VSRS Sodba II Ips 560/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju, ki je pridobljeno v zunajzakonski skupnosti po razvezi zakonske zveze do 1/2, toženčev pa prav tako do 1/2. V skupno premoženje spada: lesena montažna okrepčevalnica, ki stoji poleg stanovanjske hiše v Z., lesena montažna okrepčevalnica, ki stoji na R., brez številke, v obsegu 5x4 metra; kombi Mercedes, reg. št...; osebni avtomobil Opel, reg. št...; spalnica; kuhinja, ki obsega hladilnik, kombiniran štedilnik in pet kuhinjskih elementov Marles; ter dnevna soba, ki obsega vitrino, usnjeno sedežno garnituro, televizor in garderobne omare na hodniku. Poleg tega je tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 104.250,00 tolarjev z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje.

Proti sodbi višjega sodišča je v zvezi s sodbo okrajnega sodišča toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem ni spora o tem, da sta bili pravdni stranki razvezani in da ni bilo skupne zunajzakonske skupnosti. Gre le za morebitna skupna vlaganja v skupne objekte in sodišče bi moralo ugotoviti obseg investicij in vlaganj v posamezne objekte, ne pa uporabiti določil, ki veljajo za zakonske skupnosti. Zato obstoji dvom v to, da bi bila zunajzakonska skupnost dokazana v postopku do pravnomočnosti sodb. Zlasti sodba drugostopenjskega sodišča se opira na izjavi zaslišanih prič in zanemarja sorodstvene vezi ter očitno izpoved tožničinega sina in hčere v njeno korist. Revident očita sodiščema, da nista izvedli dokazov, ki jih je predlagal toženec, kar predstavlja bistveno kršitev postopka, saj pravdni stranki pri izvajanju dokazov nista bili enakopravni. Poleg tega sodišči nista izvajali dokazov o premoženju pravdnih strank pred sklenitvijo zakonske zveze in drugih okoliščinah, zlasti ne tiste o ločenem financiranju skupne hčere L. in o ustvarjanju nove toženčeve družine. Nenazadnje se mu zdi pomembno tudi dejstvo o izplačilu deleža za nakup tožničinega stanovanja.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato sodišče na te revizijske navedbe ne bo odgovarjalo. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno poenotenju uporabe materialnih in procesnih predpisov o pomembnih pravnih vprašanjih in šteje se, da je sodišče prve stopnje dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje ter je sodišče druge stopnje preverilo njegovo pravilnost.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Toženčeve navedbe o tem, da v postopku ni imel enakopravnega položaja, so povsem neresnične, saj je sodišče prav na njegove predloge prelagalo naroke za glavno obravnavo dne 10.12.1993, 25.1.1994, 10.5.1994, 1.7.1994 in 15.11.1994, ko je tožeča stranka predlagala odločitev o separatnih stroških, ter nato dne 11.4.1996 in 20.5.1996. Na teh narokih je obljubljal, da bo navedel in predložil dokaze, v resnici pa je dokaz za zaslišanje prič A. P. in S. P., ki ga je podal v odgovoru na tožbo, na naroku dne 11.4.1996 umaknil in na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 18.6.1996 na izrečno vprašanje, če bo predlagal kak dokaz dejal, da mora tožnica dokazati, kaj je naredila ter da je sam predlagal dovolj dokazov. Iz tega sledi, da je toženec tisti, ki ni pošteno uporabljal pravic, ki mu gredo v pravdnem postopku in je njegovo zdajšnje sklicevanje na bistveno kršitev postopka neutemeljeno.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka zanesljivo ugotovili, da sta pravdni stranki še 23 let po razvezi živeli pod isto streho v življenjski in ekonomski skupnosti; da sta v tem času ustvarili premično in nepremično premoženje, ki je navedeno v tožbenem zahtevku; da je bila tožnica sprva v delovnem razmerju in je prejemala dohodek, v letu 1986 pa se je upokojila; da je bil toženec obrtnik in je dobro posloval do občasnega padca v letu 1989, nato pa se je dohodek spet popravil; da tožničini dohodki v primerjavi s toženčevimi niso bili majhni, da je skrbela za dom in družino, za vzgojo in varstvo otroka in za obdelavo zemlje. Po upokojitvi je delala še v okrepčevalnici pri stanovanjski hiši in pred tem občasno v gasilskem domu. Po ugotovitvi sodišč je tožnica enakovredno s tožencem pripomogla k ustvarjanju skupnega premoženja in ne le pri njegovem ohranjanju.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, sta sodišči pravilno uporabili določilo 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo do RS, 82/94, ki izenačuje pravne posledice dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, s posledicami, ki nastanejo po sklenitvi zakonske zveze. Ob ugotovitvi, da je sporno premično in nepremično premoženje pridobljeno v času trajanja zakonske zveze z delom obeh zakoncev, sta pravilno uporabili tudi drugi odstavek 51. člena ZZZDR in šteli, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Toženec ni dokazoval in zlasti ni dokazal, da bi imel kako posebno premoženje pred sklenitvijo zakonske zveze, pogodbo z dne 7.3.1993 pa je v obrazložitvi natančno opredelilo v svoji sodbi sodišče prve stopnje in revizijsko sodišče se strinja, da ta pogodba ni sporazum o delitvi skupnega premoženja med zakoncema, saj nima takšne vsebine in tudi oblika ni ustrezna.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena in ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.