VSRS Sodba U 1664/95

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. ... z dne 12.7.1995.

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo odločila, da je zahteva za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 152/1, hiša 608 m2 in parc. št. 152/2, gospodarsko poslopje in dvorišče 223 m2, vse vl. št. 702 k.o. Š.L., ki se glasi na vknjižbo lastninske pravice v korist Zadružne zveze S. z.o.o. in zoper imetnika pravice uporabe M. d.o.o., kot zavezane stranke, utemeljena do višine lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da so predmetne nepremičnine razglašene za kulturni spomenik in je zato po določbi 5. točke 54. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen podana pristojnost Ministrstva za kulturo za odločanje o tej zadevi. Navedene nepremičnine je Okrajna zadružna zveza v K. pridobila dne 20.11.1953 na podlagi kupne pogodbe z A.M.. Te nepremičnine pa je Okrajna zadružna zveza K. nato odplačno prenesla na Mes. podjetje OOZ K., na podlagi pogodbe z dne 6.2.1957. Tega dne je bila opravljena primopredaja prenešenih osnovnih sredstev, med temi tudi navedenih nepremičnin. Na nepremičninah je bilo na podlagi odločbe občine Š.L. z dne 7.8.1969 vpisano v zemljiško knjigo Kmetijsko gospodarstvo Š.L., kot imetnik pravice uporabe. Do tega je prišlo zaradi reorganizacije in združevanja ter nazadnje spojitve podjetja Mesn. Š.L. s Kmetijskim gospodarstvom Š.L.. Iz dokumentacije v upravnem spisu ne izhaja, da so bile navedene nepremičnine podržavljene Okrajni zadružni zvezi K., saj je ta svoje premoženje prostovoljno prenesla na nov subjekt, brez kakršnekoli oblastne prisile. Sama zadružna zveza je prenehala delovati na podlagi Zakona o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic, kar se tudi ne more šteti kot temelj podržavljenja obravnavanih nepremičnin. Navedena odločba občine Š.L. tudi ni posamični akt podržavljenja, saj je bilo le vsklajeno zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da Zakon o zadrugah v 65. členu določa, da premoženje, ki so ga zadružne organizacije, organizacije kooperantov ali zadružne zveze po 9.5.1945 na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma združile, vložile ali prenesle na podjetja oz. druge pravne osebe, ni pa bilo vrnjeno niti ni prenehala pravica do vračila, postane v skladu s tem zakonom premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov oz. zadružnih zvez. Zakon v 68. členu določa, da se predhodno navedeno premoženje iz 65. člena vrne oz. razdruži upravičencem iz 66. člena, med katerimi je našteta tudi zadružna zveza, ki deluje na območju republike, skladno s predpisi o denacionalizaciji, vendar s pogojem, da ni v Zakonu o zadrugah drugače določeno. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da bo potrebno v nadaljevanju postopka postaviti izvedenca gradbene stroke, ki bo ocenil delež premoženja upravičenca in zavezanca.

Tožeča stanka v svoji tožbi navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Okrajna zadružna zveza K. predmetne nepremičnine odplačno prenesla na Mes. podjetje OOZ in da te nepremičnine niso bile podržavljene. Tožena stranka je v bistvu s tem odločila o zahtevku, ki ga je podal upravičenec, vendar te odločitve ni vnesla v izrek odločbe. Zato je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Pri tem je tožena stranka tudi prekoračila postavljeni zahtevek upravičenca, saj ta svojega zahtevka v postopku ni niti razširil niti spremenil. Tožena stranka je tudi nepravilno uporabila določbe Zakona o zadrugah, saj je pri tem spregledala, da gre za prodajno pogodbo, medtem ko zakon govori o pogodbah ali samoupravnih sporazumih, s katerimi so se sredstva bodisi združila ali vložila. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi po vložitvi tožbe tudi navedla, da je tožena stranka kršila materialni predpis ZDen, saj je upravičenec vložil svoj zahtevek po preteku prekluzivnega roka, določenega v 64. členu ZDen, to je po 7.6.1993. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo oz. po uradni dolžnosti preveri, ali je izpodbijana odločba nična.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba samo našteva nekatera dejstva kot pogodbo z dne 6.2.1957 med Okrajno zadružno zvezo ZOO K. in Mes. podjetjem OOZ; prenos osnovnih sredstev, med temi tudi navedenih nepremičnin;

odločbo občine Š.L. št. ... z dne 7.8.1969, da je Kmetijsko gospodarstvo Š.L. imetnik pravice uporabe nepremičnine; sedanji vpis v zemljiški knjigi M. d.o.o. kot nosilca pravice uporabe nepremičnine. Tožena stranka na podlagi tega sicer sklepa, da predmetne nepremičnine niso bile podržavljene in zato ne obstoji pravni temelj iz 3. in 4. člena ZDen za denacionalizacijo. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka, ob tem ko samo citira določbe 65., 66. in 68. člena Zakona o zadrugah, sploh ne sklepa, da se to nanaša na konkretni primer. Tožena stranka bi morala, tako kot določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - 7. in 9. člen), preden izda odločbo o stvari, ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, in presoditi dokaze s primerjanjem podatkov. Odločiti bi morala o tem, katera dejstva je šteti za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka.

Tožena stranka pa s tem, ko je samo citirala določe Zakona o zadrugah, ni napravila ocene navedenih dejstev in na podlagi tega sklepa, da je v konkretnem primeru možno uporabiti določila Zakona o zadrugah glede vračanja premoženja. V posledici tega, ko odločba nima take utemeljitve, je tudi dispozitiv odločbe v nasprotju z obrazložitvijo.

Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo kot delno odločbo, s katero je odločila o utemeljenosti zahtevka Zadružne zveze S. z.o.o. za denacionalizacijo nepremičnin. Po ZUP, ki se uporablja v postopkih denacionalizacije na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen, organ kadar odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda delno odločbo samo o teh točkah (1. odstavek 215. člena ZUP). V konkretnem primeru pa ne gre za odločanje o posamezni točki zahtevka in izdaja take delne odločbe ni v skladu z ZUP.

Tožeča stranka v dopolnitvi svoje tožbe opozarja na prekoračitev prekluzivnega roka iz 64. člena ZDen. To okoliščino tožeča stranka navaja šele v tožbi, kar ni dovoljeno. Sodišče tudi pripominja, da je interpretacija tožeče stranke o datumu prekluzivnega roka nepravilna, saj je bil ta z novelo ZDen podaljšan na 7.12.1993.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Ur.l.SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbe ZUP je uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).