VSRS Sodba I Ips 232/2005

Zahteva obs. D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine.

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 16.7.2002 obs. D.V. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ropa po 3. in 1. odstavku 213. člena in prikrivanja po 1. odstavku 221. člena v zvezi s 25. členom KZ ter mu določilo posamezni kazni 8 let zapora za prvo in 5 mesecev zapora za drugo dejanje, nato pa mu po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 8 let in 4 mesece zapora. Po 1. odstavku 40. člena KZ mu je izreklo kazen izgona tujca iz države za čas desetih let. Po 1. odstavku 49. člena istega zakonika mu je v izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je od 13.3.2002 od 14. ure dalje prebil v priporu. Odločilo je tudi, da je dolžan solidarno z ostalimi obsojenci plačati znesek 102.976,00 SIT, kolikor predstavlja s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist (1. odstavek 95. člena KZ) ter ga po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje po določbi 3. točke 358. člena ZKP obs. D.V. oprostilo obtožbe dveh poskusov kaznivih dejanj odvzema motornega vozila po 2. odstavku 216. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom z dne 14.11.2002 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obs. E.B. in zagovornika obs. D.V. ter po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o vštetju pripora in o odvzemu protipravne premoženjske koristi spremenilo tako, da je obs. D.V. vštelo v izrečeno enotno kazen čas odvzema prostosti in čas, ki ga je prebil v priporu od 13.3.2002 od 10.43 ure in tako, da je temu obsojencu skupaj z obsojenimi M.K., A.V. in E.B. solidarno naložilo v plačilo znesek 102.976,00 SIT protipravno pridobljene premoženjske koristi. V preostalem je tudi pritožbi obs. D.V. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po določbi 1. odstavka 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo tudi povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona ter hkrati odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V uvodnem delu ni navedel, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja, prav tako zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi navaja, da je bila kršena njegova ustavna pravica (62. člen Ustave RS in ne 420. člen, kot je zapisano v zahtevi) do uporabe svojega jezika. Poudarja, da pri prvem zaslišanju ni imel prevajalca za ruski jezik in tudi ne zagovornika. Pozneje mu je bil dodeljen prevajalec za ruski jezik, čeprav je na sodni obravnavi povedal, da ta jezik slabo razume. Njegova izjava ni bila upoštevana in mu ni bil dodeljen prevajalec za litvanski jezik. Sklicuje se na Ustavo RS in na 6. člen Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Navaja tudi, da pri prvem zaslišanju ni razumel vzroka obtožb proti njemu, ker slovenskega jezika ne razume in ker ni imel na razpolago niti prevajalca niti zagovornika.

Iz odločbe o pridržanju Urada kriminalistične policije Policijske uprave K. z dne 13.3.2002 je razvidno, da je obsojencu bila odvzeta prostost dne 13.3.2002 ob 14. uri. Obsojenec je bil v skladu s 4. členom ZKP seznanjen z razlogi za odvzem prostosti v ruskem jeziku, pri čemer je prevajanje opravila tolmačica za ruski jezik A.G. Poučen je bil, da ni dolžan ničesar izjaviti ter o ostalih pravicah, tudi o pravici do zagovornika, ki ga ni zahteval. Ministrstvo za notranje zadeve RS mu ni postavilo zagovornika (4. odstavek 4. člena ZKP). Preiskovalna sodnica je obsojenca zaslišala 15.3.2002. Zaslišanje je opravila s pomočjo tolmačice za ruski jezik A.G. in v navzočnosti po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika odvetnika D.V. Iz zapisnika o zaslišanju ni razvidno, da je bil obsojencu dan pouk o pravici do uporabe njegovega jezika, zapisana pa tudi ni njegova izjava. Zapisnik o glavni obravnavi z dne 10.7.2002 prav tako ne vsebuje zapisa tega pouka. Iz navedb v zapisniku o tej glavni obravnavi je razvidno, da se je obsojenec zagovarjal s pomočjo tolmača za ruski jezik. Na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč tudi zagovornik, obsojenec ni izjavil, da ne razume ruskega jezika in prav tako ni zahteval, da se mu na glavni obravnavi omogoči uporabljati svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek.

