VSL sklep I Cpg 148/2004

1. Pritožba intervenientov zoper sklep, opr. št. VIII Pg 98/98-176,
se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
2. Pritožbama zoper sodbo in sklep, opr. št. VIII Pg 98/98-177, se
delno ugodi in se izpodbijana odločba razveljavi v točki II. in delno
v točki V. izreka glede povrnitve stroškov pravdnega postopka drugo
do četrtotoženim strankam in se zadeva v tem delu vrne prvostopnemu
sodišču v novo sojenje.
V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se izpodbijana odločba v
točki I. in v preostalem delu točke V. izreka potrdi.
3. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži do
končne odločbe.

Sodišče prve stopnje je s sklepom, opr.št. VIII Pg 98/98-176,

zavrnilo stransko intervencijo intervenientov R.A., A.C., S.G., K.H.,

F.K., F.K., O.M., S.P., F.P., R.P., N.R., M.R., J.S., I.Š. in T.Š..

S sodbo in sklepom, opr. št. VIII Pg 98/98-177, izdanih istega dne

5.9.2003 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ne dopusti spremembe

tožbe v tem, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti

v last in posest parc. št. 1461/2, vpisano pri vl. št. 2823 k.o. P.

na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne izjave o prenosu lastninske

pravice (točka I. izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, ki se

glasi:

"2. Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki izročiti v last in

posest parc. št. 1382/8 in 1382/5, vpisani pri vl. št. 2887 k.o. P.

na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne izjave o prenosu lastninske

pravice.

3Tretje in četrtotožena stranka sta dolžni tožeči stranki izročiti

v last in posest vsaka do 1/2 parc. št. 1458/2 in 1459/2, vpisani pri

vl. št. 2889 k.o. P. ter parc. št. 1460/2, vpisano pri vl. št. 1342

k.o. P. na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne izjave o prenosu

lastninske pravice, vse v roku 15 dni od izdaje te sodbe dalje.

4Tožene stranke se dolžne nerazdelno povrniti tožeči stranki

pravdne stroške s predpisanimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh pod

izvršbo" (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje je glede na umik tožbe ustavilo postopek v delu,

ki se tiče občin B., I., Š., V., H., M. in D.P. (točka III. izreka).

V delu, ki se nanaša na občini D. in V.L. pa je tožbo zavrglo (točka

IV. izreka). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo

povrnitev stroškov postopka prvotoženi stranki v znesku 51.700,00 SIT

ter drugo do četrtotoženim strankam v znesku 287.232,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.9.2003 do plačila (tč. V. izreka).

Zoper sklep o ustavitvi postopka (tč.III. izreka) in o zavrženju

tožbe (tč. IV. izreka) ni bilo vložene pritožbe, zato pritožbeno

sodišče v nadaljevanju pod nazivom tožečo stranko šteje edino

preostalo tožečo stranko M.L..

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo prvotožeča stranka zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo in

sklep spremeni, podrejeno temu pa, da ju razveljavi in zadevo vrne v

ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Stranski intervenienti (razen

F.P., ulica Ž., Ljubljana, za katerega je v pritožbi navedeno, da je

pokojni) so v pritožbenem roku vložili pritožbo zoper sklep o

nedopustitvi stranske intervencije, kakor tudi pritožbo zoper sodbo,

s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče

stranke. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da razveljavi izpodbijani

sklep in izpodbijano sodbo, dopusti stransko intervencijo in

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da zadevo vrne

v nov postopek sodišču prve stopnje.

Drugo do četrtotožena stranka so v odgovoru na pritožbi zoper sodbo

predlagali pritožbenemu sodišču, da pritožbi zavrne in izpodbijano

sodbo potrdi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede pritožbe o zavrnitvi stranske intervencije:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo stransko

intervencijo intervenientov z utemeljitvijo, da intervenienti ne

izkazujejo pravnega interesa za pridružitev tožeči stranki v tej

pravdi. Pritožniki v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje

izpodbijajo s trditvami, da so člani iniciativnega odbora krajanov

naselja ob avtocesti v V. nad klancem, ki se v imenu in po

pooblastilu večine krajanov naselja prizadevajo za dokončno ureditev

in možnost nemotene uporabe zelenega zaščitnega pasu kot javnega

dobra za vse krajane pod enakimi pogoji v skladu z namembnostjo po

prostorsko ureditvenih aktih ter v skladu s sklepi Mestnega sveta

M.L. za rešitev te problematike in v skladu z lokacijsko

dokumentacijo, ki je bila v ta namen izdelana. Pritožniki pravni

interes utemeljujejo v lastništvu občine nad spornimi parcelami, saj

bo občina tako lahko uredila parcele v interesu vseh krajanov.

Pritožbeno sodišče se s takšno interpretacijo pravnega interesa

intervenientov ne strinja. Intervencijski interes intervenienta je

podan, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga

ena od strank (glej Jože Juhart: Civilno procesno pravo, str. 317),

to pa pomeni, da je intervenient do stranke, kateri se hoče

pridružiti, v takšnem pravnem razmerju z njo, da bi neugodna odločba

vplivala na njegovo razmerje do intervenienta. Pritožbeno sodišče

soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da intervenienti v

konkretnem primeru takšnega položaja niso izkazali. Intervenienti

svoj interes zatrjujejo na pravici do javnega zelenega zaščitnega

pasu. Pritožniki materialne podlage za tovrstno upravičenje ne

pojasnjujejo. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja varstvo

lastninske pravice na nepremičninah v smislu 37. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma

1odstavka 92. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

Za utemeljitev intervencijskega interesa bi intervenienti morali

izkazati, da bo uspeh tožeče stranke pomenil drugačen pravni položaj

tudi za stranske interveniente. Intervenienti ne izkazujejo, da bi

morebiten uspeh tožeče stranke z vrnitvenim zahtevkom zaradi varstva

lastninske pravice sam po sebi vplival na pravno razmerje med tožečo

stranko in stranskim intervenientom. Zatrjevanje intervenientov, da

imajo interes, da tožeča stranka uredi režim koriščenja javnih

površin v njihovem bivalnem okolju, še ne pomeni izkazovanje pravnega

razmerja, na katerem bi intervenienti lahko utemeljevali

intervencijski interes v tej pravdi. Zatrjevanje javnega interesa za

ureditev načina uporabe spornih nepremičnin je lahko relevantna

okoliščina v postopku omejevanja lastninske pravice na nepremičnini

oziroma razlastitve nepremičnine v smislu določb 92. do 114. člena

Zakona o urejanju prostora (Ur.l. RS, št. 110/2002). Pritožniki torej

zatrjujejo okoliščine, ki za utemeljitev intervencijskega interesa ne

morejo biti relevantne. Trditve pritožnikov glede smiselnosti rabe

spornih nepremičnin v javno korist ne izkazujejo individualnega

pravnega razmerja med tožečo stranko in pritožniki, v posledici česar

bi le-ti imeli izkazan interes za intervencijo v korist tožeče

stranke. Intervencijskega efekta pa pritožniki ne morejo uspešno

utemeljevati tudi na njihovem ekonomskem interesu, ki naj bi bil v

tem, da bi morebiten neuspeh tožeče stranke v tem postopku vplival na

vrednost nepremičnin v lasti pritožnikov. Zgolj ekonomski interes

intervenienta na uspehu ene od strank za utemeljitev intervencije na

zadošča.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega

sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP)

je ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede na trditveno

podlago samih intervenientov pravilno uporabilo materialno pravo, ko

je zavrnilo predlagano intervencijo, v posledici česar je pritožbeno

sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo

(2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe zoper sodbo in sklep, opr. št. VIII Pg 98/98-177:

Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča

prve stopnje glede zavrnitve intervencije je pritožbeno sodišče v

okviru preizkušanja izpodbijane sodbe na podlagi pritožbe tožeče

stranke upoštevalo tudi pritožbo intervenientov, saj je bila njihova

pritožba vložena pred pravnomočnostjo sklepa, s katerim je bila

intervencija zavrnjena (2. odstavek 200. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija

odločitev sodišča prve stopnje o nedopustitvi spremembe tožbe, s

katero je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 12.7.2002,

uveljavljala tudi dajatveni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko

na izročitev nepremičnine parc. št. 461/2 pri vl. št. 2823 k.o. P..

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bil tožbeni

zahtevek, kot ga je uveljavljala tožeča stranka zoper prvotoženo

stranko s tožbo, pravnomočno zaključen na podlagi sodbe Višjega

sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1226/97, s katero je bila

potrjena sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani,

opr. št. VIII Pg 170/93 z dne 13.1.1994, v delu, s katerim je bil

tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrnjen.

Uveljavljanje novega dajatvenega tožbenega zahtevka zoper prvotoženo

stranko pomeni tako subjektivno spremembo tožbe, katero sodišče prve

stopnje, glede na odklonitev soglasja prvotožene stranke, upravičeno

ni dovolilo (2. odstavek 187. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče v

tem delu ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo

tožeče stranke v tem delu zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.

točka 365. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba pritožnikov v delu, ki se nanaša na

zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo do četrotoženo stranko na

izročitev nepremičnin, navedenih v točki II./2. in II./3. izreka

sodbe. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke pravilno

opredelilo kot uveljavljanje lastninskopravnega varstva na podlagi

37člena ZTLR oziroma 92. člena sedaj veljavnega Stvarnopravnega

zakonika SPZ. Materialnopravno je pravilno izhodišče, da mora tožnik

za uveljavljanje tovrstnega zahtevka dokazati, da ima na stvari

lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Sodišče

prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo

na ugotovitvi, da tožeča stranka ni dokazala, da ima lastninsko

pravico na nepremičninah, ki so predmet tožbenega zahtevka, zato s

takšnim zahtevkom ne more uspeti.

V skladu z 39. členom SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi

pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa.

Tožeča stranka je v trditvenih navedbah zatrjevala, da je njena

pravna prednica občina L.Š. navedena zemljišča pridobila v

nacionalizacijskih postopkih od predhodnih lastnikov (glej točka IV.

pripravljalne vloge z dne 12.7.2002). Trditve pravdnih strank

nakazujejo, da so sporne nepremičnine spadale v kategorijo tako

imenovane družbene lastnine, za katero je veljal poseben

lastninskopravni režim, ki je veljal v času pred vložitvijo tožbe.

Kot je bilo obrazloženo že v razveljavitvenem sklepu Višjega sodišča

v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1226/97, pa sprememnjeni lastninskopravni

režim na tovrstnih sredstvih ne izključuje uveljavljanja

lastninskopravnih zahtevkov po 37. členu ZTLR. Upoštevati je namreč

potrebno, da je bil z dnem 25.7.1997 uveljavljen Zakon o lastninjenju

nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), ki

predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na

tovrstnih nepremičninah. Gre torej za originaren način pridobitve

lastninske pravice. V skladu z 2. in 3. členom ZLNDL so lastninsko

pravico pridobile fizične oziroma pravne osebe, ki so ob uveljavitvi

zakona na nepremičnini imele pravico uporabe, oziroma njihovi pravni

nasledniki. Da bi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom po 1. odstavku

92člena SPZ lahko uspela, bi torej morala izkazati, da je na dan

uveljavitve ZLNDL imela pravico uporabe na spornih nepremičninah

oziroma, da pred uveljavitvijo navedenega zakona ta pravica uporabe v

skladu z do tedaj veljavnim režimom upravljanja in razpolaganja

sredstev v družbeni lastnini ni bila prenešena na drugo osebo.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je prvotožena stranka sporne

nepremičnine pridobila od tožeče stranke s pogodbo namesto

razlastitve z dne 2.2.1983 (A26), pogodbo o prenosu pravice uporabe

zemljišča z dne 5.7.1983 (A27) in pogodbo o pravici uporabe zemljišča

z dne 28.9.1993 (A28), ki jih je sklenila pristojna Komunalna

skupnost pravne prednice tožeče stranke z republiško Skupnostjo za

ceste. V zvezi z navedenimi pogodbami kot podlago za prenos pravice

uporabe na spornih nepremičninah s pravnim prednikom tožeče stranke

na prvotoženo stranko pa je protispisna ugotovitev prvostopnega

sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala neveljavnost navedenih

pogodb. Res je sicer, da je tožeča stranka večji del trditvenih

navedb podajala v zvezi z neveljavnostjo prenosa spornih nepremičnin

s strani prvotožene stranke preostalim toženim strankam, vendar je v

svojih navedbah izrecno zatrjevala tudi pomanjkanje zakonske podlage

za prenos nepremičnin iz tožeče stranke na prvotoženo stranko. V

skladu z že podanim stališčem glede položaja intervenientov v pravdi

pa pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da so stranski intervenienti

v postopku v času preden jim je sodišče prve stopnje zavrnilo položaj

intervenienta, v večih obširnih pripravljalnih vlogah zatrjevali

odsotnost zakonske podlage za prenos spornih nepremičnin od tožeče na

prvotoženo stranko. Do pravnomočne zavrnitve intervencije mora

sodišče tovrstna dejanja intervenientov šteti v korist stranke,

kateri se pridružujejo. Intervenienti so v korist tožeče stranke

izrecno zatrjevali, da za navedene tri pogodbe, s katerimi naj bi

tožeča stranka sporne nepremičnine prenašala na prvotoženo stranko,

ni bilo podlage v smislu 20. člena takrat veljavnega Zakona o

razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini

(Ur.l. SRS, št. 5/80), sklicujoč se, da prvotožena stranka kot

razlastitveni upravičenec ni imela izkazanega splošnega interesa za

razlastitev, ker sporne parcele niso bile potrebne za samo izgradnjo

avtoceste, na kar se citirane pogodbe sklicujejo. Navedena okoliščina

se torej izkaže kot ključna za ugotovitev, ali je v skladu s takrat

veljavnim režimom upravljanja s sredstvi v družbeni lastnini (glej

tudi določbe VI. poglavja drugega dela Zakona o združenem delu, členi

227do 274) dejansko prišlo do prenosa pravice uporabe na spornih

nepremičninah na prvotoženo stranko. V kolikor bi dejanske okoliščine

izkazovale, da je bila izkazana podlaga za sklenitev citiranih pogodb

med tožečo in prvotoženo stranko, bi le-to pomenilo, da je tožeča

stranka izgubila pravico uporabe na navedenih nepremičninah in s tem

podlago za pridobitev lastninske pravice v posledici uveljavitve

ZLNDL. V takem primeru tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ne

bi mogla uspeti ne glede na zatrjevano ničnost kasnejših prenosov, s

katerimi je prvotožena stranka sporne nepremičnine prenašala na

preostale tožene stranke. V kolikor pa bi se izkazale za utemeljene

trditve tožeče stranke glede ničnosti navedenih treh pogodb (A26 -

28), pa bi v posledici pomenilo, da je pravica uporabe na navedenih

nepremičninah ostala tožeči stranki, s čimer bi le-ta z uveljavitvijo

ZLNDL pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Ker se

sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z dejansko podlago, na

kateri je tožeča stranka zatrjevala ničnost prenosov nepremičnin s

strani tožeče stranke na prvotoženo stranko, ni ukvarjalo, je ostalo

dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan

razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo

sodišče prve stopnje moralo v nakazani smeri popolno ugotoviti

dejansko stanje in na tej podlagi ponovno odločiti o tožbenem

zahtevku tožeče stranke.

Glede na akcesornost odločitve o stroških postopka je pritožbeno

sodišče v posledici razveljavitve izpodbijane sodbe razveljavilo tudi

odločitev o stroških postopka v tistem delu, ki se nanaša na stroške

drugo do četrtotožene stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena

ZPP.