VSRS Sodba in sklep II Ips 260/2007

Revizija v delu zoper pravnomočno odločitev o podrednem zahtevku (ustrezni del drugega odstavka izreka odločbe sodišča druge stopnje v zvezi z II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže.

Sicer se revizija zavrne.

Bistvo iz kronologije dosedanjega postopka 1. Tožnika (oče in sin) sta v dne 1. 10. 1996 vloženi tožbi navajala, da je prvi tožnik nameraval spremeniti poslovno dejavnost in v prostorih nekdanjih delavnic ustanoviti trgovinski in razstavni center. Za to je potreboval denar in pri iskanju možnosti za najetje kredita naletel na razumevanje četrtega toženca E. J., družbenika (po enakih deležih skupaj z njegovo tedanjo ženo - peto toženko) tretje toženke G. d.o.o., ki sta ga oba tožnika že od prej poznala, saj je bil dober prijatelj zlasti drugega tožnika, s katerim sta že 10 let tudi poslovno sodelovala. E. J. je obljubil, da bo preko svojega podjetja G. d.o.o. priskrbel prvemu tožniku večji kredit za izgradnjo trgovinskega in razstavnega centra; slednji je E. J. povsem zaupal in brez pomisleka pristal, da kot porok in zastavitelj zavaruje posojilo, ki ga bo podjetje G. d.o.o. dobilo zanj, saj je verjel, da bo posojilo namenjeno za izgradnjo trgovinskega centra.

2Nato sta bila 4. 10. 1995 sklenjena posojilna pogodba in sporazum po 251.c členu tedanjega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), po kateri (katerem) sta zakonca K. (prvi toženec in druga toženka) brezobrestno posodila tretji toženki G. d.o.o. "znesek 78,980.000 SIT, kar znaša po prodajnem menjalniškem tečaju NLB d.d. Ljubljana 918.460 DEM", tožnika pa sta v pogodbi nastopala kot poroka, od katerih je prvi tožnik dovolil za zavarovanje družbi G. d.o.o. danega posojila vpis hipoteke na svoji nepremičnini, drugi tožnik pa je poroštveno jamčil z vsem svojim premoženjem in s svojim podjetjem S. d.o.o., katerega 50 akceptnih nalogov s pooblastilom za vnovčitev je dal kot garancijo. Kot poroka in hipotekarna dolžnika sta po isti pogodbi (in sporazumu) ponudila jamstvo tudi četrti toženec E. J. in peta toženka N. J. (sedaj N. Š.), vendar sta dovolila vpis hipoteke "le v primeru bojazni ali suma v neizpolnitev pogodbenih obvez".

3Ker denarja za izgradnjo trgovinskega in razstavnega centra po navedbah tožnikov ni bilo od nikoder, sta vložila tožbo, s katero sta po pravilih o eventualni kumulaciji zahtevkov zahtevala:- primarno ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma, s predlogom za odreditev izbrisa hipoteke (ker da je pogodba navidezna, saj je bila sklenjena zato, da bi E. J. ali nekdo drug, v čigar interesu je J. posloval, neupravičeno prišel do nepremičnin prvega tožnika ali do neupravičene koristi s prodajo teh nepremičnin), - podredno pa razveljavitev posojilne pogodbe in sporazuma (ker da sta bila tožnika z lažnimi obljubami in prikazovanjem neresničnih dejstev zapeljana v zmotno in bila prevarana).

4Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo štirikrat. Tretjič je s sodbo z dne 5. 6. 2003 delno ugodilo primarnemu zahtevku ter ugotovilo ničnost pogodbe in sporazuma v delu za znesek 249.783 EUR v protivrednosti 42,004,540 SIT (v veljavi pa pustilo pogodbo in sporazum glede preostanka, to je za znesek 219.820 EUR v protivrednosti 36,976.460 SIT - kar pomeni zavrnitev primarnega zahtevka v tem obsegu). Temu ustrezno je s sklepom odredilo izbris hipoteke (kar po vsebini pomeni ugoditev dajatvenemu zahtevku prvega tožnika). Podredni zahtevek je z isto sodbo v celoti zavrnilo.

