VSL sodba in sklep I Cp 1592/2004

Pritožbi prvotoženca V.F. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1.
odstavku 3. točke izreka oziroma v delu, ki se nanaša nanj razveljavi
v dajatvenem delu in se izda delna sodba:
"Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnika F.M. do toženca V.F. v
znesku 1,200.000,00 SIT po 13,5% letni obrestni meri za čas od
1.1.2002 do 27.6.2003, po 17% letni obrestni meri za čas od 28.6.2003
do 31.12.2004, 15,5% obrestni meri od 1.1.2004 do 6.4.2004 in od
7.4.2004 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila",
in v stroškovni odločitvi v delu, ki se nanaša na tožnika in
prvotoženca (1. in 2. odstavek 4. točke izreka) in v tem obsegu vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.
V preostalem delu se prvotoženčeva pritožba zavrne in potrdi
izpodbijana sodba.
Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških v
delu, ki se nanaša na drugotoženca S.S., se zavrne in se v navedenem
obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi drugotoženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v
obrestnem delu spremeni tako, da tečejo zamudne obresti od denarnega
zneska 1,200.000,00 SIT za čas od 1.1.2004 do 6.4.2004 po 15,5%
obrestni meri, v ostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi
sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik in drugotoženec sama krijeta svoje stroške pritožbenega
postopka.

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za 4,300.000,00 SIT

ustavilo postopek, s sodbo pa odločilo, da sta toženca dolžna

solidarno plačati tožniku 1,200.000,00 SIT po 13,5% letni obrestni

meri za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003, po 17% obrestni meri za čas od

28.6.2003 do 6.4.2004, od 7.4.2004 dalje pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi. Hkrati je zavrnilo višji tožbeni zahtevek in še odločilo,

da sta toženca dolžna plačati tožniku 951.877,00 SIT stroškov

pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi 7.4.2004 dalje,

tožnik pa je dolžan plačati prvotožencu 571.580,00 SIT stroškov

pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje,

drugotožencu pa 586.896,00 SIT stroškov pravdnega postopka, prav tako

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.4.2004 dalje.

Proti takšni odločitvi so pravdne stranke vložile pravočasne

pritožbe. Tožnik uveljavlja pritožbena razloga kršitve določb

pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga

razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v nov postopek. Ne strinja se s prisojeno denarno

odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je po njegovem mnenju prenizko

ovrednotena. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik zadobil

poškodbo levega očesa. Zaradi tega od pretepa dalje na to oko slabše

vidi. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo stopnje bolečin, ki jih

je tožnik trpel v času, ko sta ga toženca brutalno pretepala. Prav

tako se pri odmeri odškodnine ni upoštevala dejanska intenziteta

strahu. Toženec se je ustrašil celo za lastno življenje, tekom

zdravljenje pa ga je bilo močno strah, ali bodo udarci pustili

posledice oziroma, ali se bodo pokazale poškodbe, ki jih ob prvem

urgentnem pregledu ni bilo mogoče opaziti oziroma predvideti. Posebej

izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Prvotoženec uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve

stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tekom

postopka ni zaslišalo ne priče K.K. in tudi ne priče A.K.. Sodišče

prve stopnje je tudi nekritične verjelo tožeči stranki in pričam, ki

jih je predlagala in ki naj bi po prepričanju sodišča prve stopnje

skladno izpovedovale oziroma opisovale potek dogodkov. Napačna je

ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi priče R.J., I.J. in V.J.

svoje izpovedbe tekom postopka spreminjale. Primerjava izpovedb

tožnika in njegovih prič pa izkazuje njihovo neskladnost. Prisojena

odškodnina pa je tudi previsoka, saj sta izvedenca tožnikove poškodbe

uvrstila med lahke in ugotovila, da poškodbe niso pustile trajnih

posledic. Telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med

zdravljenjem niso bile tako močne, da bi opravičevale prisojo denarne

odškodnine. Enako velja tudi za strah, za katerega se prizna

odškodnina le, če je pustil posledice v oškodovančevi duševnosti.

Sodišče prve stopnje je pri presoji zamudnih obresti za

nepremoženjsko škodo spregledalo, da se je na podlagi sklepa Vlade RS

spremenila predpisana obrestna mera zamudnih obresti z dne 1.1.2004

na 15,5% letno. Bistvena kršitev določb postopka je podana v tem, da

je toženec proti tožniku uveljavljal v pobot svojo terjatev iz

naslova nepremoženjske škode. Pri tem je navedel tako dejstva kot

tudi predlagal dokaze, torej vse, kar je potrebno za utemeljenost

pobotnega ugovora. Napačno je stališče sodišča, da prvotoženec ni

postavil zahtevka na ugotovitev obstoja terjatve, ki bi jo

uveljavljal v pobot, saj v skladu s 183. čl. Zakona o pravdnem

postopku ni potrebno postavljati posebnega ugotovitvenega zahtevka.

Izrecno izpodbija tudi stroškovno odločitev, pri čemer opozarja, da

se uspeh v pravdi ne presoja ločeno, glede na temelj in višino, ampak

se meri le z višino dosojenega zneska. Za procesna dejanja, ki so

bila opravljena v času, ko je bil zahtevek tožnika 7,000.000,00 SIT,

bi moralo sodišče prve stopnje stroške odmerjati na drug način.

Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se tožbeni zahtevek

v celoti zavrne, v vsakem primeru pa ustrezno spremeni odločitev o

stroških postopka.

Drugotoženec uveljavlja vse formalne pritožbene razloge in predlaga

spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek proti njemu

zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču

prve stopnje v novo odločanje. Meni, da bi moralo sodišče

neskladnosti med pričami, ki jih je predlagala tožeča stranka in ki

jih je predlagala tožena stranka, nujno odpraviti z njihovim

soočenjem. Sorodniki drugotoženca so določno izpovedali, da se ta od

svojega avtomobila ni oddaljeval. Razlike v izpovedbah, ko so

nekateri trdili, da je slonel na svojem avtu, drugi pa, da je sedel

tako, da je imel noge iz avta, so nepomembne in je posledica tega, da

so priče dejansko opazovale drug dogodek, ki je bil za njih

pomembnejši. Sodišče se tudi ne ukvarja z nasprotij v izpovedbah

prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Sodišče prezre izpovedbo

priče A.T., ki je pravzaprav potrdila izpovedbe sorodnikov

drugotoženca, ko je na ogledu izpovedovala, da je bil drugotoženec

naslonjen na avto, kasneje pa je začela zatrjevati, da je najprej

vrgel tožnika na obračalnik, potem pa je šel nazaj do svojega

avtomobila. Če bi bil tožnik vržen na obračalnik, bi zagotovo imel

drugačne poškodbe, kot so razvidne iz medicinske dokumentacije.

Drugotožena stranka očita v izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb

postopka v smislu 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, saj naj bi

zaključki sodišča nasprotovali izvedenim dokazom. Tožniku pa je bila

prisojena tudi bistveno previsoka odškodnina. Gre za lahko telesno

poškodbo, zaradi katere je imel tožnik telesne bolečine le krajše

obdobje in mu zaradi tega nikakor ne pripada odškodnina v višini

900.000,00 SIT, neutemeljeno pa mu je prisojena tudi odškodnina za

pretrpeli strah. Tudi drugotoženec izrecno izpodbija odločitev o

stroških postopka. Tožnik je v tej pravdi vtoževal točno določene

zneske in je potrebno uspeh v pravdi oceniti glede na to, koliko je

tožnik dejansko uspel.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbi tožencev pa sta delno

utemeljeni.

O temelju odškodninske obveznosti tožencev

Tožbeni zahtevek tožnika je temeljil na zatrjevani odškodninski

obveznosti tožencev, ki naj bi nastala s tem, da sta ga 10.9.1994

pretepla oziroma, da sta mu z udarci povzročila poškodbe, ki so

pogojevale nastanek njegove nepremoženjske škode. Zatrjevana

civilnopravna deliktna obveznost ima svojo materialnopravno podlago v

določilih 16. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju

ZOR), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi

utegnil drugemu povzročiti škodo, in v določilu 154. člena ZOR po

katerem mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, razen če

dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Iz navedenih določil

izhajajo naslednji elementi, ki pogojujejo nastanek odškodninske

obveznosti: nedopustno oziroma protipravno ravnanje, nastala škoda,

vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda

oziroma odgovornost povzročitelja. Po drugonavedenem zakonskem

določilu se slednji element domneva, če oškodovanec dokaže obstoj

prvih treh elementov odškodninske obveznosti. Povzročitelj škode pa

se lahko razbremeni svoje odškodninske obveznosti, če dokaže, da za

povzročeno škodo ni kriv.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ni nikakršnega dvoma,

