551. člen ZOR

Kljub temu, da je pogodba naslovljena kot pogodba o finančnem leasingu, je po svoji vsebini (zgolj) najemna pogodba. Ne vsebuje namreč klavzule, da njen predmet s plačilom zadnjega obroka postane last leasingojemalca, ne klavzule, da predmet postane njegova last s plačilom v pogodbi dogovorjenega zneska odkupa. Splošni pogoji jasno določajo, da je leasingodajalec več čas trajanja pogodbe in tudi po tem edini in izključni lastnik predmeta leasinga, vse dokler ga leasingojemalec ne odkupi (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 6. člena). Šele s prenosom lastninske pravice se riziko poškodovanja ali uničenja predmeta leasinga prevali na leasingojemalca (četrti odstavek 18. člena Splošnih pogojev). Ker torej konkretna pogodba ne vsebuje elementov prodajne pogodbe, saj odkupno upravičenje ni dogovorjeno, določil ZOR glede prodaje na obroke (549. - 551. člen ZOR) ni mogoče uporabiti.

Ker odškodnina ne sme presegati škode, je pri presoji veljavnosti pogodbenih klavzul o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa odločilno predvsem, ali določajo, da je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, ter ali je skladno s 3. odstavkom 266. člena ZOR določeno, da je potrebno odšteti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tudi če sodišče v končni fazi presodi, da je pogodbena klavzula o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa veljavna, mora vseeno upoštevati ugovore leasingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (4. odstavek 266. člena ZOR) in nanje odgovoriti. Vse navedeno pa je potrebno nenazadnje presojati tudi v luči ZVPot, še posebej v luči določb o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. člen ZVPot).

Pri obravnavi leasing pogodbe, ki ima elemente prodajne pogodbe, je sodišče dolžno uporabiti kogentne določbe ZOR o varstvu kupca posameznika pri prodaji na obroke in kogentne določbe ZVPot o varstvu potrošnika pri prodaji na obroke.

Pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, je v pravnem smislu posojilna pogodba, pri kateri je posojilo dano za določen namen, tj. za nakup določene stvari (konkretno osebnega avtomobila), pri čemer se za to pogodbo uporabljajo pravila o prodaji na obroke. Kadar posojilojemalec zamudi z dvema zaporednima obrokoma, ki hkrati predstavljata osmino namenskega posojila, ima posojilojemalec dve možnosti: bodisi razdre pogodbo bodisi zahteva plačilo ostanka posojila, v nobenem primeru pa ne more vztrajati, da se pogodba izvršuje na enak način tudi odtlej. Pogodbeno določilo, ki ni usklajeno z zakonsko določbo in omogoča tako ravnanje posojilojemalca, nasprotuje določbi 551. člena ZOR in je zato nično. Ta ugotovitev pa pomeni, da je treba pri presoji tožbenega zahtevka uporabiti določbo 546. člena ZOR in ugotoviti, kdaj je nastopil zakonski dejanski stan iz drugega odstavka, tj. kdaj je toženec zamudil z dvema zaporednima obrokoma, ki sta hkrati predstavljala osmino namenskega posojila. V tem trenutku je namreč še neodplačani del dolga zapadel v takojšnje plačilo, ta trenutek pa je tudi tisti, ko ima upnik, tj. tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev, kar pomeni obenem tudi t

Kadar v primeru razdrtja pogodbe o leasingu leasingodajalec dolg leasingojemalca obračuna na podlagi pogodbenega določila, ki pa je za leasingojemalca manj ugoden kakor določila 132. in 549. člena ZOR, je treba na podlagi 551. člena ZOR to pogodbeno določilo šteti za nično. Po 549. členu ZOR (in tudi 132. členu istega zakona) so namreč posledice razdrtja pogodbe izrecno predvidene, po teh določbah pa sta stranki z razdrtjem pogodbe prosti svojih obveznosti (razen obveznosti, zapadlih do tega trenutka, ki se v praksi ponavadi poračunajo s koristmi za uporabo stvari do razdrtja pogodbe, in obveznosti za povrnitev morebitne škode). V konkretnem primeru je sporno pogodbeno določilo do leasingojemalca po presoji drugostopnega sodišča pretirano strogo in nepravično, saj glede na obračun preostalega pogodbenega dolga po celotnem amortizacijskem načrtu pomeni, da je leasingojemalec dolžan izpolniti s pogodbo prevzeto obveznost v celoti (leasingodajalcu mora plačati celo znesek po odkupni opciji, čeprav je vozilo moral vrniti), leasingodajalec pa je te obveznosti v celoti oproščen. Sodišče prve stopnje takšnega pogodbenega določila zato ne bi smelo upoštevati, temveč bi na podlagi II

V pogodbi dogovorjeni sporazum o takojšnji zapadlosti celotne obveznosti zaradi neplačila dveh obrokov velja, vendar z dodatkom, skladnim z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Določilo splošnih pogojev, da je leasingojemalec leasignodajalcu po razdrtju pogodbe dolžan povrniti tudi nezapadle in neplačane obroke po pogodbi, je nično, ker je za stranke manj ugodno kakor določbe ZOR, ki urejajo prodajo na obroke (551. člen ZOR).

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je sicer nična, vendar ne v celoti. Dogovor o takojšnji zapadlosti kupnine velja, saj sta se stranki tako dogovorili, vendar z dodatkom, ki je v skladu z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni zaporedni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pogodbena določba, ki upošteva le časovno zaporedje in število neplačanih obrokov, ne določa pa hkrati količinskega doseganja najmanj osmine kupnine, je za posojilojemalca manj ugodna od zakonske določbe četrtega odstavka 546. člena ZOR in zato na podlagi 551. člena ZOR nična. Vendar pa takšna situacija ne pomeni, da sploh ne velja določba o takojšnji zapadlosti kupnine. Ker so se stranke zanjo dogovorile, velja, vendar z dodatkom, ki je skladen z zakonsko zahtevo, da morata oziroma morajo zamujeni obroki dosegati najmanj osmino kupnine.

Pravna teorija finančni leasing šteje za finančno operacijo, ki se izpelje med proizvajalcem in jemalcem leasinga z angažiranjem finančnih sredstev preko specializiranih finančnih organizacij. Za pravilno opredelitev pravne narave leasinga pa moramo ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Ker gre za inominatno pogodbo civilnega prava, zanjo uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava.

Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo kreditirani del kupnine vrnil tožnici v 36 obrokih, katerih višina se bo mesečno usklajevala z odstotkom sprememb tovarniške cene enakega oziroma podobnega modela - tipa vozila, z obrestmi. Tako pogodbeno razmerje kaže na obročno odplačilo ene same obveznosti (terjatve) v smislu zadnjega stavka drugega odstavka 372. člena ZOR. Take terjatve pa zastarajo v splošnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR, to je v petih letih.

Ni dopustno predlagati prič, da bi le-te navajale pravno pomembna dejstva, kajti navajanje dejstev je dolžnost strank. Sodišče je ravnalo prav, ker ni zaslišalo predlagane priče, saj tožena stranka ni navedla konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlagane priče. Tožeča stranka je vozilo prodala in kupnino odštela od dolga tožene stranke, s čimer je jasno pokazala, da je tožena stranka upravičena do zmanjšanja dolga za vrednost vrnjenega vozila, saj je tožeča upravičena terjati celotno plačilo po pogodbi o leasingu in je z vrnitvijo vozila torej obogatena. Glede na to pa tožeča ni upravičena prodati vozila za kakršno koli ceno, temveč za najugodnejšo ceno, ki bi jo kot dober gospodar lahko iztržila s smotrnim ravnanjem.

Pri prodaji knjige, kjer je plačilo dogovorjeno v obrokih, izročitev knjige pa šele po plačilu, kjer se je prodaja vršila pred izidom knjige in po prednaročniški ceni, glede izročitve knjige in zamude s plačilom le te ni mogoče uporabiti 551. čl. ZOR, da pride kupec s plačilom v zamudo šele takrat, ko mu je knjiga izročena.

Vsebina tožničine obveznosti je bila v izročitvi knjig, medtem ko zaveza o pošiljanju položnic ni del obveznosti tožeče stranke v tem smislu, da bi kakorkoli vplivala na to, da tožena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, to je plačati kupnine.

pogodbe prodaja premične stvari, pri kateri se prodajalec zavezuje, da bo kupcu izročil določeno stvar, še preden bo kupnina v celoti plačana. V tej zadevi pa gre za prednaročilo, katerega značilnost je, da kupec v celoti vnaprej poravna kupnino, prodajalec pa mu zato praviloma zagotavlja nižjo ceno.

Nična je določba pogodbe o prodaji na obroke, da bo prodajalec kupcu izročil stvar šele, ko mu bo kupnina v celoti plačana.