VSC sodba in sklep Cp 210/2005

1. Pritožbi zoper prisodilni del se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. in 3. točki raveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
2. Pritožba zoper zavrnilni del sodbe prvostopnega sodišča (2. točka izreka) se zavrže.
3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 1,200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2004 do plačila (1. točka izreka) ter ji povrniti pravdne stroške v višini 171.429,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi prav tako od 15.11.2004 do plačila (3.točka izreka). Tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko pa je zavrnilo (2. točka izreka).

Sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v celoti izpodbija prvotožena stranka. Sodišču prve stopnje očita, da je prehitro sklepalo o obstoju njene odgovornosti, saj razlogi, ki jih je navedlo, ne zadostujejo za zaključek, da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke. V izpodbijani sodbi namreč ni razlogov o tem, zakaj je konkretno delo v danih okoliščinah pomenilo nevarno dejavnost, kar pomeni, da sodišče prve stopnje pravnega standarda nevarne dejavnosti ni zapolnilo in torej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zato preizkus takšne odločitve ni mogoč. Prvostopno sodišče pa tudi ni zavzelo stališča glede trditev prvotožene stranke o obstoju ekskulpacijskih razlogov iz 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zaradi katerih je oproščena svoje odgovornosti zaradi izključne krivde njenega delavca za nastanek škode. Tudi to je odločilno dejstvo, o katerem v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov. Glede teh dejstev pa je zaradi ravnanja sodišča prve stopnje, ki ni v celoti dokazno ocenilo izpovedb prič I. J., M. G., S. Š. in A. O. o ustreznosti ravnanja delavca v smislu varnega dela, prav tako pa tudi ne listinskih dokazov (delovni nalog in potrdilo družbe K. d.o.o. o opravljenem preizkusu varstva pri delu za delavca), ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Prvostopno sodišče se je kljub temu, da se je obravnavani dogodek zgodil v času veljavnosti OZ, sklicevalo na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Prvotožena stranka izpodbija tudi zavrnilni del prvostopne sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper prisodilni del izpodbijane sodbe je utemeljena, zoper zavrnilni del pa je nedovoljena.

O pritožbi zoper prisodilni del (1. in 3. točka izreka):

Upoštevaje dejstvo, da se je obravnavani škodni dogodek zgodil po uveljaviti Obligacijskega zakonika (9.5.2002), je potrebno za konkretno obligacijsko razmerje uporabiti določila tega zakona (ki je začel veljati 1.1.2002), kot utemeljeno opozarja pritožba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je R. V. (delavec prvotožene stranke) smrtno ponesrečil pri opravljanju zaključnih del montaže oziroma postavljanja reklamnega panoja pod daljnovodom (razlogi sodbe na 5. strani). Na podlagi takšnih ugotovitev, ki pritožbeno niso izpodbijane, je nato zaključilo, da je delavec pano postavljal na nevarnem območju, zato je v konkretnih okoliščinah šlo za nevarno delo, kar zadostuje za zapolnitev pravnega standarda nevarne dejavnosti, s katero se je ukvarjala prvotožena stranka. Tako so pritožbene navedbe o tem, da v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o nevarnosti dejavnosti prvotožene stranke kot podlagi za njeno objektivno odgovornost, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je navedlo tako dejanske ugotovitve o okoliščinah opravljanja dela, pri katerem je prišlo do smrti delavca prvotožene stranke (montaža panoja v neposredni bližini elekričnega daljnovoda), obrazložilo pa je tudi svoje materialnopravne zaključke o tem, da gre za nevarno dejavnost, ki glede na tako ugotovljene okoliščine pomeni večjo nevarnost od povprečne. Sodba prvostopnega sodišča ima tako v tem delu potrebne razloge o dejstvih, ki so odločilna za presojo vrste odgovornosti prvotožene stranke. Ker se je torej ukvarjala z nevarno dejavnostjo (kot delodajalec), iz katere v konkretnih ugotovljenih okoliščinah (bližina elektičnega voda) izhaja povečana nevarnost za nastanek škode, je objektivno odgovorna za škodo, ki izvira iz te dejavnosti (150. člen Obligacijskega zakonika-v nadaljevanju OZ).

Oseba, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, pa se lahko svoje odgovornosti za škodo, ki izvira iz takšne nevarne dejavnosti, oprosti v celoti ali deloma. V celoti je prosta svoje odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (I. odstavek 153. člena OZ) ali da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (II. odstavek 153. člena OZ). Odgovornosti iz nevarne dejavnosti pa je deloma prosta, če je oškodovanec s svojim (krivdnim) ravnanjem prispeval k nastanku škode, za kar daje podlago III. odstavek 153. člena OZ.

