VSRS Sodba Kp 4/92

Pritožba zagovornikov obd. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje. Obd. dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino v višini 20.000,00 SIT.

Obd. je bil skupaj s soobd. s sodbo Temeljnega sodišča v ..., enote v ..., z dne 25.6.1991, opr. št. K, iz razlogov po 1. točki 350. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 8. člena KZ SFRJ oproščen obtožbe, da naj bi v udeležbi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo pritožbi javnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolžene spoznalo za krive kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 177. člena KZ RS ter je obdolženim izreklo pogojno obsodbo, v katerih je določilo kazni in sicer 2 meseca zapora, 3 mesece zapora, 5 mesecev zapora in 2 meseca zapora, vsem s preizkusno dobo enega leta.

Zagovornika obd. sta dne 22.12.1992 vložila pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. V njej sta predlagala, da vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje. Pritožbo sta vložila iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 363. člena ZKP, ker naj bi sodba temeljila na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, v postopku pa naj bi bile narejene tudi bistvene kršitve ZKP. V pritožbi so te kršitve pojasnjene s tem, da obd. ni nikoli prejel sodbe sodišča druge stopnje, po razvezi zakonske zveze pa ima težave s prejemanjem pošte v, saj njegova nekdanja žena v večini pošto sama sprejema in je potem obdolžencu ne izroča, kar je bilo storjeno tudi v primeru vročitve sodbe sodišča druge stopnje, zato po mnenju zagovornika drugostopna sodba sploh ni pravnomočna. V pritožbi uveljavlja tudi kršitev 3. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, saj glede na določilo 29. člena Ustave Republike Slovenije ni mogla potekati obravnava brez navzočnosti obdolženca. Poleg tega v sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov o krivdnem odnosu obdolžencev do dogodka, kar predstavlja kršitev po 11. točki 1. odstavka 364. člena ZKP. Obd. pri samem kaznivem dejanju sploh ni sodeloval, bil je samo pasivni opazovalec, tako da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj bi sodišče moralo opraviti neposredna zaslišanja obdolžencev in oškodovanca, zlasti pa bi bilo potrebno njihovo soočenje.

Pritožba ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik lahko uveljavlja v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje le kršitve, ki so storjene v postopku pred drugostopnim sodiščem, ne more pa uveljavljati kršitev, ki naj bi bile storjene v postopku na prvi stopnji, saj lahko s pritožbo izpodbija le odločbo druge stopnje. Sodišče druge stopnje pri tem ni zagrešilo kršitev, ki jih uveljavljata zagovornika obd. Tako kot sodbo sodišča prve stopnje je tudi sodbo sodišča druge stopnje sprejela razvezana žena obdolženca in to potrdila s podpisom na vročilnici, tako da je bila vročitev opravljena v skladu z določbo 4. odstavka 123. člena ZKP po določbah 122. člena ZKP.

V sodbi sodišča druge stopnje je ustrezna obrazložitev glede krivde obdolžencev, saj se je sodišče na podlagi zagovorov obdolžencev in na podlagi ocene drugih dokazov oprlo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da so obdolženci samo dejanje storili, oprostilo pa jih je le iz razlogov neznatne družbene nevarnosti po 2. odstavku 8. člena KZ SFRJ. Tudi po oceni vrhovnega sodišča je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, glede obd. pa je treba opozoriti, da je na glavni obravnavi dne 9.4.1991 v svojem zagovoru sam kaznivo dejanje v celoti priznal.

Vrhovno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede pravne opredelitve kaznivega dejanja oziroma ocene sodišča druge stopnje, da v obravnavanem primeru niso podani zakonski pogoji za uporabo 2. odstavka 8. člena KZ SFRJ.

Čeprav zagovornika obs. v pritožbi nista imela pravne podlage za izpodbijanje odločbe sodišča prve stopnje, pa je treba pripomniti, da je bila tudi glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje opravljena v skladu z določbo 3. odstavka 442. člena ZKP in s tem obdolženčeve pravice iz 29. člena Ustave Republike Slovenije sploh niso bile kršene.

V skladu z določbo 101. člena in določbami členov 95 - 100 ZKP je vrhovno sodišče odločilo, da mora obdolženec plačati tudi povprečnino v višini, kot je razvidna iz izreka te odločbe in je ustrezna glede na obdolženčeve gmotne razmere, trajanje in zamotanost postopka.