939. člen ZOR

Zapustitev kraja dogodka, ne da bi voznik posredoval svoje podatke, predstavlja samostojen razlog za izgubo zavarovalnih pravic. Zavarovanec se takšne pravne posledice lahko reši le, če dokaže, da za zapustitev kraja dogodka ni kriv. Ker se sodišče do takšnih navedb toženca ni opredelilo, je podana procesna kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije). Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita. Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči

V regresnem sporu zavarovalnica dokazuje svoje ravnanje v skladu z zavarovalno pogodbo – da je oškodovancu utemeljeno izplačala odškodnino - in dejstvo (ravnanje), ki po splošnih pogojih pomeni (zavarovančevo) kršitev te pogodbe; glede odgovornosti oziroma njene razbremenitve pa je dokazno breme na strani zavarovanca – toženec se lahko razbremeni tako, da dokaže, da ni ravnal v nasprotju z zavarovalno pogodbo ali (in) da ni (v celoti) kriv za prometno nesrečo (nastanek škode).

Ker je posojilo banka zavarovala pri tožeči stranki in je nedvomno prišlo do nastopa zavarovalnega primera, je tožeča stranka posojilodajalki vrnila kredit namesto toženke. Z izplačilom posojenega zneska pa so prešle do višine tega zneska po samem zakonu na tožečo stranko vse pravice zavarovanca, torej banke, proti toženki, kot je v času sklenitve pogodbe določal 1. odstavek 939. člena ZOR.

V obravnavani zadevi se odloča o terjatvi zavarovalnice, ki je z izplačilom odškodnine oškodovanki izpolnila odškodninsko obveznost svoje zavarovanke, sedaj pa v pravdi od tožene stranke zahteva povrnitev izplačane odškodnine iz zavarovanja (939. člen ZOR). Za začetek teka zastaralnega roka je tako pravno relevanten trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki; od tedaj dalje ima namreč pravico od osebe, ki je odgovorna za škodo, zahtevati povrnitev izplačane odškodnine iz zavarovanja (prvi odstavek 361. člena ZOR).

Nižji sodišči sta ugotovili, da ni izkazano, da je bil toženec v času prometne nesreče vinjen. Navedeno sicer že zadošča za zaključek o neutemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, vendar pa velja v konkretni zadevi še dodati, da je pravilno tudi stališče nižjih sodišč, da ni podana vzročna zveza med toženčevo vožnjo (neizkazano vinjenostjo) in samim nastankom prometne nesreče. Nevarno prometno situacijo je povzročil nepazljivi deček, ki je iz množice ljudi pritekel na cesto, po kateri je pripeljal toženec. Ob takšnih dejanskih okoliščinah sta nižji sodišči pravilno presodili, da je izključni vzrok za nastalo nezgodo v nepazljivem ravnanju otroka.

Ker toženec ne sprejema koristi, ki mu jih nudi pogodba sklenjena v korist tretjega (zavarovanca in sozavarovancev), obenem pa nižji sodišči nista ugotovili, da je sozavarovana oseba, je pravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka v obstoju zakonite subrogacije po 939. členu ZOR, pri čemer sta nižji sodišči pravilno presodili, da za toženca ne velja določba četrtega odstavka istega člena, saj ni bil zaposlen pri zavarovancu. Nižji sodišči sta ugotovili, da je škodo (kot edini udeleženec prometne nesreče) v vinjenem stanju povzročil toženec. Toženec je med postopkom (konkretizirano) zatrjeval le, da ni bil vinjen, o čemer se je vodil obširen dokazni postopek, medtem ko sodišči njegovi izpovedbi, da se je izmikal divjadi, nista sledili. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni sklep o obstoju predpostavk toženčeve odškodninske odgovornosti.

Z ugovorom, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, se toženec razbremenjuje svoje regresne obveznosti. Vsebina toženčevega ugovora sicer ni bila (le) vzročna zveza med škodo in njegovo alkoholiziranostjo, temveč obstoj njegove odgovornosti za škodo, ki je prav tako eden izmed možnih ugovorov zavarovanca v taki pravdi.

Subrogacija pomeni prehod cele terjatve, tako glavnice kot tudi stranskih terjatev, kamor sodijo obresti. Zato si toženka napačno razlaga 303. člen ZOR, po katerem izpolnitelj od dolžnika ne more zahtevati več, kot je plačal upniku. Navedena zakonska določba ne živi sama zase in jo je treba razumeti in uporabljati v okviru zakonske ureditve samega instituta subrogacije.

Okoliščine, da je oškodovanec uporabljal tujo registrsko tablico in da je registracija vozilu potekla, ne predstavljajo samostojnega vzroka in ne pretrgajo vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nesrečo.

Dolžnost zavarovanca je bila, da omogoči preiskavo alkoholiziranosti in si s tem zagotovi pravice in ugodnosti iz zavarovanja, kot to določajo splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe.

Presoja pogoja nekrivde po 4. odstavku 286. čl. ZPP.

Ne gre za stanje nerazsodnosti iz 1. odstavka 159. člena ZOR, kot tudi ne za stanje prehodne nerazsodnosti, temveč le za stanje zmanjšanje oziroma bistveno zmanjšane razsodnosti. Navedeno pa ne izključuje toženčeve odškodninske odgovornosti.

Upoštevanje prekludiranega dokaza se ne more uveljavljati s pritožbo kot kršitev pravdnega postopka, ker ta kršitev postopka ni bistvena. Po določbi 1. točke 1. odst. 338. člena ZPP se namreč sme sodba s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je takšne, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri ugotavljanju določenega dejstva izvedba več dokazov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost ugotovitve dejstva v negativnem smislu. Tožeča stranka ne vtožuje plačila oškodovancu izplačane odškodnine iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, ampak iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja. Zato je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka v 939. členu ZOR.

Subrogacija pomeni enak položaj zavarovalnice, kot bi bil položaj zavarovanca (oškodovanca), če bi sam uveljavljal povrnitev škode od povzročitelja. Ker je zavarovančev zahtevek proti odgovorni osebi odškodninski, mora zavarovalnica, ko zahteva povrnitev izplačane odškodnine od odgovorne osebe, zatrjevati (in dokazati) vse elemente odškodninskega delikta, kot bi jih moral sicer oškodovanec, če bi sam terjal povrnitev škode od povzročitelja. Odgovorna oseba pa ima proti zavarovalnici vse ugovore, ki bi jih imela proti zavarovancu.

Domneva alkoholiziranosti (zaradi izmaknitve preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti) velja po splošnih zavarovalnih pogojih tako v primeru, ko gre za voznika zavarovanca, kot tudi v primeru, ko gre za voznika, ki je upravljal vozilo zavarovanca, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup (leasingodajalca).

Škodni dogodek se je pripetil 7.7.2001, to je pred uveljavitvijo novele ZOZP-A, ki je stopila v veljavo 10.8.2002, vendar je tožeča stranka regresni zahtevek sodno uveljavljala šele 21.7.2004, ko je vložila izvršilni predlog. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je v takem primeru kot relevantna točka za presojo v časovnem pogledu trenutek, ko zavarovalnica sodno uveljavlja svoj povračilni zahtevek.

Toženec kot sozavarovana oseba o nastanku zavarovalnega primera ni obvestil policije oziroma kogarkoli drugega (pri čemer oškodovanec ni bila njegova mati, temveč zavarovanec tožeče stranke), s čimer so izpolnjeni pogoji za neizpodbojno domnevo alkoholiziranosti, ker se je po nesreči izmaknil preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti.

1. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o zastaranju obresti. Ugotovilo je, da so obresti za čas od 22.5.2000 do 13.8.2000 (izvršilni predlog je bil vložen 14.8.2000) zastarale, česar pri izračunu višine obveznosti tožene stranke ni upoštevalo. Po določbi 376. člena OZ obresti nehajo teči, kadar višina zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico in ni pomembno, ali je del teh obresti že zastaral. Zastaranje namreč ne pomeni, da terjatve ni več, ampak le, da je terjatev neiztožljiva. 2. Materialno procesno vodstvo sodišča se je izčrpalo z opozorilom, da za pobotni ugovor toženec ni podal niti ustreznih dejanskih navedb niti dokaznih predlogov. Toženec je ves čas imel pomoč odvetnika, zato za dosego standarda ustrezne skrbnosti sodišča zadošča skopo opozorilo na pomanjkljivosti, brez podrobnejše utemeljitve. Nadaljnji oziroma vsebinsko bolj poglobljeni napotki bi že posegali v položaj nasprotne stranke v postopku.