VSL sklep II Cp 1464/2002

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo plačilni nalog, ki ga je dne 8.8.1997 samo izdalo pod opr. št. I Pl 757/97, ter zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. tč. 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sklicuje se na pripravljalno vlogo z dne 13.2.2002, v kateri je navedla, da je svojemu zavarovancu F. Š. na podlagi kasko zavarovanja plačala 292.135,00 SIT za škodo na njegovem vozilu v zvezi s prometno nesrečo dne 3.8.1994. Navedla je tudi, da ima zoper toženo stranko pravico do regresa, ker je povzročila prometno nesrečo s kolesom z motorjem APN 6, ter da je s plačilom zavarovalnine na podlagi subrogacije vstopila v zavarovančeve pravice proti povzročitelju prometne nesreče. V dokaz je priložila tudi odločbo o prekršku št. P 705/94. Pritožnica meni, da ne gre za kršitev pogodbene obveznosti in da ni pomembno, ali je toženec v času nezgode imel vozniško dovoljenje. Zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s toženčevo pasivno legitimacijo, ki je sodišče sploh ne bi smelo presojati samo od sebe. Poleg tega pa tožeča stranka meni, da toženec je pasivno legitimiran, saj je bil z odločbo spoznan za krivega nezgode. Ob vložitvi tožbe je bil tudi že polnoleten in procesno sposoben. Pritožnica predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba pritožnici, da so s plačilom odškodnine za poškodovano vozilo svojemu zavarovancu na podlagi subrogacije po samem zakonu do višine izplačane odškodnine nanjo prešle vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (1. odstavek 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Pritožba tudi pravilno opozarja, da ne gre za kršitev pogodbene obveznosti in da (iz v nadaljevanju navedenih razlogov) ni odločilno, da je toženec ob prometni nesreči imel vozniško dovoljenje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen niti na podlagi pravil o (neposlovni - deliktni) odškodninski odgovornosti, ker je toženec prometno nesrečo povzročil kot mlajši mladoletnik. Zato je zaključilo, da ni sam pasivno legitimiran v tej pravdi. Takšen zaključek je utemeljilo z določbo 4. odstavka 165. člena ZOR, pri tem pa je napačno uporabilo materialno pravo. Iz podatkov spisa sledi, da je bil toženec v času prometne nezgode star petnajst let. Drži torej, da je bil mlajši mladoletnik. Vendar so mladoletniki z dopolnjenimi štirinajstimi leti polno deliktno sposobni in odgovarjajo za povzročeno škodo po splošnih pravilih (3. odstavek 160. člena ZOR). Lahko pa seveda v konkretnem primeru poleg odgovornega mladoletnika, odgovarjajo tudi njegovi starši (če so seveda toženi), če ne dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde (4. odstavek 165. člena ZOR). V takem primeru je odgovornost otroka in njegovih staršev solidarna (166. člen ZOR). To pa ne pomeni, da bi morala tožeča stranka poleg otroka s tožbo zajeti še njegova starša, marveč zgolj pomeni, da za celo obveznost odgovarja tako otrok, ki je škodo povzročil, kot tudi njegovi starši, oškodovanec pa ima možnost zahtevati izpolnitev obveznosti od kogar hoče (1. odstavek 414. člena ZOR). Otroci in starši v takšnih primerih niso nujni sosporniki, da bi morali biti za pravilno stvarno legitimirano stranko toženi vsi skupaj, in sicer ne glede na to, ali je v postopku treba ugotavljati njihovo sokrivdo. Ker je bila predmetna tožba vložena po toženčevi polnoletnosti, pa je toženec tudi pravdno sposoben in lahko samostojno opravlja procesna dejanja (77. člen ZPP). Ne drži sicer pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne sme samo presojati vprašanja toženčeve pasivne legitimacije. Nasprotno, to sodišče sme in mora storiti, saj gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Glede na obrazloženo pa se pokaže, da je sodišče prve stopnje pri presoji toženčeve pasivne legitimacije prej citirane določbe ZOR (torej materialno pravo) napačno uporabilo. Ker ima pritožnica prav tudi v tem, da opozarja na vsebino pripravljalne vloge z dne 13.2.2002 (r. št. 6), v kateri povsem določno in dovolj opredeljeno zatrjuje temelj toženčeve odškodninske odgovornosti (ter zanj predlaga ustrezne dokaze), za katerega sodišče prve stopnje sicer zmotno ugotavlja, da ga sploh ne navaja, je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne pravne presoje glede toženčeve pasivne legitimacije, sodišče prve stopnje namreč sploh ni ugotavljalo odločilnih dejanskih okoliščin, ki jih je tožeča stranka sicer navedla kot podlago svojega tožbenega zahtevka.

Ob doslej povedanem posebni napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.