Kljub temu, da je prvotožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da njena odgovornost ni podana, ker je škodni dogodek izključno posledica ravnanja njenega delavca, prvostopno sodišče citiranih določb o oprostitvi odgovornosti tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, za škodo, ki izvira iz nje, pri svojem odločanju ni upoštevalo, kar ima za posledico nepopolno ugotovitev (za pravilno uporabo teh materialnopravnih določb) odločnih dejstev, kot utemeljeno navaja prvotožena stranka. Le ta je svoj ugovor o izključitvi svoje odgovornosti za škodne posledice utemeljevala s trditvami, da je bil ponesrečeni delavec vodja skupine montažerjev na terenu, ki si je skupaj s predstavnikom naročnika kot predstavnik prvotožene stranke tudi ogledal lokacije postavitve panojev. Nadrejenih pa ni opozoril, da se bo delo opravljalo v neposredni bližini daljnovoda, čeprav je prejel delovni nalog z opozorilom na varno delo, ki mu je izrecno nalagal, da v primeru lokacije montaže v bližini električne napeljave ped začetkom del obvesti naročnika, poleg tega pa je bil tudi usposobljen zaznati pretečo nevarnost. Takšna zatrjevana dejstva je dokazovala s pričami (I. J., M. G., A.O.), izpovedbe katerih sodišče prve stopnje o tako zatrjenih okoliščinah ni dokazno ocenilo, kar velja tudi za listinske dokaze, ki jih je predložila prvotožena stranka (delovni nalog pod prilogo B8 in potrdilo o preizkusu znanja iz varstva pri delu pod prilogo B9). Glede s strani prvotožene stranke prav tako (o ustreznosti ravnanja njenega delavca) predlaganega dokaza z zaslišanjem priče D. R. pa prvostopno sodišče sploh ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa.

To pa pomeni, da vso pravno odločilno dejansko stanje še ni v zadostni meri ugotovljeno, kot pravilno opozarja pritožba, zaradi česar bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi s ugovorom prvotožene stranke o oprostitvi njene odgovornosti (popolne ali delne) ponovno presoditi vse izvedene dokaze oziroma dokazni postopek po potrebi v okviru podanih dokaznih predlogov (o katerih še ni bilo odločeno) dopolniti in nato ugotoviti, ali je tudi delavec prvožene stranke morebiti s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode.

Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodišče druge stopnje ni spuščalo v presojo preostalih pritožbenih navedb prvotožene stranke, temveč je sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu (1. in 3. točki izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje (355. člen ZPP). V njem bo prvostopno sodišče moralo zagrešeno pomanjkljivost odpraviti s ponovnim presojanjem izvedenih dokazov tudi v zvezi z ugovorom prvotožene stranke o obstoju razlogov za oprostitev njegove odgovornosti oziroma dopolnitvijo dokaznega postopka, kot je pojasnjeno že zgoraj, šele nato pa odločiti o njeni odškodninski odgovornosti v skladu s podanimi napotili.

O pritožbi zoper zavrnilni del (2. točka izreka):

Pogoj za vsebinsko obravnavanje pritožbe je, da je le ta pravočasna (vložena o okviru pritožbenega roka), popolna (I. odstavek 336. člena ZPP) in tudi dovoljena, kar pomeni, da jo je vložila oseba, ki je imela to pravico, ki se pritožbi ni odpovedala ali jo umaknila ter ki ima pravni interes za pritožbo (343. člen ZPP). Obstoj pravnega interesa za pritožbo je torej ena od procesnih predpostavk za dovoljenost pritožbe, ki v konkretnem primeru na strani prvotožene stranke glede zavrnilnega dela, ki se nanaša na drugotoženo stranko, ni podan. Toženi stranki sta namreč le navadna sospornika, kar pomeni, da je odločitev sodišča glede njiju lahko različna. Njuna zaveza nasproti tožnici je solidarna, vsak dolžnik takšne solidarne obveznosti pa odgovarja upniku za celo obveznost in lahko zato tožnica zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (I. odstavek 395. člena OZ). Tožnica (ki odločitve prvostopnega sodišča ne izpodbija) bi torej s tožbo lahko zahtevala plačilo celotne odškodnine le od prvotožene stranke, medtem ko porazdelitev odgovornosti med solidarnimi dolžniki ni stvar tega postopka (gre za notranje razmerje med obema toženima strankama). Tako na strani prvotožene stranke ni upravičenega pravnega interesa za pritožbo proti delu odločitve prvostopnega sodišča glede drugotožene stranke, zato jo je potrebno v tem delu (zoper 2. točko izreka) kot nedovoljeno zavreči (352. člen ZPP), ker tega pred tem ni storilo prvostopno sodišče.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP.