191. člen ZOR

Krivda ni predpostavka za presojo o obstoju in velikosti oškodovančevega prispevka k škodi. Zato povzročitelj škode lahko uveljavlja znižanje odškodnine zaradi prispevka oškodovanca tudi zoper tistega oškodovanca, ki po zakonu ne odgovarja za škodo, ki jo sam povzroči drugim; tak oškodovanec je tudi otrok do dopolnjenega 7 leta starosti.

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Določbo 30. člena ZMZPP je treba razlagati v smislu, naj se uporabi pravo, s katerim je podana najtesnejša vez. Ker toženec ni pravočasno navedel dejstev, ki bi narekovala presojo o obstoju predpostavk za znižanje odškodnine glede na njegovo premoženjsko stanje, sodišče o morebitnem znižanju odškodnine ni bilo dolžno odločiti.

Ker je toženima strankama s sodbo naložena denarna obveznost deljiva in ker v izreku sodbe ni določen način delitve, je glede na v postopku izvršbe veljavno načelo stroge formalne legalitete treba upoštevati določbo drugega odstavka 412. člena ZOR, po kateri se denarna obveznost med več dolžniki (toženci) deli na enake dele in je vsak od njih odgovoren (le) za svoj del obveznosti. Res je, da možnosti nastanka konkretne škode ne bi bilo mogoče z gotovostjo izključiti niti v primeru doslednega upoštevanja predpisanega standarda dolžne skrbnosti ravnanja zavarovanca druge toženke; vendar to še ne izključuje tudi obstoja vzročne zveze med ugotovljenimi opustitvami in nastalo škodo, ki se presoja po merilu povečane verjetnosti nastanka škode – namreč v smeri ustvaritve maksimalno „ugodnih“ pogojev za njen nastanek kot enega od upoštevnih sovzrokov.

Pogoji za dopustitev revizije niso podani, saj obstaja praksa vrhovnega sodišča o dvakratnem plačilu dolga, odločbi, ki ju v predlogu omenja toženka, pa, čeprav obravnavata drugačno dejansko situacijo od situacije v izpodbijani zadevi, ne kažeta na drugačno prakso.

Določbe o dolžnosti vrnitve preveč izplačane plače, ki jih vsebuje ZSPJS, se za presojo tožbenega zahtevka ne uporabijo, ker se tožbeni zahtevek nanaša na čas, ko se novi predpisi o plačah, vključno z ZSPJS, še niso uporabljali.

Ne gre za stanje nerazsodnosti iz 1. odstavka 159. člena ZOR, kot tudi ne za stanje prehodne nerazsodnosti, temveč le za stanje zmanjšanje oziroma bistveno zmanjšane razsodnosti. Navedeno pa ne izključuje toženčeve odškodninske odgovornosti.

Brez slehernega pomena bi bilo tudi toženčevo zavzemanje za nujnost upoštevanja morebitnega prispevka B. B. k nastali škodi, saj bi šlo kvečjemu za prispevek tretjega, ki spričo določb 206. člena ZOR ne bi imel nobenega vpliva na obseg odškodninske odgovornosti (v vsakem primeru še vedno solidarno odgovornega) toženca za tožnikoma nastalo celotno škodo. Če se toženec z revizijskimi trditvami, da je bil iz plemenitih nagibov pripravljen na prijateljsko in brezplačno uslugo sosedu ter da pri sodiščih obeh stopenj pogreša občutek za pravičnost, smiselno morda zavzema za uporabo določb 191. člena ZOR o zmanjšanju odškodnine, mu je treba odgovoriti, da sodišče lahko zniža odškodnino na tej podlagi le na predlog oškodovalca, ki bi moral biti postavljen pred pravnomočnim zaključkom postopka in česar ni mogoče prvič uveljavljati šele v postopku z izrednim pravnim sredstvom.

Sodišče prve stopnje je tožnici za nastalo škodo zaradi posega v njeno spolno integriteto, ki je kot del telesne integritete tudi ustavnopravno varovana pravica (35. člen Ustave RS), pravilno prisodilo enotno odškodnino na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in zato ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 202. členu ZOR predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali kaznivemu nečistovanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 202. člena ZOR, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, ki so navedene v 200. in 203. členu

Tožnici je bilo glede vseh oblik škode „priznano“ (in ne morda „prisojeno“ ali „dosojeno“) le toliko ali manj kot je zahtevala - in to po procesno in materialnopravno neoporečni poti. Z izpodbijano odločitvijo zato ni bil prekoračen tožbeni zahtevek. O pogojih za zmanjšanje odškodnine po prvem odstavku 191. člena ZOR lahko odloči sodišče bodisi na predlog strank, bodisi samo brez predloga strank. Tožnica je vse oblike škode jasno opredelila po vrsti in obsegu že v tožbi; naknadno znižanje skupnega zneska odškodnine glede na šibko premoženjsko stanje toženca po 191. členu ZOR tožbe ni moglo „narediti“ za nesklepčno in zato tudi ni bilo v postopku na prvi stopnji nobenih ovir za odločanje o utemeljenosti tožničinega zahtevka.

Če je zoper enega od solidarnih dolžnikov že izdana pravnomočna sodba, kot je v tem primeru, nato pa se vodi postopek zoper drugega in so ločeno obstojeni kot samostojni dolžniki, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zato sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze.

Pri izbiri metode valorizacije je najprej pomembno vprašanje, ali so se stranke dogovorile za konkretno metodo. Če takega dogovora ni, sodišče uporabi tisto metodo, ki je za oškodovanca ugodnejša, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do rezultata, ki bi pomenil izjalovitev namena obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti iz zavarovalnih vsot. V tej zadevi je zaradi odsotnosti dogovora med strankami metoda valorizacije sporna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče z upoštevanjem prej omenjenih izhodišč lahko uporabilo drugo metodo valorizacije kot prvostopenjsko sodišče. Pri tem je utemeljeno upoštevalo stališče, da mora minimalna zavarovalna vsota zadoščati za kritje škode iz običajnega škodnega dogodka.

Osnovni vzrok nesreče na toženčevi strani je zaradi nezadostne osvetljenosti traktorja. Poleg tega je toženec glede na konkretne okoliščine pustil premalo prostora za srečevanje in vozil po sredi vozišča. K nesreči pa je prispeval tudi tožnik, ki je vozil motor s hitrostjo 30 do 40 km/h, kar je bilo glede na takratne razmere prehitro. Materialnopravna pravilna je ocena o stopnji toženčeve krivde v višini 70 %.

V prvem odstavku 191. člena ZOR je predvideno plačilo manjše odškodnine, kot znaša škoda, (1.) ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca, (2.) če je odgovorna oseba šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo odškodnine spravilo v pomanjkanje, in (3.) če škoda ni bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti. Doslej je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločalo o predlogih za znižanje odškodnine in je tehtalo sorazmernost ekonomskega bremena, ki bi ga imela odškodnina za odgovorno osebo, in zadoščenja oškodovanca. V obravnavanem primeru ugotovljene premoženjske okoliščine na strani obeh pravdnih strank ustrezajo tistemu dejanskemu stanju, ki ga je predvidel zakonodajalec, ko je pooblastil sodišče za ustrezno zmanjšanje odškodnine. Toda zakonodajalec je sodišču naložil tudi to, da mora upoštevati stopnjo odgovornosti, ki ne sme preseči lahke malomarnosti. Izhodišče za ugotavljanje odgovornosti oziroma krivde povzročitelja je v 158. členu ZOR, ki določa, da je oškodovalec kriv, kadar povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti.

Sodišče lahko zniža odškodnino na podlagi 191. člena ZOR le na predlog oškodovalca oziroma odgovorne osebe, ker v pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Sicer pa je pogoj za znižanje odškodnine na tej podlagi le, če škoda ni bila povzročena naklepno ali iz hude malomarnosti.

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Zakupodajalec je odgovoren za škodo zakupojemalcu, ki mu je nastala zato, ker je imel izdatke z naročeno projektno dokumentacijo, zakupljene parcele pa zatem ni mogel koristiti ker zakuopodajalec ni bil izključni lastnik nepremičnine kot je bil prikazoval ob sklenitvi zakupne pogodbe.

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Odstotek zmanjšanja splošne življenjske in delovne aktivnosti, ki ga ugotavlja izvedenka, je resda razmeroma visok, vendar pa je pri tem treba poudariti, da so pri presoji višine odškodnine bolj pomembne konkretne posledice oziroma konkretno zmanjšanje življenjske aktivnosti in duševno trpljenje v zvezi z njim, kot pa sam odstotek zmanjšanja, ugotovljen po določenih merilih - ta podatek tako pomeni le orientacijsko merilo, ne pa podatek o dejanskem zmanjšanju aktivnosti oškodovanca. Zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin namreč zajema vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, za katere sodišče v konkretnem primeru ugotovi, da jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori. Vse te omejitve pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru obravnavalo in tudi ustrezno upoštevalo pri ugotovitvi obsega obravnavane oblike nepremoženjske škode. Drugi pogoj iz 1. odst. 191. čl. ZOR je, da je odgovorna oseba "šibkega premoženjskega stanja in bi jo plačilo popolne odškodnine spravilo v pomanjkanje." Nima pr

Kazensko sodišče je s pravnomočno sodbo toženca tega pravdnega postopka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja gozdne tatvine in sicer v okviru istega dejanskega stanja. Kazensko sodišče je torej že ugotovilo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da je podana kazenska odgovornost toženca iz pravdnega postopka. Glede obstoja teh dveh vprašanj je civilno sodišče vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Civilno sodišče zato pri ugotavljanju civilne odgovornosti ne more presojati, ali je toženec tožnikov les morda posekal pomotoma. S tem bi namreč civilno sodišče ponovno presojalo vprašanje nedopustnosti toženčevega ravnanja. Izključitve protipravnosti, ravno zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, pa civilno sodišče ne more ugotoviti. Kazenska obsodilna sodba učinkuje kakor ugotovitev, ki jo mora upoštevati tudi civilni sodnik v pravdi.