5Ker sta zoper to sodbo le tožnika vložila pritožbo, kateri je sodišče druge stopnje z razveljavitvenim sklepom z dne 18. 8. 2004 v celoti ugodilo, je za četrto sojenje na prvi stopnji ostal odprt za odločanje le še zahtevek (oziroma zahtevki) tožnikov v delu, v katerem mu doslej ni bilo ugodeno z že pravnomočnim delom sodbe sodišča prve stopnje z dne 5. 6. 2003.

6V četrtič ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sedaj aktualno sodbo (in sklepom) tožbeni zahtevek v za odločanje še odprtem delu v celoti zavrnilo. V tem postopku je ugotovilo, da je bila tretja toženka G. d.o.o. že v letu 2001 izbrisana iz registra po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod (in tožbo v delu, ki se nanaša nanjo, s sklepom zavrglo - 1. točka izreka prvostopenjskega sklepa). To dejstvo je tudi uporabilo kot nosilni argument za zavrnitev primarno uveljavljanega zahtevka na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma z obrazložitvijo: v pravdi tretjega (tožnikov kot porokov) zaradi ugotovitve ničnosti posojilne pogodbe sta pogodbenika nujna in enotna sospornika. Če nista tožena oba, ni podana pasivna legitimacija tožene stranke in je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Ker tožnika v enoletnem roku od izbrisa G. d.o.o. nista predlagala nadaljevanja postopka zoper družbenike, gre za neodpravljivo pomanjkljivost (zato zavrženje tožbe v delu zoper tretjo toženko). Ob tem sodišče še ugotavlja, da sta bila družbenika izbrisane G. d.o.o. E. J. in N. J. (sedaj N. Š.), ki sta sicer že ves čas postopka toženi stranki; vendar to ne pomeni, da bi lahko sodišče zoper njiju nadaljevalo tudi postopek glede G. d.o.o.. Omenjena sta namreč tožena kot poroka in ne kot družbenika G. d.o.o., tožnika pa po izbrisu družbe nista izrecno uveljavljala terjatve zoper E. in N. J. kot družbenika, niti nista ustrezno spremenila trditvene podlage. Ne glede na to je sodišče prve stopnje (ex abundante cautela) zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti, ker je ugotovilo, da ne gre za simuliran posel. Glede na zapis v pogodbi, da je bil denar posojen, je vzpostavljena domneva, da je bil denar dejansko posojen na način in pod pogoji, navedenimi v sporni pogodbi in da je na tožnikih dokazno breme za dokazovanje nasprotnega; tega bremena pa tožnika po ugotovitvah sodišča nista zmogla (obširni razlogi o tem so na 5., 6. in delno še 7. strani prvostopenjske sodbe). Ker sodišče tudi napak volje pogodbenih strank ni ugotovilo, je zavrnilo še podredni zahtevek.

7Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in v z njo izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je razlogovanje slednjega o vseh spornih vprašanjih sprejelo kot pravilno (na podlagi pritožbe pete toženke je delno poseglo le v prvostopenjsko odločitev o pravdnih stroških).

Navedbe revidentov 8. Zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo, sklicujoč se v njej na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. O odločilnem dejstvu, ali je tožba uperjena tudi zoper E. J. in N. J. (sedaj N. Š.) kot družbenika med pravdo izbrisane družbe G. d.o.o., je po mnenju revidentov podano nasprotje med v razlogih sodb sodišč obeh stopenj povzeto vsebino tožbe in njeno resnično vsebino. V tožbi zapisana opredelitev strank, tožbeni zahtevek in sama naracija tožbe jasno izkazujejo, da je primarni tožbeni zahtevek od vsega začetka uperjen zoper četrtega toženca E. J. in peto toženko N. J. (sedaj N. Š.) kot družbenika tedanje družbe G. d.o.o. - in torej ne morda kot poroka po sporni pogodbi (po kateri sta v enaki vlogi nastopala skupaj s tožnikoma). Zahteva za ugotovitev ničnosti poroštvene zaveze četrtega toženca in pete toženke bi bila celo v nasprotju z interesi tožnikov in usmerjena v njuno lastno škodo. To pomeni, da sta sodišči prve in druge stopnje storili bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker sta bila četrti toženec in peta toženka že od začetka tega postopka tožena kot družbenika pozneje med pravdo izbrisane družbe (prvotne tretje toženke kot posojilojemalke po sporni pogodbi), pa je izpodbijana pravnomočna odločitev, oprta na stališče o pomanjkanju pasivne legitimacije zaradi prenehanja tretje toženke po pravilih ZFPPod in procesnopravno neustreznega odziva tožnikov, tudi materialnopravno zmotna. V nadaljevanju revizijskih navedb tožnika grajata tudi "ex abundante cautela" ponudene razloge sodišč prve in druge stopnje v oporo izpodbijani odločitvi o zavrnitvi primarno uveljavljanega zahtevka (v za odločanje še preostalem delu). Ugotovitev v razlogih pravnomočne sodbe, da sporna posojilna pogodba ni simuliran pravni posel, je po mnenju revidentov oporečna spričo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom istega zakona, saj so v razlogih odločb sodišč obeh stopenj ostale neocenjene pomembne izpovedbe kot stranke zaslišanega prvega toženca B. K. in ugotovitve izvedenca ekonomske stroke T. H. (v revizijsko natančneje izpostavljenih delih), prav tako pa tudi trditve tožnikov o nagnjenjih in načinu poslovanja ter obnašanju četrtega toženca E. J.. Če bi sodišči prve in druge stopnje celovito presodili izvedene dokaze in navedli razloge o odločilnih dejstvih, bi ugotovili, da je sporna pogodba simulirana, ker le utrjuje že pred njeno sklenitvijo obstoječe obveznosti in določa njihovo izpolnitev, ter da na podlagi posojilne pogodbe ni bil izročen znesek "svežega denarja". Končno tožnika izpodbijata (iz doslej že uveljavljanih revizijskih razlogov) tudi pravnomočno odločitev v delu o zavrnitvi podredno uveljavljanega zahtevka in predlagata razveljavitev odločb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

9V skladu z določbami 375. člena ZPP je bil izvod revizije poslan tožencem, izmed katerih je nanjo odgovoril le prvi toženec in v odgovoru predlagal zavrnitev revizije.

10Izvod revizije je sodišče prve stopnje poslalo skupaj s prepisi odločb sodišč prve in druge stopnje Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

11Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O reviziji v delu, v katerem ni dovoljena 12. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje z omejenim obsegom in z omejenimi razlogi izpodbijanja. V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske odločbe presega 4.172,93 EUR. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če uveljavlja več tožbenih zahtevkov in imajo ti zahtevki različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

13V tej pravdi sta oba po pravilih o eventualni kumulaciji zahtevkov uveljavljana zahtevka premoženjske narave, vendar nista denarna; zato je morala tožeča stranka vrednost spornega predmeta oceniti že v tožbi. Tožnika sta v tožbi vrednost spornega predmeta ocenila enotno z (enim) zneskom 78,980.000 SIT (sedaj 329.577,70 EUR), kar pa glede na objektivno kumulacijo dveh zahtevkov ni bilo pravilno. Zahtevka se namreč razlikujeta po vrsti in vsebini in temeljita na različnih (dejanskih in pravnih) podlagah, zato bi morala tožeča stranka navesti vrednost spornega predmeta za vsakega od obeh zahtevkov. Ker tega ni storila, je bilo treba po tretjem odstavku 182. člena ZPP upoštevati, da je ena oziroma edina vrednost spornega predmeta opredeljena glede primarno uveljavljanega zahtevka. Za podredno uveljavljan zahtevek pa glede na pravkar obrazloženo velja, da tožeča stranka vrednosti tega zahtevka ni opredelila, kar pomeni, da revizija zoper pravnomočno odločitev o tem zahtevku ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zato moralo v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči.

O reviziji v delu, v katerem je dovoljena, vendar neutemeljena 14. Revizijski kritiki nosilne argumentacije pravnomočne odločitve o zavrnitvi primarno uveljavljanega zahtevka (v delu, ki je glede na stadij postopka aktualen za preizkus) je treba pritrditi. Pogodbeni stranki posojilne pogodbe in sporazuma, katerih ugotovitev ničnosti sta tožnika s primarno uveljavljanim zahtevkom terjala, sta bili prvi toženec in druga toženka kot posojilodajalca, ter prvotna tretja toženka (med pravdo izbrisana družba G. d.o.o.) kot posojilojemalka, ki je bila v tej vlogi pravnoposlovna zavezanka le v razmerju do prvih dveh tožencev kot posojilodajalcev (in ne morda v razmerju do tožnikov ali v razmerju do četrtega toženca in pete toženke, ki so skupaj bili v jamstveni zavezi v razmerju do prvih dveh tožencev kot posojilodajalcev in edinih jamstvenih upravičencev). Zato ni jasno, kakšno terjatev naj bi morala tožnika po stališču sodišč prve in druge stopnje uveljavljati zoper družbenika družbe G. d.o.o. (prvotne tretje toženke) v enem letu po njenem izbrisu, saj je cilj tožeče stranke (natančneje prvega tožnika), ki ga v tej pravdi zasleduje, doseči izbris hipoteke; ta pa ni vknjižena v korist prvotne tretje toženke G. d.o.o., temveč v korist prvega toženca in druge toženke, vprašanje ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma pa je s tem v zvezi le predhodno vprašanje, ki se je reševalo v tej pravdi, v kateri sta družbenika izbrisane družbe ves čas udeležena (že v času pred izbrisom družbe) kot stranki postopka in s tem tudi deležna učinkov pravnomočnosti. Pomanjkanje pasivne legitimacije torej ni materialnopravno pravilen razlog za zavrnitev za odločanje v aktualnem stadiju postopka še odprtega dela primarno uveljavljanega zahtevka tožnikov.

15Neutemeljeno pa tožnika v reviziji grajata "ex abundante cautela" nanizane razloge sodišč prve in druge stopnje v prid izpodbijani odločitvi o zavrnitvi primarno uveljavljanega preostalega dela zahtevka. Izhodišče sodišč prve in druge stopnje za porazdelitev dokaznega bremena pravdnih strank o vprašanju narave sporne pogodbe oziroma sporazuma je z materialnopravnega vidika povsem neoporečno. Breme dokazovanja le navideznosti zapisa v pogodbi o posojilu v njej navedenega denarnega zneska in pogodbeno prevzetih obveznosti strank nosi tisti, ki jo zatrjuje in se nanjo sklicuje (212. člen ZPP), saj je sicer treba upoštevati kot pravilo določbo prvega odstavka 99. člena ob sklenitvi sporne pogodbe in sporazume še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po kateri se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Breme dokazovanja navideznosti sporne pogodbe in sporazuma sta po materialnopravno pravilni presoji sodišč obeh stopenj torej nedvomno nosila tožnika; ali sta ga tudi zmogla, pa je že dejansko vprašanje, na katero sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili nikalno. Ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve v razlogih pravnomočne sodbe.

16Ugotovitev v razlogih izpodbijane pravnomočne odločbe, da sporna posojilna pogodba (in posledično sporazum) ni simuliran pravni posel, tožnika sicer grajata z očitkom bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom istega zakona, ki pa niso podane. V obširni in celoviti dokazni oceni sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali in se opredelili do vseh relevantnih delov izpovedbe kot stranke zaslišanega prvega toženca B. K., ugotovitev izvedenca T. H. in trditev tožnikov, ki jih slednja v reviziji izpostavljata kot po njunem mnenju neocenjene - in to v povezavi in po napotku iz 8. člena ZPP z vsemi preostalimi izvedenimi dokazi (glej obrazložitev na 5., 6. in delno še 7. strani odločbe sodišča prve stopnje ter na 4. in 5. strani obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje). Dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje torej zanesljivo ni mogoče naprtiti očitka v smeri morebitnega neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP (z morebitno posledico bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena istega zakona), niti očitka, da je površna ali pomanjkljiva (z morebitno posledico bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Če pa je za tožnika vsebinsko neprepričljiva, njun očitek ne presega ravni v postopku z revizijo neupoštevnega izpodbijanja dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi in drugi stopnji (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je bilo treba po obrazloženem revizijo tožnikov v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.

17Odločitev o stroških revizijskega postopka je odpadla, ker jih nista priglasila ne tožnika v reviziji, niti prvi toženec v odgovoru na revizijo.