160. člen ZOR

V prometnem škodnem dogodku za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila ni zadosti le, da je ravnanje oškodovanca nepričakovano, ampak je potrebno še dvoje; da je škoda res nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti niti jih odstraniti. Izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, je objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Zato se ne sprašujemo, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Če toženec tega ne dokaže, se svoje odgovornosti - ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR - lahko razbremeni le deloma. Tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren za škodo (po prvem odstavku 160. člena ZOR je to otrok do sedmega leta starosti), lahko podlaga za delno oprostitev odgovornosti im

V času škodnega dogodka je veljal tudi ZOZP. Ta je v primerih, ko je škoda povzročena z nezavarovanim vozilom ali z neznanim vozilom, v 34. in 35. členu predvidel ustanovitev škodnega sklada, v katerega plačujejo prispevek vse zavarovalnice, in v 37. členu omogočil oškodovancem, da vložijo zahtevek pri Slovenskem zavarovalnem biroju (sedaj Slovensko zavarovalno združenje), ki mora izplačati odškodnino, nato pa zahteva povrnitev odškodnine z obrestmi in stroški od lastnika vozila ali od povzročitelja škodnega dogodka (41. člen ZOZP).

Pravno podlago za presojo o odgovornosti šole v konkretnem primeru predstavlja določba prvega odstavka 170. člena ZOR (in ne 160. člena ZOR, kot zmotno meni revidentka), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja organizacija združenega dela, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Toženec ne odgovarja za škodo, ki je nastala zaradi prispevka oškodovanke. Tožnica glede na svoje znanje in izkušnje s konji pri nastanku škode zmožna razsojati, zato bi morala ravnati bolj skrbno in gibanje v hlevu prilagoditi svojim izkušnjam. Če bi se v hlevu gibala v varni razdalji, bi nesrečo (konj ji je odgriznil del ušesa) lahko preprečila. Sodišči sta pravilno presodili, da sta za škodo odgovorna tudi njena starša, ki sta mladoletno tožnico pustila pri tožencu brez varstva in nadzora. Za škodo, ki jo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge, odgovarjajo povzročitelji solidarno le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev (tretji odstavek 206. člena ZOR). Ker sta sodišči ugotovili toženčev delež pri škodi, sta pravilno ravnali, ko sta ga obsodili le na plačilo njegovega deleža pri škodi (prvi odstavek 412. člena ZOR).

Toženec je krivdno odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov še ne štirinajstletni sin. Njegova krivda je v pomanjkljivi vzgoji, kar je izkazano s sinovim grobim ravnanjem proti šibkejši osebi, pri čemer je toženec v nasprotju s starševskimi vzgojnimi obveznostmi pri sinovem ravnanju celo sodeloval. Take krivdne odgovornosti se toženec med postopkom niti ni skušal razbremeniti.

Toženčeva revizijska trditev, da je tožnica umrla po izdaji prvostopenjske sodbe, nima nikakršnega vpliva na materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. S časovnimi mejami pravnomočnosti sodbe so namreč zajeta le tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo - kazenska sodba - tožnik ob napadu tožencu, ki so nanj tudi streljali, utrpel udarnino desnega očesa (na katerega je bil že slep) z izlivom krvi v sprednji prekat - za telesne bolečine prisojeno 500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT.

Triletni otrok, 3. odst. 177. člena ZOR, objektivna odgovornosti avtomobilista, ravnanje oškodovanke na drugi strani, višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, 200. člen ZOR.

Odgovornost staršev za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletni otrok, traja do polnoletnosti, ne glede na to, da je mladoletnik z dopolnjenimi 14. leti tudi sam odškodninsko odgovoren.

Res petletni otrok ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči (primerjaj 1. odst. 160. člena ZOR). Navedeni abstraktni zakonski stan iz 3. odstavka 177. člena ZOR ne zahteva krivdnega ravnanja, ampak predpostavlja delno oprostitev odgovornosti obratovalca, če je kakršnokoli, tudi nezakrivljeno ravnanje, oškodovanca v vzročni zvezi z nastankom škode. Za tak prispevek na strani oškodovanca gre v obravnavani zadevi, saj je oškodovanec zaradi opustitve nadzora staršev nekontrolirano prečkal cestišče. Ob tehtanju objektivne odgovornosti avtomobilista za škodo, ki izvira iz uporabe motornega vozila na eni strani, in ravnanja oškodovanca na drugi, ki je nenadoma pritekel na cestišče in s tem kršil osnovna pravila obnašanja pešcev, je pravilna porazdelitev odgovornosti 20:80% in ne 30:70 %.

Odgovornost staršev za nenadzorvanje otroka, ki je v duševnem razvoju na starosti 5 let, ni mogoče naprtiti otroku. Pri presoji zahtevka iz naslova strahu, ni mogoče zatrjevane deljene vzročnosti po teoriji adekvatne vzročnosti upoštevati kot odgovornost otroka, ampak kot ugovor deljene vzročne zveze.

Glede deliktne sposobnosti mladoletnika (med sedmim in štirinajstim letom starosti) velja domneva o njegovi nesposobnosti za razsojanje, ta pa je izpodbojna. Na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je dokazala oškodovanka, sta sodišči pravilno sklepali, upoštevaje otrokove lastnosti in okoliščine, v katerih se je pripetila nesreča, o njegovi zmožnosti razsojanja.

Otrok od 7 do 14 leta neposredno odškodninsko odgovarja samo, če tožnik dokaže, da je sposoben za razsojanje.

Država ne odgovarja odškodninsko tožniku, ki je med služenjem vojaškega roka med spanjem padel iz zgornjega pograda in o nemirnem spancu ni obvestil nadrajenih.

Če za škodo poleg otroka (mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti) odgovarjajo tudi starši, sme tožeča stranka zahtevati odškodnino od kogarkoli izmed njih hoče

Zastaranje pregona je predvideno v zakonu, zato ni nedopustno ravnanje. Potek zastaralnega roka je dogodek, ki je imel za tožnika ugodne posledice, saj mu je bil vrnjen odvzeti denar. Zato je pravilna utemeljitev sodbe, da zastaranje pregona ni nedopustno ravnanje

Pri ugotavljanju zveze med nastalo škodo in vzgojo mladoletnika je bistven morebiten pomanjkljiv oziroma negativen vpliv staršev na konkretno mladoletnikovo obnašanje, kakršno je prišlo do izraza ob škodnem dogodku, torej slaba vzgoja, ki je povzročala ali dovoljevala agresivnost do okolice oziroma sošolcev.

Odškodninska odgovornosti staršev za škodo, ki jo povzroči mladoletni otrok, starejši od 7 let, je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom.