VSM sklep I Cp 1628/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve
stopnje.
Tožeča stranka je dolžna sama nositi svoje stroške
pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da

je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne

stroške v znesku 93.896,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je

od 17.01.2002 dalje do plačila.

Proti citirani odločitvi je tožeča stranka vložila

pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

uporabe materialnega prava - iz 3. točke prvega odstavka

338člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366.

členom istega zakona in se v pritožbenem predlogu zavzema za

spremembo izpodbijanega sklepa v smeri priznanja tožeči

stranki celotnih priglašenih pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v mejah uveljavljanega

pritožbenega razloga, kot tudi po uradni dolžnosti - drugi

odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tokrat glede

na dejanske ugotovitve povsem pravilno odločilo, ko je

tožniku priznalo pravdne stroške glede na uspeh v pravdi, in

sicer v višini 93.896,00 SIT, ter jih naložilo v povrnitev

toženi stranki. Razlogi izpodbijanega sklepa so izčrpni in

pravilni, pri svojem delu pa sodišče prve stopnje tudi ni storilo

tistih bistvenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po

uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijanega

sklepa, glede na pritožbena izvajanja pa le še dodaja:

Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je odločba

pritožbenega sodišča (l. št. 220 v spisu), s katero je

razveljavilo izpodbijano stroškovno odločitev sprejeto v

sodbi z dne 17.01.2002 (l. št. 134 v spisu), nezakonita, ker

da je pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju s temeljnim

pravnim načelom "in peius", ko je razveljavilo celotno

odločitev o pravdnih stroških, čeprav je "dejansko sklep o stroških

sodišča v neizpodbijanem delu 143.500,00 SIT postal pravnomočen", in

da, ker se je zoper stroškovno odločitev pritožila le tožeča stranka,

pritožbeno sodišče ne bi smelo o izpodbijani odločitvi odločiti v

njeno škodo. Pritožbeno sodišče glede navedenih izvajanj le poudarja,

da sodišče prve stopnje, ko odloča o priglašenih pravdnih stroških

pravdnih strank, ne odloča, v kolikšnem obsegu so stroški utemeljeni

in zato prisojeni, oziroma v kolikšnem obsegu niso utemeljeni in zato

zavrnjeni, temveč je odločitev o pravdnih stroških enovita in

predstavlja celoto, zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da je

pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom z dne 01.10.2000, opr.

št. Cp ..., zmotno odločilo, ko je razveljavilo celotno

stroškovno odločitev, ker da je prvotna odločitev o pravdnih

stroških v prisojenem obsegu 143.500,00 SIT že postala

pravnomočna. Tožeča stranka se je namreč zoper odločitev o

pravdnih stroških pritožila, pritožbeno sodišče pa je takšno

odločitev zaradi pomanjkanja razlogov, ker slednje ni moglo

preizkusiti, v celoti razveljavilo. S tem tudi ni kršilo

določila 359. člena ZPP, kar mu očita pritožba, saj po

omenjenem zakonskem določilu sodišče druge stopnje ne sme

spremeniti sodbe v škodo stranke, če se je pritožila samo ona.

Omenjeno določilo se tako nanaša na spremembo izpodbijane sodbe,

medtem ko je v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče zaradi

bistvene kršitve določb procesnega prava izpodbijano stroškovno

odločitev kot celoto razveljavilo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zato povsem

pravilno znova odločalo o stroških pravdnega postopka, in

sicer glede na uspeh pravdnih strank, katerega je

ugotavljalo po posameznih fazah spremembe tožbenega

zahtevka, pravilno pa je tudi presodilo, za katera pravdna

dejanja in v kolikšni višini so bili stroški upravičeni.

Tega pritožba niti ne graja.

Prav tako ni moč pritrditi nadaljnjemu pritožbenemu očitku,

da ima tožena stranka po določilu 162. člena ZPP le pravico

do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade. V

obravnavani zadevi je tožena stranka RS, M. za n. z., ki jo

po zakonu zastopa Državno pravobranilstvo - 1. člen Zakona o

državnem pravobranilstvu - ZDPra, po 16. členu istega zakona

pa se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v

postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po

tarifi o odvetniških storitvah, slednja pa ne predvideva

nagrade, temveč le izdatke in stroške zastopanja za

opravljene odvetniške storitve po 2. členu Odvetniške tarife

- OT. Sodišče prve stopnje je tako državnemu pravobranilcu,

ki je zastopal toženo stranko, pravilno priznalo stroške v

skladu z veljavno OT, zato tudi glede tega ni utemeljena

pritožbena graja, da je v tem obsegu, ker da je sodišče prve

stopnje toženi stranki priznalo neupravičeno "pravico do

nagrade", izpodbijani sklep nezakonit.

Po vsem navedenem pritožbi ni bilo moč priznati uspeha, zato

jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in

potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje - 2. točka

365člena ZPP.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v

skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim

odstavkom 154. člena in 366. členom ZPP.