161. člen ZOR

Za t. i. substituirano škodo gre takrat, ko si oškodovanec sam povzroči škodo, da bi odvrnil nastanek škode pri drugih. V konkretnem primeru primeru pa temu ni bilo tako. Škodna nevarnost (napad bika) namreč ni grozila samo O., temveč neposredno tudi tožniku.

V konkretni zadevi niso podani pogoji za uporabo instituta silobrana. Prav tako ne gre za prekoračen silobran.

O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada in obrambe. Povzročena škoda (nastale posledice) sama po sebi še ne omogoča presoje v smeri prekoračenega silobrana. Ker je toženec uporabil nesorazmerno sredstvo in to na izredno nevaren način (z merjenjem v vitalne organe), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu. Napad in obramba sta sicer ogrožala isto dobrino (življenje oziroma telesno integriteto), vendar ne v enaki meri. Navedeno je razvidno tudi iz primerjave poškodb, ki so jih utrpeli tožnik, gostilničar in toženec. Revizijsko sodišče tožnikov prispevek ocenjuje v višini 70 %, saj je šlo s strani tožnika in njegovega prijatelja za naklepen in izredno agresiven napad z rokami in nogami, ki kljub opozorilnemu strelu ni prenehal, s strani toženca pa dejansko le za malomarno obrambo z nevarnim sredstvom.

Toženčevo prizadevanje za uporabo instituta silobrana ni utemeljeno, ker ni podana sočasnost napada in obrambe. Toženec je namreč tožnika udaril (šele) takrat, ko se je slednji po nasilnem izbitju cigarete iz ust svoje partnerke (že) želel umakniti od družbe. V konkretni zadevi dogajanja na zabavi ne gre presojati ločeno po posameznih ravnanjih pravdnih strank, saj je šlo v časovnem smislu za enotesn družbeni dogodek. Tožnik je na zabavi začel predhodni besedni prepir s tožencem, prepiral pa se je tudi s svojo partnerko. Slednje je preraslo v fizični kontakt, ko je svoji partnerki iz ust nasilno izbil cigareto, in sicer na način, ki so ga prisotni zaznali kot udarec. Z opisanim neprimernim ravnanjem je tožnik nase prevzel tveganje škodljive posledice. Tožnik sicer ni izzval toženca, vendar pa je lahko pričakoval negativen odziv kogarkoli, ki se je nahajal v družbi in je dogajanje zaznal. Ob konkurenci dveh krivdnih odgovornosti revizijsko sodišče, upoštevaje vse konkretne okoliščine primera, tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo ocenjuje v višini 30 %. Toženčev odziv je bil namreč pretiran in ni bil sorazmeren s tožnikovim dejanjem, zato mora nositi pretežen del o

Ob ugotovitvi, da je toženka s tem, ko je odrinila tožnico, le odvračala od svojega moža tožničin protipravni napad, da je bila njena obramba sočasna in sorazmerna tožničinemu napadu, sta sodišči pravilno odločili, da ni podana toženkina odškodninska odgovornost.

Na določbe 3. odst. 161. člena ZOR se ne more sklicevati tisti, ki je sam povzročil nevarno situacijo oz. nevarnost nastanka škode. Njega tudi ni mogoče šteti za tretjega iz 4. odstavka 178. člena ZOR. Obvezno zavarovanje odgovornosti za škodo, ki jo lastnik vozila (voznik) z uporabo vozila povzroči tretjim osebam, ne krije škode, ki jo utrpijo oškodovanci v primerih iz 3. odstavka 161. člena ZOR, in tudi ne škode od nevarne dejavnosti.

Čeprav je strelno orožje nevarna stvar (kar bi narekovalo uporabo pravil o objektivni odškodninski odgovornosti), je mogoče dokazovati, da je tožnik ravnal krivdno in s tem postavil drugotoženca v položaj, ko je moral braniti sebe in druge, takšno ravnanje drugotoženca (ugovor silobrana po 161. členu ZOR) pa izključuje njegovo protipravnost. Ko presojamo ugovor, da je tožnik ravnal krivdno in da se je tožena stranka morala braniti, nujno trčimo ob presojo krivdnih ravnanj obeh udeležencev. Zato ravnanja tožene stranke ni mogoče zreducirati le na pojem nevarne stvari.

