449. člen ZOR

Dolžnik - zastavitelj v ugovoru in v pritožbi uveljavlja prenehanje zastave sicer na podlagi prvega odstavka 446. člena ZOR (sedaj prvi odstavek 430. člena OZ), vendar pa je v konkretnem primeru temeljno vprašanje, na katerega je v okviru pravilne uporabe materialnega prava treba najprej odgovoriti, ali glede na prej navedene določbe ZFPPod in ZGD sploh še obstaja terjatev. Ni namreč ugotovljeno, ali sta upnika v skladu z določbo drugega odstavka 394. člena ZGD uveljavljala terjatev do družbenikov iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe G. d.o.o., ki je dolžnik po posojilni pogodbi. Če je terjatev na podlagi navedene določbe ZGD prenehala, se je treba opredeliti do vprašanja prenehanja hipoteke kot zastavne pravice upnikov na nepremičninah.

Prvotožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je pogodba z dne 20. 1. 1994 z naslovom "Pogodba o prenosu terjatve" po vsebini in namenu pogodba o cesiji in ne pogodba o prevzemu dolga, saj prav iz vsebine in namena te pogodbe izhaja, da gre za pogodbo o prevzemu dolga po določbah 446. - 450. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da o zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko s sodbo O. sodišča v C. opr. št. P X/Y z dne 2. 10. 1995 ni bilo pravnomočno odločeno, saj ne gre za identičen zahtevek. O. sodišče v C. je v pravdi opr. št. P X/Y odločalo o utemeljenosti hipotekarne tožbe tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, v predmetnem pravdnem postopku pa sodišče odloča o obstoju poroštvene obveznosti drugotožene stranke za obveznosti prvotožene stranke do tožeče stranke, katera izhaja iz 1. člena pogodbe o zastavi in zavarovanju nepremičnin z dne 29. 4. 1994. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj obstaja med 1. točko izreka in obrazložitvijo izpodbijane sodbe nasprotje glede višine obveznosti

Glede pravne narave pogodbe o poravnavi z dne 22.7.2003 pritožbeno sodišče uvodoma ocenjuje, da je bila njena podlaga (razlog, primerjaj z 51. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) v odpravi spora oziroma negotovosti v zvezi s pogodbo o sklepanju terminskih poslov z dne 31.1.2002. Pogodba v razmerju do okvirne pogodbe o sklepanju terminskih poslov sicer nima novacijskega učinka, saj nima drugačnega predmeta in drugačne pravne podlage kot okvirna pogodba o sklepanju terminskih poslov, ker pa so z njo nastale nove pravice in obveznosti, je njen učinek vendarle konstitutiven. Čeprav se je s pogodbo na podlagi dogovora pogodbenih strank na dolžniški strani spremenil tudi subjekt pogodbe (M.B. namesto A.O., k.d.,) to ne predstavlja novacije v objektivnem smislu, temveč gre za element pogodbe o prevzemu dolga v pogodbi o poravnavi.

Dogovor med dediči, da le eden izmed njih odgovarja za zapustničine dolgove, proti upnikom nima učinka. Čeprav upnik za tak dogovor ve in do vložitve tožbe zahteva plačilo le od dediča, ki je prevzel obveznost, to ne pomeni, da je s konkludentnim ravnanjem soglašal s prevzemom dolga. Ne gre namreč za primer, ko bi na mesto starega upnika stopil novi, temveč so od že od uvedbe dedovanja v solidarni zavezi vsi dediči. Upnikovo ravnanje je tako v skladu z ugodnostmi na pasivni strani solidarne obveznosti.

Odločitev o tem, ali je porokova obveznost zastarala oz. kako drugače prenehala, je odvisna od večih okoliščin in ne le od ugotovitve, da sta upnik in dolžnik sporazumno podaljšala rok vračila obveznosti, za katero je bilo dana poroštvo.

Če je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga, upnik po sklenitvi pogodbe ne more več pobotati svoje terjatve z drugo terjatvijo, ki jo ima do upnika odstopnik terjatve (prejšnji dolžnik). S prevzemom dolga namreč stopi prevzemnik (novi dolžnik) na mesto prejšnjega dolžnika, prejšnji dolžnik pa je s tem prost obveznosti.

Če je tožeča stranka, ki ni bila v pogodbenem razmerju z upnikom ali z dolžnikom, plačala dolg upniku, je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. V skladu z določbo 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Prav tako pa toženec ni bil dolžan plačati navedenih zneskov, saj je bil dolžnik XY družba d.o.o. Toženec je bil res eden od štirih družbenikov v družbi XY d.o.o, vendar pa družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo za obveznosti družbe nasproti tretjim osebam ne odgovarjajo (407. člen Zakona o gospodarskih družbah). S plačilom dolga, ki ga tožeča stranka ni bila dolžna plačati, pa tudi toženec bi ga bil dolžan plačati le izjemoma (npr. v primeru spregleda pravne osebnosti), tožeča stranka do toženca ni mogla pridobiti regresne pravice ali kakšnega drugega pravno utemeljenega zahtevka.