da je bila tožniku omenjenega dne v pretepu povzročena škoda, ki je

posledica zadobljenih poškodb: zloma nosne kosti ter udarnin leve

ličnice in prsnega koša. Takšen zaključek temelji na medicinski

dokumentaciji in ugotovitvah v postopku angažiranih izvedencev

medicinske stroke. Ti so tudi ugotovili, da so navedene poškodbe

posledica (več) udarcev. Da jih je tožniku zadal najmanj prvotoženec,

ni bilo sporno. Sporno je bilo, ali je bilo prvotoženčevo ravnanje

nedopustno oziroma protipravno. Prvotoženec je namreč nasprotoval

nastanku svoje obveznosti oziroma protipravnosti svojega ravnanja,

ker naj bi tožnika udaril v obrambi pred napadom tožnika. S tem je

zatrjeval dejanski stan iz 161. člena ZOR, po katerem tisti, ki škodo

povzroči v silobranu, te ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi

silobrana. S takšnimi trditvami je prvotoženec prevzel tudi breme

dokazovanja, da je škodo tožnikoma zares povzročil v mejah

dovoljenega silobrana, vendar pa svojih trditev, po katerih se je le

ubranil tožnikovega napada s palico, kot je pravilno ugotovilo

sodišče prve stopnje, ni dokazal. Pritožbeno sodišče pritrjuje

dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je dogodek,

iz katerega izvira tožnikova škoda, potekal tako kot ga je opisal

tožnik, ne pa tako kot ga je opisal prvotoženec oziroma oba toženca.

Že sama narava in številnost tožnikovih poškodb izkazuje

neverodostojnost prvotoženca oziroma njegove izpovedi o enem udarcu.

Tudi izpoved edine na kraju dogodka neposredno prisotne priče S.H.

izkazuje, kdo je začel konflikt, saj je izpovedal, da je prvotoženec

ustavil avtomobil, nato tožniku skozi odprto okno očital, zakaj ga je

prejšnji dan napadel, da vozi po njegovi cesti, nato pa odprl vrata

avtomobila tako, da je tožnik ali odskočil ali pa so ga zadela vrata.

Končno pa je bila tožnikova izpoved podprta tudi s skladno izpovedjo

prič, ki jih je predlagal in ki so o poteku dogodka izpovedovale

enako kot on. Pritrditi je treba tudi oceni sodišča prve stopnje,

zakaj sledi izpovedbam omenjenih prič in ne tistim pričam, ki sta jih

predlagala toženca, kot tudi ne izpovedbam obeh tožencev. Prav

slednji razlogi pa so bili tudi pravilna podlaga zaključku, da je v

pretepu sodeloval tudi drugotoženec oziroma da je tudi on

sopovzročitelj tožnikove škode.

Pri tem je treba zavrniti pritožbeni očitek prvotoženca sodišču prve

stopnje, češ da ni zaslišalo priči K.K. in A.K.. Prvotoženec je

spregledal, da je je prvonavedena priča bila zaslišana, vendar pa o

dogodku ni vedela izpovedati ničesar. Glede drugonavedene priče pa

prvotoženec sodišču ni sporočil naslova prebivališča, kamor bi jo

lahko vabilo na narok za glavno obravnavo. Takega nepopolnega

dokaznega predloga zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno

upoštevati. Brezpredmeten je tudi prvotoženčev pritožbeni očitek

neskladnosti v izpovedih prič, saj se ne nanašajo na sam potek

dogodka. Povzemanje izjave priče A.T. z ogleda, s katero skuša

drugotoženec pokazati, da ni jasno ali je priča videla oba toženca,

kako pretepata tožnika, pa ni popolna. Na ogledu je omenjena priča

izjavila, da je drugotoženca videla šele, ko so prihiteli na pomoč

tožniku in sicer takrat, ko ga je vrgel na obračalnik.

Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta

oba toženca (solidarno) odškodninsko odgovorna za nastanek tožnikove

škode.

Višina denarne odškodnine

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, češ da sodišče prve stopnje

ni upoštevalo, da je v škodnem dogodku zadobil tudi poškodbo levega

očesa, ki je pogojevala poslabšanje vida. Potem, ko je bilo z dvema

izvedenskima mnenjema ugotovljeno, da poslabšanje vida ni v vzročni

zvezi z škodnim dogodkom, je tožnik z zadnjo pripravljalno vlogo

umaknil tožbo za plačilo tiste odškodnine, ki naj bi bila posledica

omenjene poškodbe.

Pritožbeno izpodbijanje odmere odškodnine za negmotno škodo pravdnih

strank, češ da je prisojena prenizka oziroma previsoka odškodnina

glede na ugotovljena dejstva, pa narekuje njen materialnopravni

preizkus in sicer tako individualni kakor tudi primerjalni preizkus

prisojene denarne odškodnine po merilih pravnega standarda "pravična

denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju

dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR, po

katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen

prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla

na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh

ravneh: konkretni in abstraktni. Tako je treba pri določitvi pravične

denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje

telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne

okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu

(individualizacija odškodnine), vse s ciljem, da se pri njem doseže

zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina

določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede

na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in

večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki

je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine, ki ga terjajo

pritožbe, izkazuje delno utemeljenost graje odmere denarne odškodnine

za telesne bolečine in strah, kar pa ni imelo vpliva na končno

odločitev. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna denarna

odškodnina za telesne bolečine 600.000,00 SIT. Teža zadobljenih

poškodb, intenzivnost in trajanje bolečin, okoliščina, da je

zdravljenje trajalo tri tedne, kot tudi vse ugotovljene nevšečnosti

narekujejo prisojo denarne odškodnine v navedenem znesku ne pa v

znesku 900.000,00 SIT.

Glede denarne odškodnine za strah, je treba pritrditi tožnikovemu

pritožbenemu očitku o prenizko prisojeni odškodnini. Ugotovitve

sodišča prve stopnje kako sta toženca pretepla tožnika in okoliščina,

da je bil ta v tem času celo v strahu za življenje, nedvomno

pogojujejo zaključek, da je bilo tožnikovo duševno ravnovesje

porušeno. Prav intenzivnost primarnega strahu, po mnenju pritožbenega

sodišča pogojuje pravično denarno odškodnino v znesku 600.000,00 SIT.

Tako določena odškodnina v skupnem znesku 1.200.000,00 SIT je tudi

primerljiva z že prisojenimi odškodninami za enako škodo.

O obrestih

Pritrditi je treba prvotožencu, da je odločitev sodišča prve stopnje

napačna, ko tožniku za čas od 1.1.2004 do 6.4.2004 (do izdaje sodbe)

prisoja zamudne obresti po obrestni meri 17%, ne pa po obrestni meri

15,5%. Vlada RS je namreč s sklepom (Ur. list RS, št. 135/2003), ki

je začel veljati 1.1.2004, spremenila predpisano obrestno mero

zamudnih obresti in sicer tako, da jo je s 17% znižala na 15,5%. Za

omenjeno obdobje je bilo zato treba znižati prisojene zamudne

obresti.

O prvotoženčevem pobotnem ugovoru

Prvotoženec v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev

določb postopka, ko ni odločilo o njegovem pobotnem ugovoru.

Prvotoženec je namreč uveljavljal v pobot svoj odškodninski zahtevek

proti tožniku v znesku 1.000.000,00 SIT za telesne bolečine, ki naj

bi mu jih povzročil tožnik z udarcem s kovinsko palico. Sodišče prve

stopnje je sicer presojalo te prvotoženčeve trditve in sicer v okviru

presoje njegovega ugovora, da je bila škoda povzročena v silobranu

ter zaključilo, da ni dokazal trditev o tožnikovemu napadu. Ni pa

odločilo o pobotnemu ugovoru, tako kot to terja določilo 3. odstavka

324člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem

je napačno menilo, da bi moral prvotoženec postaviti zahtevek na

ugotovitev obstoja terjatve. Uveljavljanje nasprotne terjatve v pobot

namreč ni tožba, ne nasprotna tožba, ampak gre za svojevrstno

uveljavljanje nasprotnikovega zahtevka za defenzivne cilje v obliki

toženčeve izjave, ki naj služi zavrnitvi (delni ali v celoti)

tožnikovega tožbenega zahtevka. Sodišče mora zato v izreku sodbe

odločiti o obstoju tožnikove in toženčeve terjatve in jih nato, če

obstoje zakonski pogoji za pobot, pobotati in eventualno tožniku

dosoditi višek njegovega zahtevka. Če pa ugotovi, da terjatev toženca

ne obstoji, potem mora izreči, da obstoji terjatev tožnika, da ne

obstoji terjatev toženca in s kondemnatorno odločitvijo izreči

tožencu, da tožniku plača (tričlenski izrek sodbe - 3. odstavek 324.

člena ZPP). Sodišče torej mora odločiti, da v pobot uveljavljana

terjatev ne obstoji in sicer zaradi učinkov pravnomočnosti. Če odloči

le tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, lahko toženec v novi pravdi

uveljavlja svoj zahtevek (uveljavljanje ugovora pobota med drugim

pretrga zastaranje - 3. odstavek 392. člena ZOR) proti zdajšnjemu

tožniku, ker o njem še ni odločeno. Prav v izogib takšni situaciji

zakon nalaga sodišču, da odloči o ugovoru pobota.

V vsakem primeru torej, ne glede na utemeljenost ali neutemeljenost

prvotoženčevega ugovora pobota, odločitev sodišča v delu, ki se

nanaša na prvotoženca, ne more biti le kondemnatorna, ampak mora biti

izrek tričlenski. Izpodbijana kondemnatorna odločitev, po kateri je

prvotoženec skupaj z drugotožencem dolžan plačati tožniku denarno

odškodnino, vsebuje tudi deklaratorno odločitev o obstoju tožnikove

terjatve do prvotoženca v znesku 1.200,000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano odločitev

(z delno sodbo) vzdržalo v veljavi le v navedenem deklaratornem delu,

v obsodilnem oziroma dajatvenem delu pa jo je razveljavilo. O tem bo

sodišče prve stopnje lahko odločilo šele po deklaratorni odločitvi o

obstoju oziroma neobstoju v pobot uveljavljane terjatve prvotoženca.

Le delna odločitev o tožbenem zahtevku pa je pogojevala tudi

razveljavitev stroškovne odločitve v delu, ki se nanaša na obveznost

prvotoženca do plačila stroškov postopka tožniku in obratno.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da v primeru, ko si stojita nasproti

terjatvi tožnika in toženca za enako škodo oziroma za škodo, storjeno

z okvaro zdravja, ni razloga za izključitev pobota v smislu določila

341člena ZOR, ki zato v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Tožnik in drugotoženec neutemeljeno izpodbijata stroškovno odločitev

(1. odst. 4. točke v delu, ki se nanaša na drugotoženca in 3. odst.

4točke izreka). Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 154. čl.

ZPP, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o stroških upošteva vse

okoliščine primera. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se v

odškodninskih zadevah posebej ugotavlja uspeh po temelju in posebej

po višini. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo le sledilo

večinski sodni praksi, ko je navedlo, da je tožnik po temelju uspel

100%, po višini 28%, oziroma skupaj s 64%. Dodati je še treba, da je

sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov te pravilno odmerjalo glede

na vsakokratno vrednost spornega predmeta.

Iz navedenih razlogov in v skladu z določili 353. in 1. odst. 354.

čl. ZPP je sodišče odločilo kot v izreku te odločbe.

Zaradi tožnikovega neuspeha s pritožbo in minimalnega uspeha

drugotoženca (le v obrestnem delu), je pritožbeno sodišče odločilo,

da sama krijeta svoje stroške pritožb (1. odst. 154. čl. v zvezi z

165čl. ZPP).