Pravica do uporabe svojega jezika pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na kazenski glavni obravnavi je uzakonjena v 8. členu ZKP. V bistvu izhaja iz temeljne človekove pravice do uporabe svojega jezika (62. člen Ustave RS). Prav tako je v 3. odstavku 19. člena Ustave RS določeno, da vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Enake določbe vsebuje tudi 1. odstavek 4. člena ZKP. EKČP določa v a točki 3. odstavka 6. člena kot minimalno pravico osebe, ki je obdolžena kaznivega dejanja, da jo takoj nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki jo bremeni. Sodišče mora obdolženca pred zaslišanjem poučiti o pravici do uporabe njegovega jezika, v zapisnik pa zapisati celoten pouk in njegovo izjavo (2. odstavek 8. člena ZKP). Pravica uporabe svojega jezika ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v materni jezik, temveč zadošča prevajanje v jezik, ki ga obdolženec razume.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik. Na podlagi vsebine zapisnika o glavni obravnavi ni mogoče sklepati, da sta obsojenec ali njegov zagovornik zahtevala, da se obsojencu zagotovi prevajanje s pomočjo tolmača za litvanski jezik. Vložnik zahteve kaj takega ne trdi, temveč v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi navaja, da je "v sodni obravnavi povedal, da ruski jezik slabo razume". Zato tako ugotovljena procesna dejstva ne dopuščajo zaključka, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Podatki zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalno sodnico in zapisnika o glavni obravnavi ne dajejo podlage za sklepanje, da je obsojenec bil poučen o pravici do uporabe njegovega jezika. V zapisnikih pouk tudi ni zapisan, prav tako ne obsojenčeva izjava, kar vse sodišču narekuje določba 2. odstavka 8. člena ZKP. Opustitev pouka in njegovega zapisa ter zapisa izjave obsojenca lahko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Prevajalko za ruski jezik je obsojenec imel že ob policijskem pridržanju, poleg zagovornika pa mu je uporaba tega jezika bila zagotovljena prav tako v preiskovalnem postopku in v postopku izvajanja glavne obravnave. V tem jeziku se je tudi zagovarjal. Iz zapisnikov o opravljenih procesnih dejanjih ni razvidno, da bi obsojenec opozoril, da ne razume ruskega jezika, tega ni storil niti njegov zagovornik, ki je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v nasprotju s podatki odločbe o pridržanju uveljavljal, da obsojenec ni imel tolmača v policijskem postopku in da je o tem bil obveščen šele, ko je bil priveden preiskovalni sodnici ter da v policijskem postopku ni bil poučen o pravici do zagovornika. Predvsem vsebina obsojenčevega zagovora na glavni obravnavi, na kateri se je opredelil do obtožbe, v dokaznem postopku pa tudi komentiral izpovedbo priče D.C., ne kaže, da ne razume ruskega jezika. Sicer pa obsojenec, ki ne soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da sodba Okrožnega sodišča ne predstavlja kršitve zakonov in da je postopek bil izpeljan v skladu z zakonom, sploh ne trdi, da o pravici do tolmača ni bil poučen, temveč le, da ni bila upoštevana njegova pripomba glede slabega razumevanja ruskega jezika. V takšni situaciji in glede na pomanjkljivo utemeljitev, vložnik zahteve tudi ni izkazal vzročne zveze med opustitvami sodišča in nezakonitostjo pravnomočne sodbe. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP in tudi ne kršitve določb ustave ter določb EKČP.

V ostalem obsegu obsojenec z navedbami, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo spremembe izpovedbe policijskega uslužbenca D.C. in da je vedel za rop, vendar pri njem ni bil udeležen ter z grajo ocene izvedenih dokazov, napada pravilnost dejanskega stanja, ki ga je sodišče ugotovilo s pravnomočno sodbo. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne (in prav tako ne nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obs. D.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec prestaja daljšo zaporno kazen. Po podatkih kazenskega spisa so njegove premoženjske razmere slabe. Zato ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP).