448. člen ZOR

Sodišče druge stopnje je utemeljeno sledilo stališčem sodne prakse, da ponovna prodaja sporne nepremičnine nedobrovernemu drugemu kupcu, potem ko jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm in s tem ničnost zavezovalnega pravnega posla ter da ima prvi kupec v takem primeru zoper nedobrovernega drugega kupca zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime. Ko se nedobroverni drugi kupec vknjiži kot lastnik, ima nasproti prvemu kupcu enak položaj, kot prodajalec, zahtevana zemljiškoknjižna listina pa odpravi oviro za vknjižbo lastninske pravice prvega kupca na podlagi prve kupne pogodbe s prodajalcem. Utemeljenosti izpodbijane odločitve ne omaje okoliščina, da je odpravi obravnavane ovire namenjena izbrisna tožba, saj je bilo še ob koncu glavne obravnave stališče pravne teorije o vprašanju aktivne legitimacije za vložitev izbrisne tožbe nedorečeno, tedanja sodna praksa pa je dopuščala zahtevke za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Morebitnih razlogov, ki bi v konkretnem primeru onemogočali uporabo omenjene sodne prakse, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče, revizija ne vsebuje.<

Izgradnja zdravstvenega doma je sicer v javnem interesu, vendar ob tem ni izključen cilj občine kot investitorja, da se investicija povrne z najemninami prostorov v takšnem domu, s participacijo na dobičku zdravstvenega doma, kar vse je povsem splošno utečen način trženja zdravstvenih domov, tako da gradbeni pogodbi, kakršno je sklenila drugotožena stranka s tožečo stranko, ki posle sklepa zaradi pridobitne dejavnosti, ni mogoče absolutno odreči namena pridobivanja dobička in ko je temu tako in ko je izpolnjen pogoj prirejenosti pogodbenih subjektov, je gradbeno pogodbo, kot je obravnavana, v sporni zadevi opredeliti kot gospodarsko pogodbo v smislu določbe člena 25 ZOR. Za terjatve iz takšnih pogodb pa skladno z določbo člena 374 ZOR velja triletni zastaralni rok, pritožba pa ne izpodbija pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je triletni zastaralni rok iztekel že pred vložitvijo tožbe. Pristop k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev od dolžnika in s to pogodbo stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Drugače pa je pri prevzemu dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom,

Namen pogodbenih strank je bil doseči popolno zamenjavo dolžnika, kar je bistvena značilnost pogodbe o prevzemu dolga. S takšno pogodbo se namreč prevzemnik zaveže, da bo stopil na mesto dolžnika v razmerju do upnika. Prevzemniku z učinkovanjem prevzema dolga nastane obveznost, ki jo prej ni imel. Bistvo pogodbe o odstopu terjatve ali cesije pa je v prehodu terjatve iz premoženja starega upnika v premoženje novega upnika, kar pa tožnica in toženec s konkretno pogodbo nista zasledovala.

Tožeča stranka je dejansko posojilo družbi M. tudi nakazala, zato ni šlo med tožečo stranko in družbo M. za sklenitev navidezne pogodbe v smislu 66. člena tedaj veljavnega ZOR. Tožeča stranka je izrecno privolila v prevzem dolga družbe M. d.o.o. na pravnega prednika tožene stranke. Direktor pravnega prednika tožene stranke je namreč tožeči stranki na njeno zahtevo izročil dve izjavi, v katerih je potrdil popoln prevzem obveznosti vračila kredita po posojilni pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo M. d.o.o..

Tožeča stranka je očitno imela namen skleniti dolgoročno najemno pogodbo in se je zgolj zato odpovedala pravici do povrnitve vlaganj. Z odstopom najemodajalca od najemne pogodbe pred potekom časa je odpadla podlaga najemnikovih vlaganj in je slednji upravičen do povrnitve vrednosti le-teh.

Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne 20. 1. 1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga, saj prav iz vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o prevzemu dolga po določbah 446. - 450. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko s sodbo O. sodišča v C. opr. št. P X/Y z dne 2. 10. 1995 ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen zahtevek. O. sodišče v C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o utemeljenosti hipotekarne tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, v predmetnem pravdnem postopku pa sodišče odloča o obstoju poroštvene obveznosti drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstaja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe nasprotje glede višine obveznosti

Glede pravne narave pogodbe o poravnavi z dne 22.7.2003 pritožbeno sodišče uvodoma ocenjuje, da je bila njena podlaga (razlog, primerjaj z 51. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) v odpravi spora oziroma negotovosti v zvezi s pogodbo o sklepanju terminskih poslov z dne 31.1.2002. Pogodba v razmerju do okvirne pogodbe o sklepanju terminskih poslov sicer nima novacijskega učinka, saj nima drugačnega predmeta in drugačne pravne podlage kot okvirna pogodba o sklepanju terminskih poslov, ker pa so z njo nastale nove pravice in obveznosti, je njen učinek vendarle konstitutiven. Čeprav se je s pogodbo na podlagi dogovora pogodbenih strank na dolžniški strani spremenil tudi subjekt pogodbe (M.B. namesto A.O., k.d.,) to ne predstavlja novacije v objektivnem smislu, temveč gre za element pogodbe o prevzemu dolga v pogodbi o poravnavi.

Temeljni učinek pogodbe o prevzemu dolga je v tem, da na mesto dotedanjega dolžnika, ki postane prost obveznosti, stopi nov dolžnik. Prav v ta učinek pogodbe mora privoliti upnik.

Sodišče prve stopnje je glede na vsebino pogodbe zmotno ocenilo, da gre za pogodbo o prevzemu dolga. Prezrlo je, da sta pogodbenika upnik in tretji, glede na pogodbene stranke lahko gre le za pogodbe o pristopu k dolgu.

Dogovor med dediči, da le eden izmed njih odgovarja za zapustničine dolgove, proti upnikom nima učinka. Čeprav upnik za tak dogovor ve in do vložitve tožbe zahteva plačilo le od dediča, ki je prevzel obveznost, to ne pomeni, da je s konkludentnim ravnanjem soglašal s prevzemom dolga. Ne gre namreč za primer, ko bi na mesto starega upnika stopil novi, temveč so od že od uvedbe dedovanja v solidarni zavezi vsi dediči. Upnikovo ravnanje je tako v skladu z ugodnostmi na pasivni strani solidarne obveznosti.

Izstavitev računa prevzemniku je mogoče razumeti kot privolitev upnika v prevzem dolga. Izstavitev dobropisa prevzemniku za del zneska, na katerega se je glasil račun, in izstavitev računa za ta znesek dolžniku (oboje na podlagi naknadnega dogovora dolžnika in prevzemnika) pa je treba razumeti tako, da dolžnik za ta znesek ni prost obveznosti.

Država kot smiselni "delodajalec" obsojenca temu odgovarja za škodo, nastalo na delu oziroma v zvezi z delom, ne glede na to, kje je obsojenec delo opravljal. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je potrebno upoštevati tožniku izplačano zavarovalnino iz kolektivnega nezgodnega zavarovanja "delodajalca", če je zavarovalno premijo za nezgodno zavarovanje iz lastnih sredstev plačeval "delodajalec" in je šlo dejansko za kritje njegove odgovornosti.

Če je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga, upnik po sklenitvi pogodbe ne more več pobotati svoje terjatve z drugo terjatvijo, ki jo ima do upnika odstopnik terjatve (prejšnji dolžnik). S prevzemom dolga namreč stopi prevzemnik (novi dolžnik) na mesto prejšnjega dolžnika, prejšnji dolžnik pa je s tem prost obveznosti.

Če je tožeča stranka, ki ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom ali z dolžnikom, plačala dolg upniku, je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. V skladu z določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Prav tako pa toženec ni bil dolžan plačati navedenih zneskov, saj je bil dolžnik XY družba d.o.o. Toženec je bil res eden od štirih družbenikov v družbi XY d.o.o, vendar pa družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe nasproti tretjim osebam ne odgovarjajo (407. člen Zakona o gospodarskih družbah). S plačilom dolga, ki ga tožeča stranka ni bila dolžna plačati, pa tudi toženec bi ga bil dolžan plačati le izjemoma (npr. v primeru spregleda pravne osebnosti), tožeča stranka do toženca ni mogla pridobiti regresne pravice ali kakšnega drugega pravno utemeljenega zahtevka.

Preimenovanje tožnice v tekoči pravdi ne daje toženki pravice odkloniti soglasja za nadaljevanje postopka proti istemu subjektu, ki je samo spremenil ime, ker ne gre za subjektivno spremembo.

Tožeča stranka je v 5. členu pogodbe o razdelitvi dela in nalog pri izgradnji Trgovskega centra ... pristala na uporabo določb konzorcionalne pogodbe z istega dne, v konzorcionalni pogodbi pa je K. M. glede na zapis v 4. odst. III. člena prevzel tudi toženkin dolg, ko se je zavezal iz svojega vložka pokriti stroške, ki jih je do podpisa pogodbe imela tožeča stranka. Take pogodbene določbe izpolnjujejo vse potrebne pogoje za obstoj pogodbe o prevzemu dolga v smislu 1. odstavka 446. člena ZOR, saj je tožeča stranka kot upnik v tak prevzem privolila. Zato je toženka po določbi 1. odstavka 448. člena ZOR prosta svoje obveznosti plačati posredniške stroške po posredniški pogodbi z dne 6.9.1991.

Razveljavitev obeh sodb, kolikor je bilo z njima pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku, narekuje zmotna uporaba materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta podjetje A in tožena stranka dne 31.5.1990 sklenili pogodbo, na podlagi katere je podjetje A preneslo na toženo stranko vse posle hranilno kreditne službe, tožena stranka pa je vse navedene posle prevzela. Po nadaljnjih dejanskih ugotovitvah obeh sodišč pa je s prenosom hranilno kreditnih poslov podjetje A preneslo na toženo stranko - podjetje B tudi svoje obveznosti do varčevalcev iz hranilnih vlog, torej tudi svoj dolg do tožene stranke. Kot potencialni dolžnik se je tako pojavil nov subjekt - tožena stranka, kar je narekovalo presojo obveznosti tožene stranke do tožnice na podlagi tistih določil ZOR, ki urejajo situacije, ko se v obligacijskem razmerju spremeni dolžnik (določila 2. oddelka VI. poglavja ZOR). V tej smeri pa še niso bile ugotovljene vse pravno pomembne okoliščine.