožnik navaja, da bi se gotovo zaposlil, če do nesreče ne bi prišlo, vendar za to ni predložil nobenih dokazov. Pritožba tožeče stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka, tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, drugotožena pa zato, ker je uspela le z neznatnim delom in ji zato niso nastali posebni stroški.