VSL sodba in sklep I Cp 400/2001

Pritožbi zoper sklep, da se toženkin ugovor zavrne, se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi (prvi odstavek izreka).
Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v drugem in tretjem odstavku izreka potrdi odločitev sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo v celoti naslovilo kot sodbo, čeprav je 1. odstavek izreka, s katerim je zavrnilo tožničin ugovor, po svoji vsebini sklep. S sodbo pa je odločilo, da ostane plačilni nalog, vsebovan v sklepu o izvršbi opr. št. In 2000/00058 z dne 31.8.2000, po katerem je toženka dolžna tožeči stranki plačati 558.081,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške postopka, v veljavi in je toženka dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške v znesku 27.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka ne more imeti nikakršne terjatve do toženke. V zapuščinskem postopku po pokojni M. D. sta se toženka in njen brat dogovorila, da bo toženka dedovala le 2/6 zapustničinih nepremičnin, brat pa 3/6 in bo v celoti tudi prevzel zapustničin dolg do tožeče stranke. To je razvidno iz sklepa o dedovanju, ki ga je tožeča stranka prejela in se zoper njega ni pritožila. Sodišče prve stopnje je sicer ugodilo dokaznemu predlogu, da se vpogleda zapuščinski spis, vendar iz obrazložitve ni razvidno, ali je dokaz v resnici izvedlo. Tudi iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, to je iz izpiska iz poslovne knjige z dne 26.11.1998, obvestila oz. opomina z dne 20.10.1998 in odpovedi kredita z dne 19.2.1999 je nedvomno razvidno, da je tožeča stranka v celoti sprejela dedni dogovor med toženko in njenim bratom. To je razvidno tudi iz korespondence med tožečo stranko in toženkinim bratom. Korespondence s toženko tožeča stranka sploh ni vzpostavila. Očitno je, da se je strinjala, da dolg po zapustnici prevzame toženkin brat. Zakon o obligacijskih razmerjih ne določa, da mora upnik v prevzem dolga privoliti v pisni obliki. Privolitev je podana tudi s konkludentnimi ravnanji, kar je tožeča stranka z zgoraj opisanimi in dokazanimi ravnanji v konkretnem primeru tudi storila.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep je utemeljena. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje sicer le s tem, da je svojo odločbo, ki je glede na vsebino delno sklep, delno pa sodba, naslovilo le kot sodbo, ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa je preizkusilo tako sodbo kot tudi sklep, saj toženka v zadevi pred sodiščem prve stopnje v celoti ni uspela (1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se toženkin ugovor zavrne (prvi odstavek prvostopenjskega izreka), saj je sodišče prve stopnje z njim odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom opr. št. In 2000/00058-6 z dne 11.10.2000 v izvršilnem postopku na ugovor dolžnice (sedaj toženke) zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine odločilo, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, postopek glede 1. in 3. točke izreka pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Tak sklep je pravnomočen in sodišče v pravdi odloča le še o tem, ali ostane sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je dolžnici naloženo plačilo, ne pa več o ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker pritožbeno sodišče na tako procesno kršitev (12. točka 2. odstavka 339.člena ZPP) pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče sklep (1. odstavek izreka odločbe prve stopnje) razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa ni kršilo nobene od določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v delu, v katerem je odločilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v delu, v katerem je toženki naloženo plačilo terjatve in stroškov postopka, in v delu, v katerem je naložilo toženki plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov (sodba). Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženka in njen brat sklenila dedni dogovor, po katerem je njen brat E. D. prevzel dolgove zapustnice proti tožeči stranki, tožeča stranka pa v tej pravdi zahteva plačilo terjatve, ki jo je imela do zapustnice, od toženke. Na podlagi 3. odstavka 142. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami) so dediči nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove, in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Odgovornost toženke za zapustničin dolg do tožeče stranke tako temelji na zakonu. Za dolgove zapustnika ne odgovarja le dedič, ki se je odpovedal dediščini (2. odst. 142. čl. ZD). Dedni dogovor je pogodba obligacijskega prava, ki v enem delu pomeni izjavo o sprejemu dediščine (dedno izjavo), v drugem pa dvostranski pravni posel, za katerega veljajo ustrezna določila obligacijskega prava. Dogovor med toženko in njenim bratom tako ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki (1. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), in sicer ne glede na to, da je naveden v sklepu o dedovanju. Sklep o dedovanju je namreč ugotovitvena odločba in veljavnost sporazuma o delitvi in načinu delitve zapuščine ni odvisna od izdaje sklepa o dedovanju, pač pa ga sodišče v skladu z določilom 3. odst. 214. čl. ZD le navede v sklepu o dedovanju. Upnik se proti sklepu o dedovanju niti ne more pritožiti, saj ni stranka zapuščinskega postopka, razen če zahteva ločitev zapuščine od premoženja dedičev, česar pa toženka ni navajala. Takšna pogodba tudi ne pomeni prevzema dolga v smislu določb 446. do 450. člena ZOR, kot meni pritožnica. Bistvo prevzema dolga je, da stopi na mesto dosedanjega dolžnika nov dolžnik (1. odstavek 448. člena ZOR), s čimer se mora upnik strinjati (1. odstavek 446. člena ZOR), medtem ko sta v tej zadevi dolžnika na podlagi citiranih določb ZD od uvedbe dedovanja dalje, to je od zapustničine smrti, tako toženka kot njen brat. Ni se mogoče tudi strinjati s pritožbeno navedbo, da je tožeča stranka kot upnica s svojimi konkludentnimi ravnanji izrazila soglasje s spremembo dolžnika. Tožeča stranka je zahtevala izpolnitev od toženkinega brata kot enega od solidarnih dolžnikov (3. odst. 142. čl. ZD) in ne novega dolžnika, s čimer pa obveznost druge solidarne dolžnice ni prenehala. Upnik solidarnega dolga sme namreč po svoji izbiri zahtevati izpolnitev od kateregakoli dolžnika solidarne obveznosti, vse dokler ne doseže popolnega poplačila (1. odstavek 414. člena ZOR). Tožeča stranka je le storila, kar je štela za potrebno, da doseže svoje poplačilo od enega od dolžnikov in njenih ravnanj, ki jih v pritožbi navaja toženka, zato ni mogoče šteti za odpoved pravici, da zahteva plačilo dolga tudi od druge dolžnice.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo proti sodbi zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (drugi in tretji odstavek prvostopenjskega izreka) na podlagi 353. člena ZPP.

Toženka s pritožbo v glavni stvari ni uspela, v delu, v katerem ji je pritožbeno sodišče ugodilo, pa posebni stroški niso nastali, zato do povračila stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (1. odstavek 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).