VSK sodba I Cp 250/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 229.253,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške, kot jih bo odmerilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, odmerjene na 76.208.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2004 dalje do plačila.

Zoper izpodbijano sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 229. člena ZPP s tem, da priči ni dovolilo odgovora na vprašanje, pa je to vplivalo na pravilnost sodbe. Sodišče je v obrazložitvi sodbe namreč prišlo do zaključka, da je predmete, katerih vrednost je predmet te tožbe, iz skupne hiše odvzel M.B. ter da ni pomembno, ali je pri tem sodeloval tudi toženec. Taka trditev je protispisna zato je sodišče tudi absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena). M.B. je namreč izrecno povedal, da sta predmete odnesla skupaj z očetom. Sodišče je izrecno zapisalo, da iz izpovedi M.B. nedvomno izhaja, da je on na ta način razpolagal s premoženjem, ki ga je imel v solasti z bratom. Taka ugotovitev nima nobene podlage v izpovedi priče, saj iz zapisnika z njenega zaslišanja izhaja, da je priča izpovedala, da sta vse predmete odnesla skupaj z očetom. Nadaljnjega razčiščevanja o tem pa sodišče ni dovolilo. Če bi sodišče dovolilo odgovor na vprašanje, kdo je dal pobudo, da se te predmete odnese, bi dobilo odgovor na vprašanje, kdo je odgovoren za povrnitev škode. Ugotovitev, v kakšnih okoliščinah je prišlo do odtujitve teh predmetov, kako je ta dogodek potekal in kdo je zanj dal pobudo, je za predmetno pravdo bistvenega pomena, zato sodišče ni pravilno odločilo, ko na to vprašanje priči ni dovolilo odgovoriti. To je v nasprotju z določbo 239. člena ZPP, da se priči lahko postavijo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo. Sodišče v nasprotju s tem členom ZPP ni dovolilo, da bi tožeča stranka priči postavila povsem vmesna relevantna vprašanja, kar pa je bistveno pripomoglo k nepravilni odločitvi v tej zadevi. Prav tako je neutemeljeno zavrniti tožbeni zahtevek, ker je tožeča stranka (ki ni razpolagala z računi za klaviaturo) navedla preveliko vrednost. V tem primeru bi bilo kvečjemu zahtevek delno zavrniti, kolikor bi sodišče ugotovilo, da je bil previsoko postavljen. Zaradi opisane kršitve pravil pravdnega postopka je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki je bistven za odločitev v tej zadevi. Zmotno je namreč zaključilo, da je M.B. tisti, ki je iz hiše na naslovu H. odnesel predmete, katerih vrednost se vtožuje. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, in na tem stališču vztraja, da je sporne predmete iz hiše odnesel toženec. Ali mu je morda pri tem pomagal sin, torej priča M.B. (ugotovljeno je bilo, da mu je), ni pomembno, saj je M.B. deloval po naročilu tožene stranke, torej očeta. O tem bi lahko M. izpovedal, če bi sodišče dovolilo odgovor na to vprašanje. Ne gre torej za razpolaganje enega solastnika s stvarmi, ki jih ima v solasti, saj je za tako razpolaganje potrebna volja solastnika, da z njimi razpolaga. M.B. pa je deloval v imenu in na račun očeta, v tem delu pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožba meni, da sodišče ni pojasnilo na čem utemeljuje svoje stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu zahtevati vračilo stvari in ne vračilo vrednosti odtujenih stvari. Glede na to, da je tožena stranka tožniku predmete protipravno odtujila, mu je zato odškodninsko odgovorna. Kot določa 4. odstavek 164. člena OZ (pa tudi pravna teorija se postavlja na to stališče; tako Nina Plavšak v komentarju Obligacijskega zakonika), ima upnik (torej oškodovanec) pravico do izbire med možnima načinoma povrnitve materialne škode (torej vzpostavitev prejšnjega stanja ali plačilo odškodnine v denarju). Iz komentarja Obligacijskega zakonika izhaja, da civilnopravna teorija izrecno zavrača stališče, da je primarna obveznost dolžnika vzpostavitev prejšnjega stanja. Tožeča stranka tudi ni imela pravnega interesa na vračilo odtujenih predmetov, saj je le njihov solastnik. Glede na to, da mu ta pravica gre po zakonu, se je tožnik odločil, da bo zahteval vrednost odtujenih predmetov. Predlaga, da Višje sodišče v Kopru izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani pravdni zadevi ugotovilo vsa odločilna dejstva, svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo, pri tem pa tudi ni zagrešilo kršitev, ki jih pritožba očita. Iz tožbenih trditev izhaja, da je toženec 27. ali 28.10.2002 nasilno, ko nikogar ni bilo doma, vstopil v stanovanje zakonite zastopnice tožeče stranke in od tam odnesel predmete, računalnik Jerovšek z monitorjem Iyama 17" in glasbeni mini stolp JVC z zvočnikoma 2 x 25W, električno klaviaturo Yamaha pa že ob svoji izselitvi, junija 2002, kar vse je bilo last tožnika in brata M.B.. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bili iz hiše H., kjer tožnik živi, odnešeni navedeni predmeti, vendar tožnik, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni uspel ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v tožbi navedene predmete, ob pomoči očeta, odnesel in z njimi razpolaga, tožnikov brat, M.B., ki je solastnik teh predmetov. M.B. je namreč zaslišan kot priča izpovedal, da sta njemu in tožniku dala klaviaturo kot darilo za rojstni dan starša, glasbeni stolp je bil kupljen iz njunih prihrankov, prav tako je bil od obeh računalnik. Povedal je tudi, da sta poleg drugih stvari, tudi navedene predmete iz hiše H., odnesla skupaj z očetom, to je tožencem. Tudi sicer so tožnikove trditve nasprotujoče in zato neprepričljive. V tožbi namreč trdi, da je bil toženec ta, ki je navedene predmete odnesel iz stanovanja, tožbenih trditev ni spremenil niti potem, ko je toženec v odgovoru na tožbo izrecno navedel, da je računalnik z monitorjem in mini stolp z zvočnikoma iz hiše H. vzel starejši sin M.B., v pritožbi pa najprej navaja, da vztraja, da je sporne predmete iz hiše odnesel toženec, nato pa trdi, da je M.B. deloval po toženčevem naročilu. Slednje pomeni tudi navajanje novih dejstev, ki jih ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Dejstev, ki jih tožnik ni zatrjeval, zaslišanje priče ne more nadomestiti, zato sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo priči odgovoriti na vprašanja, ki nimajo podlage v tožbenih navedbah. Sicer pa, tudi če je M.B. pri odnašanju predmetov pomagal oče, to je toženec, to ni podlaga za denarni zahtevek, saj pri odnašanju ni nastala škoda. Ker pa očitno ti predmeti še obstajajo, le da jih ima v posesti brat tožnika, ki je solastnik predmetov, je eventualna podlaga za tak zahtevek (trditvena podlaga tožbe) le proti tistemu, ki te predmete ima in jih noče izročiti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).