VSC sklep Cp 1488/2003

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. I 99/05452 z dne 12.04.2001 v celoti vzdrži v veljavi v 1. točki izreka sklepa za glavnico v znesku 927.130,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.06.1999 dalje do plačila in v 3. točki izreka sklepa za 50.562,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.04.2001 dalje do plačila. Toženi stranki pa je še naložilo, da tožeči stranki povrne 120.510,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.06.2003 dalje do plačila.

Proti takšni sodbi sta se iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila toženca. V pritožbi sta navedla, da je nesporno, da je bila pogodba o leasingu razdrta 11.06.1999, da je tožeča stranka prevzela v posest vozilo, ki je bilo predmet leasinga, in da ga je prodala naprej, toženca pa sta se z razdrtjem strinjala. Po njunem mnenju pa ne more biti predmet spora, kaj je tožeča stranka počela z vozilom po razdrtju pogodbe (stroški manipulacije z njim), saj je bila pogodba med strankami razdrta, po 132. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) pa sta stranki po razdrtju prosti svojih obveznosti iz pogodbe, razen obveznosti povrnitve morebitne škode. Obe zaslišani priči sta povedali, da tožeča stranka od razdrte pogodbe ne bi imela nobenih koristi, niti nista ničesar vedeli o kakršnihkoli škodi ali izgubljenem dobičku tožnice zaradi razdrtja pogodbe, temveč da tožbeni zahtevek v celoti izvira iz konto kartice, kot da pogodba ne bi bila razdrta. Sodišče prve stopnje je tako očitno v nasprotju s 132. členom ZOR dalo pravno varstvo tožbenemu zahtevku iz pogodbe, ki je bila razdrta, medtem ko je po tem določilu posledica razdrtja pogodbe lahko le odškodninska, ne pa tudi pogodbena zaveza iz določbe 4.1. splošnih pogojev. Zaradi navedenega sta toženca predlagala, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo tožencev ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejstev, ugotovljenih po sodišču prve stopnje, izhaja, da je bila med pravdnima strankama dne 10.01.1996 sklenjena pogodba o leasingu za vozilo znamke V. G. R.. Po pogodbi se je toženec zavezal zanj odplačevati 60 obrokov po 366 DEM ter plačati 2.381 DEM lastne udeležbe in 10.000 DEM za odkup vozila. Toženec je obroke plačeval do oktobra leta 1998, nato pa je z rednim plačevanjem prenehal. Tožeča stranka je zato pogodbo predčasno prekinila, tožencu vozilo odvzela in ga dne 11.06.1999 prodala tretji osebi. Razdrtje pogodbe v postopku ni bilo sporno, sporne pa so bile pravne posledice, ki jih nosita pravdni stranki zaradi razdrtja pogodbe.

Pravno podlago za odločanje v tem sporu predstavljajo določila sklenjene pogodbe o leasingu in določila ZOR. Ker leasing predstavlja inominatno pogodbo civilnega prava, se zanj uporabljajo tista določila ZOR, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega prava, v prvi vrsti gre tu zaradi elementov, ki se v pogodbi o leasingu prepletajo, za določila najemne pogodbe in pogodbe o prodaji na obroke s pridržkom lastninske pravice. Glede na svobodno urejanje obligacijskih razmerij pa mora sodišče spore iz teh razmerij primarno presojati z vidika pogodbenih določil, vendar ne v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo (10. člen ZOR) in ob upoštevanju 20. člena ZOR, po katerem lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje tudi drugače, kot to določa ZOR, razen če iz posamezne določbe tega zakona ali iz njenega smisla ne izhaja drugače.

Tožeča stranka je s predmetno tožbo od tožene stranke terjala plačilo dolga po pogodbi na dan 11.06.1999 (1,754.589,00 SIT), povečanega za stroške odvzema vozila (61.847,50 SIT), za stroške njegove cenitve po sodnem cenilcu (7.455,00 SIT) in za stroške nadomestila prodaje (53.239,00 SIT), nato pa zmanjšanega za izkupiček od prodaje vozila (950.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je ugoditev takšnemu zahtevku utemeljilo s citiranjem 4.1. in 4.5. točke pogodbenih določil, po katerih lahko leasingodajalec med drugim prekine pogodbo s takojšnjo veljavnostjo, če samo eden od pogodbenih partnerjev zamuja s svojim plačilom več kot 30 dni, pri čemer pa se v takem primeru pogodba obračuna po amortizacijskem načrtu, leasing vozilo ovrednoti leasingodajalec in v dobro knjiži doseženi ovrednoteni izkupiček z odbitkom stroškov, nastalih v zvezi s prodajo.

Ugoditev zahtevku s takšnimi razlogi je po presoji sodišča druge stopnje z materialnopravnega vidika utemeljena le v tistem v delu, ki se nanaša na povrnitev zapadlih, pa ne plačanih obrokov po pogodbi do dneva vračila predmeta leasinga. Takšna dolžnost za toženo stranko kot leasingojemalko izhaja ne le iz pogodbe o leasingu, temveč tudi iz določil 132. in 549. člena ZOR, ki na splošno in posebej pri prodaji na obroke urejata pravne posledice razdrtja pogodbe. Vsaka stranka namreč v takem primeru drugi dolguje le (poleg morebitne odškodninske obveznosti) povračilo za koristi, ki jih je v času trajanja pogodbe imela od tistega, kar je dolžna vrniti, kar v konkretnem primeru za toženko pomeni plačilo uporabe vozila do dne njegovega vračila leasingodajalcu.

Iz odločitve prvostopnega sodišča pa očitno izhaja tudi, da je tožena stranka poleg zapadlih, pa ne plačanih obrokov (čeprav je prišlo do razdrtja pogodbe) tožeči stranki dolžna povrniti tudi nezapadle obroke po tej pogodbi: dolg po pogodbi v višini 17.549,40 DEM namreč glede na prilogo ... spisa sestavljajo neplačane obveznosti v višini 6.663,71 DEM in odkupna opcija 10.000,00 DEM ter opominski stroški, kar predstavlja občutno višji znesek, kot bi sicer glede na stanje konto kartice v prilogi ... spisa znašal njen dolg do dneva razdrtja pogodbe. Takšen obračun toženkinega dolga po pogodbi sicer izhaja iz 2. odstavka 4.1. točke pogodbe, ki pa je glede obveznosti leasingojemalca po razdrtju pogodbe po presoji sodišča druge stopnje zanj manj ugoden kakor določbe 132. in 549. člena ZOR, zaradi česar je to pogodbeno določilo na podlagi 551. člena ZOR treba šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode), medtem ko je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II. odstavka 143. člena ZOR zaradi varstva interesov šibkejše pogodbene stranke, ki na njegovo vsebino ni mogla vplivati, saj je bila pripravljena s strani leasingodajalca, moralo njegovo uporabo zavrniti in uporabiti citirana določila ZOR o posledicah razdrtja pogodbe.

Iz vsega navedenega je v materialnem pravu glede na dejanske trditve pravdnih strank tako podana le podlaga za povračilo koristi, ki jih je tožena stranka imela od uporabe vozila do trenutka razdrtja pogodbe, pa jih še ni plačala. Ker pa iz dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, drugostopno sodišče ni moglo samo ugotoviti, kolikšne so bile te koristi (zapadle, pa ne plačane obveznosti tožene stranke do trenutka razdrtja pogodbe), je bilo treba pritožbi tožene stranke v celoti ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako sodišče prve stopnje glede na materialnopravno določilo 549. člena ZOR moralo ugotoviti, kolikšne koristi je imela tožena stranka z uporabo vozila do razdrtja pogodbe, pa jih še ni poravnala (to so namreč tiste obveznosti, ki jih je tožena stranka nedvomno še dolžna poravnati kot posledico razdrtja pogodbe). Glede preostalih zahtevanih stroškov, ki jih je tožeča stranka imela s prodajo vozila (odvzem, cenitev, nadomestilo prodaje), pa bo prvostopno sodišče moralo ugotoviti, na kakšni podlagi (razen na določilu 2. odstavka 4.1. točke pogodbenih pogojev, ki pa ga v zvezi s posledicami razdrtja pogodbe iz zgornjih razlogov ne moremo upoštevati) jih tožeča stranka zahteva, saj sta po 132. členu ZOR stranki po razdrtju pogodbe prostih svojih obveznosti (v kolikor ne gre za obveznosti, nastale do trenutka razdrtja pogodbe, ki se nanašajo na plačilo koristi ipd.), razen obveznosti za povrnitev morebitne škode.

Izrek o pritožbenih stroških odpade, ker jih toženca nista priglasila.