295. člen OZ

Po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina. Izpolnjena je, ko upnik pridobi možnost razpolagati z denarno vsoto v višini te denarne obveznosti, kar lahko dolžnik upniku zagotovi z uporabo različnih plačilnih inštrumentov. Od vrste plačilnega inštrumenta je odvisna presoja tako o času kot o kraju plačila. Kot dokaz pravočasnega plačila dolga torej ne zadošča izkaz, da je bil (pravočasno) dan nalog za prenos, s katerim se je zadovoljilo sodišče prve stopnje. Da bi se breme dokazovati nepravočasnost plačila prevalilo na toženca (kar mu je naložilo sodišče prve stopnje), bi moral tožnik navesti vsaj kakšne vrste in pri kateri plačilni organizaciji je plačal svojo obveznost, in pri kateri je imela upnica račun, na katerega naj bi se plačevalo ter kašen je bil v obdobju plačila zagotovljeni (pričakovani) rok prenosa na upnikov račun. Tožnik, kot pojasnjeno, ničesar od tega ni naredil, še več – kljub navedbam toženca ni niti trdil, da je upnik nakazilo prejel pravočasno. Tožnik pravočasnega plačila ni izkazal. Ker je bil rok plačila bistvena sestavina pogodbe (navedbam toženca o tem tožnik ni nasprotoval, 3. člen pogodbe v

Tožeča stranka nikoli ni dala navodila za plačilo na račun družbe A., saj je bilo ugotovljeno, da je drugačna navodila dala neznana oseba, ki je zlorabila sistem elektronske pošte. Po splošnem pravilu iz 295. člena OZ je denarna obveznost prinosnina, kar pomeni, da je izpolnjena, ko upnik pridobi pravno možnost razpolagati z denarno vsoto v višini denarne obveznosti. V predmetni zadevi te možnosti ni pridobil, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka svoje obveznosti še ni izpolnila, pravilen.

Ker predmet postopka predstavlja plačilo zakupnine in ostalih stroškov povezanih z zakupom nepremičnine, je odločitev sodišča prve stopnje, da je za obravnavo zahtevka pristojno hrvaško sodišče, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Uredba Bruselj I namreč v sporih iz zakupnih razmerjih določa izključno pristojnost sodišča države članice, v katerih se nahaja nepremičnina, ne glede na stalno prebivališče strank. Odločitev o zahtevku zato sodi v jurisdikcijo hrvaškega sodišča, navkljub okoliščini, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta s statutarnim sedežem na ozemlju Republike Slovenije.

Tožbeni zahtevek, po katerem naj se pogodbene obresti obračunajo po bančni obrestni meri za potrošniške kredite, kot jo je uporabljala N., d. d., je določen.

V Sloveniji, ki je del evropskega monetarnega sistema, uveljavljanje terjatve v tuji valuti (USD) ni prepovedano.

Glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča (okoliščine, kje sta pogodbeni stranki izpolnili oziroma bi morali izpolniti svojo obveznost, kje sta se dogovorili o končni modaliteti toženkine izpolnitve obveznosti oziroma ugotovljenem delnem odpustu dolga, da ima ena od pogodbenih strank (posojilodajalec), ki je dolžna opraviti značilno izpolnitev, v Sloveniji stalno prebivališče, druga (posojilojemalka) pa začasno, da je bila tožba vložena pri slovenskem sodišču), je pogodbeno razmerje pravdnih strank najtesneje povezano s slovenskim pravom. Naštete okoliščine kot navezovalni element na pravo so relevantnejše od okoliščine, kje sta se stranki prvotno dogovarjali o posojilu.

Ravnanje nasprotnih udeležencev glede na vse okoliščine konkretne zadeve, opisane v predlogu, zadostuje za ugotovitev upniške zamude in s tem izpolnjen materialnopravni pogoj iz določbe 302. člena OZ za predlagani sodni depozit.

Zaradi zamude z vračilom kupnine mora prodajalec kupcu plačati še 1/10 prejetih plačil za vsakih dopolnjenih 30 dni zamude pri vračilu.

Prvotožena stranka kot solidarni dolžnik in navadni sospornik nima pravnega interesa za pritožbo proti delu odločitve prvostopnega sodišča glede drugotožene stranke (zoper katero je tožbeni zahtevek zavrnjen). Montaža panoja v neposredni bližini električnega voda pomeni nevarno delo.

Brez jedra.