Dejstvo, da je toženec na dogovorjeni sestanek prišel z nabito pištolo v žepu, ki jo je nato tudi uporabil in streljal na tožnika, je dobilo pomen sovzroka nastalega škodnega dogodka in se toženec v tem obsegu svoje odgovornosti ne more razbremeniti, ne glede na to, da je bil v trenutku streljanja na tožnika v stanju prehodne nerazsodnosti, po krivdi tožnika.

Ker sta v koliziji dve enakovredni pravno zavarovani dobrini, sorazmerja ni mogoče razumeti tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše posledice od tiste, ki je bila povzročena njemu.

Pravnomočna odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine temelji na ugotovitvah o neobstoju tistih elementov civilnega delikta (nedopustnega ravnanja toženke kot relevantnega vzroka za tožniku nastalo škodo), katerih dokazovanje sodi v sklop tožnikovega dokaznega bremena. Dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, pa sploh ni terjalo uporabe materialnopravnih določb, na katere se tožnik v reviziji sklicuje bodisi z grajo njihove razlage bodisi z očitkom neupoštevanja (prvega odstavka 154. člena, 158. člena ter 161., 162. in 163. člena ZOR).

V pretepu med pravdnima strankama je toženka prekoračila silobran. Za kovinski lopar je zgrabila po tem, ko se je že rešila tožnikovega prijema in je ta še ležal na tleh. Tožnika je takrat že skušal obvladati toženkin mož (drugi toženec), ki je toženki priskočil na pomoč. Takrat je toženka z loparjem večkrat udarila tožnika in mu povzročila več poškodb. Take obrambe pa dana situacija ni več zahtevala.

Po določbi 14. člena ZPP je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanosti na oprostilno sodbo ni in mora pravdno sodišče dejstva, relevantna za odločitev o tožbenem zahtevku, ugotoviti samo.

Ker je toženec po končanem prepiru, ko je tožnik že odhajal stran, pritekel za njim in z nožem zamahnil za njegovim hrbtom, tožnikove roke ni poškodoval v silobranu, saj ni šlo za istočasnost napada in obrambe.

V prvem delu dogodka je šlo za drugotoženčevo odvračanje tožnikovega protipravnega napada, torej za lastno obrambo, zaradi česar je bila izključena protipravnost in s tem odškodninska odgovornost drugega toženca. V drugem delu dogodka naj bi šlo za brcanje v tožnikovo glavo, ki ni dokazano. Predvsem pa ni dokazana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožencev in škodo, ki je nastala tožniku. Nedokazano je ostalo, da tožnikova poškodba glave izvira iz brcanja.

Škodno ravnanje, storjeno v obrambi, ni protipravno, če silobran ni prekoračen (161. člen ZOR) in prekoračitve silobrana v konkretnem primeru ni bilo: B. B. je po sekirici posegel potem, ko je bil že napaden, njegovi udarci so bili šibki in obrambni, poškodbe A. A. niso bile hujše od tistih, ki jih je imenovani (skupaj s sinom) povzročil njemu in s sekiro ni udarjal še potem, ko sta P. z napadom zoper njega že prenehala.

Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.

Prisotnost psa v obori, kjer se nahaja več košut, ki je pred tem pokončal eno od živali in se človeka, ki je posredoval, ni ustrašil, ampak je žival v njegovi prisotnosti napadel in ubil, pomeni stvarno, resnično in zelo konkretno nevarnost.

To, da je tožnik utrpel škodo, ko je "poskušal zadržati krilo vrat, da le-ta ne bi udarila po avtomobilu", ter da je "s tem .... celo preprečil nastanek škode na službenem vozilu", ne daje podlage za odškodninsko odgovornost, pač pa za odgovornost za t. i. substituirano škodo.

Tožnikov napad na toženca je bil protipraven; ta se je skušal braniti, vendar je z udarcem sekire po tožnikovi glavi prekoračil sorazmernost med obrambo in napadom, zaradi česar je odgovoren za prekoračeni silobran. Podana je deljena odgovornost za tožnikovo škodo v razmerju 70 % proti 30 %. Tožnikovo ravnanje je bilo naklepno, saj je opremljen s kolom prišel k tožencu in ga med prepirom z njim najmanj trikrat udaril po glavi. Po drugi strani je toženec, ki je sodeloval v prepiru, ravnal obrambno, saj je po neuspelem umiku pograbil sekiro in s kovinskim delom udaril tožnika po glavi. Pripisati mu je mogoče malomarnost, da je udaril močno in s tako nevarnim predmetom, da je povzročil zelo hudo poškodbo.

Revizija je neutemeljena, ker so zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode prisojeni v skladu z načelom individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.