VSL sodba I Cp 1405/99

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek glasi: "1. Druga tožena stranka je dolžna kot solidarna dolžnica s prvo toženo stranko plačati tožeči stranki 1.093.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.085.000,00 SIT od 1.3.1999 dalje, od zneska 8.000,00 SIT pa od 22.9.1995 dalje, vse v 15 dneh pod izvršbo. Druga tožena stranka je dolžna kot solidarna dolžnica s prvo toženo stranko povrniti tožeči stranki 245.567,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek se zavrne. 2. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnika proti prvi toženi stranki kot solidarni zavezanki z drugotoženko v znesku 1.093.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.085.000,00 SIT od 1.3.1999 dalje, od zneska 8.000,00 SIT pa od 22.9.1995 dalje. 3. Prva tožena stranka je dolžna upoštevati v tem postopku ugotovljeno terjatev pri razdelitvi stečajne mase. 4. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 275.637,50 SIT kot stroške stečajne mase z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.3.1999 dalje, v 15 dneh pod izvršbo, s tem, da dolguje znesek 245.567,00 SIT solidarno z drugo toženko. V ostalem se pritožbi zavrneta. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 33.120,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2000, pri čemer jih je prva tožena stranka dolžna povrniti kot stroške stečajne mase, v 15 dneh pod izvršbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje drugi toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v znesku 783.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska odškodnine za negmotno škodo 775.000,00 SIT od 1.3.1999 dalje, od zneska odškodnine za gmotno škodo 8.000,00 SIT pa od 22.9.1995 dalje. Drugi toženi stranki je nadalje naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v znesku 118.674,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in nadalje ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do prve tožene stranke v zgornjem znesku ter prvi toženi stranki naložilo, naj jo upošteva pri razdelitvi stečajne mase med upnike, in ji nadalje naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 118.674,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot stroškov stečajne mase. Proti taki sodbi sta se pritožila tožnik in druga tožena stranka, vsak v delu, s katerim v pravdi ni uspel. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se mu poleg prisojenega zneska prisodi še 783.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in naj mu tožena stranka povrne vse pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nastalo škodo. Tožena stranka dela z gladilcem tlakov ni imela ustrezno organiziranega. Tožnik je pričakoval, da je delavec, ki je kabel obesil na zid, to napravil tako, da je bilo varno nadaljevati z delom. Druga tožena stranka se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni ugotovilo, ali je škoda nastala v okoliščinah, ki so predstavljale za tožnika povečano nevarnost, in ali je gladilec tlakov v danem trenutku v resnici predstavljal tolikšno nevarnost za tožnika, da kljub skrbnosti, ki se je od njega zahtevala, ni mogel odvrniti nastanka škode. Sodišče je gladilec tlakov štelo za nevarno stvar, vendar je do nezgode prišlo zgolj zato, ker tožnik ni upošteval pravil za varno delo in je nadaljeval z delom v odsotnosti drugega delavca. Prva tožena stranka ni mogla preprečiti tožniku, da ne bi kršil pravil varnega dela, ki jih je sicer poznal. Tudi v primeru, da je prva tožena stranka odgovorna za škodo, druga tožena stranka zanjo ne jamči na podlagi splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, če je povzročena z naklepom. Prva tožena stranka je vedela, da se pri delu z gladilcem tlakov kršijo varnostna pravila, pa je tako ravnanje vseeno dopustila, čeprav je bilo pričakovati škodljivo posledico. Tako druga tožena stranka šteje škodo za naklepno povzročeno. Druga tožena stranka nadalje nasprotuje odločitvi o stroških postopka, da se ji naloži plačilo stroškov izvedenca v celoti in ne glede na uspeh v pravdi. Pritožbi sta delno utemeljeni. O pritožbi druge tožene stranke Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) o odgovornosti za škodo od nevarne stvari. Pojem nevarna stvar je pravni standard in sodišče v vsakem primeru posebej presodi, ali predstavlja določena stvar takšno povečano nevarnost za nastanek škode, da je utemeljena odgovornost njenega imetnika po načelu domnevane vzročnosti (173. člen ZOR). Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da gladilec tlakov - težak (približno 100 kg in 1,20 m širok), težko se premikajoč in težko obvladljiv stroj (zahteva sodelovanje dveh delavcev), ki deluje s pomočjo elektrike (30 m dolg električni kabel) - predstavlja nevarno stvar. Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari ali njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (1. in 2. odstavek 177. člena ZOR). Nobena od toženih strank v prvostopnem postopku in druga tožena stranka v pritožbi ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala izključitev vzročne zveze in s tem v celoti odgovornosti imetnika nevarne stvari. Da tožnik ni ravnal s potrebno skrbnostjo in v odsotnosti drugega delavca ni prekinil dela, še ne pomeni, da je škoda nastala izključno zaradi njegovega dejanja. Predvsem pa to ravnanje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje ni bilo takšno, da ga imetnik nevarne stvari ne bi mogel pričakovati; prav narobe: le-temu je bilo znano, da se delo ob odsotnosti enega od obeh delavcev ni prekinjalo. Glede na tako ugotovljena odločilna dejstva, ki jim druga tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, je imetnika nevarne stvari mogoče le delno oprostiti odgovornosti. Ob ugotovljeni odgovornosti prve tožene stranke lahko na podlagi določbe 1. odstavka 941. člena ZOR pri zavarovanju pred odgovornostjo oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, neposredno od zavarovalnice. Zavarovalnica jamči v skladu s splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti, ki so del pogodbe o zavarovanju. V točki 1 prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev (priloga B5) je določeno, da zavarovalnica ne jamči in ne povrne škode, če zavarovanec nesrečo povzroči z naklepom; za naklep se šteje tudi ravnanje, ki ga zavarovanec ne opusti, čeprav bi moral pričakovati njegovo škodljivo posledico. Sodišče druge stopnje sodi, da je takšno določilo nejasno in ga je treba na podlagi določbe 100. člena ZOR razlagati v korist stranke, ki na vsebino splošnih pogojev ni mogla vplivati. ZOR sicer ne definira obeh temeljnih oblik krivde, to je naklepa in malomarnosti, vendar teorija razlikuje med dvema komponentama krivde, in sicer razumsko in voljno, stopnje krivde pa loči po njuni intenzivnosti. Naklep je najtežja stopnja krivde. Storilec se v konkretnem primeru zaveda posledice in jo tudi hoče (direktni naklep) ali pa v njen nastanek privoli oziroma mu je zanjo vseeno (eventualni naklep). Opredelitev naklepa v splošnih pogojih zavarovanja ne vsebuje voljne sestavine, zato jo je upoštevalo sodišče druge stopnje samo. S tem, da je prva tožena stranka vedela, da se delo z gladilcem tlakov ob začasni odsotnosti delavca, ki je skrbel za kabel, ni prekinjalo, ne pomeni, da je tudi pristala na možnost nastanka škode, druga tožena stranka pa za to tudi ne navaja nobenih dejstev niti ne predlaga dokazov. Sodišče druge stopnje zato ne sledi pritožbeni razlagi, da je prva tožena stranka škodo povzročila naklepno. Sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti upoštevalo, da je obveznost toženih strank solidarna. O tožnikovi pritožbi Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik deloma kriv za škodo in je zato deloma prost odgovornosti (3. odstavek 177. člena ZOR), vendar je zmotno določilo razmerje odgovornosti. Sodišče druge stopnje sodi, da je ob pravilni uporabi materialnega prava razmerje odgovornosti prve in s tem druge tožene stranke na eni ter tožnika na drugi strani 70 : 30 v korist tožnika. Sodišče druge stopnje je pri tem zlasti upoštevalo, da je tožnik delal v korist prve tožene stranke, da je škoda nastala zaradi delovanja nevarne stvari v njeni sferi in da je prva tožena stranka vedela za nepravilno uporabo nevarne stvari, a tega ni preprečila. Na drugi strani pa se je tudi tožnik zavedal, da ne ravna prav, ko v odsotnosti drugega delavca nadaljuje z delom. Sodišče druge stopnje je zato naložilo drugi toženi stranki plačilo oziroma ugotovilo obstoj terjatve proti prvi toženi stranki v sorazmerno višjem delu zneska odškodnine, katero je sodišče prve stopnje v skladu s pravnim standardom pravične odškodnine pravilno odmerilo v višini 1.450.000,00 SIT (200. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo nobene od bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se glasi, kot sledi iz izreka, na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je odločilo o stroških vsega postopka na podlagi določbe 1. in 2. odstavka 166. člena ZPP. Upoštevaje spremembo prisojenega zneska odškodnine je vsaka od pravdnih strank v pravdi uspela v drugačnem razmerju, kot ga je pri odmeri stroškov upoštevalo sodišče prve stopnje. Uspeh v pravdi je tako po odločbi sodišča druge stopnje, upoštevaje polovični delež temelja in polovični delež višine zahtevka, 85 : 25 v korist tožnika. Sodišče druge stopnje je potrebne stroške vsake od strank odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST) in Odvetniško tarifo (OT) ter tožniku priznalo pravico do povračila sodnih taks v znesku 31.160,00 SIT, odvetnikove nagrade v višini 2450 točk, pri vrednosti točke v času odmere 90 SIT, ter 3.000,00 SIT tožnikovih stroškov in 86.210,00 SIT stroškov izvedenca; prvi toženi stranki je priznalo pravico do povračila sodne takse v znesku 7.790,00 SIT in odvetnikove nagrade v višini 1660 točk; drugi toženi stranki je priznalo sodno takso v znesku 7.790,00 SIT ter odvetnikovo nagrado v višini 2425 točk in kilometrino v znesku 42.000,00 SIT. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povračila 85% stroškov razen stroškov izvedenca, do povračila katerih je upravičen v celoti, saj niso odvisni od tega, s kakšnim zneskom je tožnik v pravdi uspel in so tako zanjo v celoti potrebni. Toženi stranki sta upravičeni do povračila 25% svojih pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožniku 245.567,00 SIT pravdnih stroškov, prva tožena stranka pa sama še nadaljnjih 30.070,50 SIT pravdnih stroškov. Drugi toženi stranki sodišče druge stopnje ni naložilo plačila zakonitih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, nastalih v prvostopnem postopku, saj jih tožnik do konca glavne obravnave ni zahteval. O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje prav tako odločilo po uspehu. Druga tožena stranka je uspela s pritožbo le v neznatnem delu, zato ji sodišče druge stopnje ni priznalo pravice do povračila pritožbenih stroškov. Tožnik je medtem uspel s 40% s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjenega zneska, tako da je sodišče toženima strankama naložilo, naj mu povrneta ustrezen del sodne takse in odvetnikove nagrade. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92 - 19/94.