VSRS Sklep Kp 6/2004

Pritožbi zagovornika obtoženega E.B. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Po 7. odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se pripor zoper obtoženca iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša.

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 16.1.2004 obtoženega E.B. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ in mu na podlagi 2. odstavka 127. člena KZ za vsako kaznivo dejanje določilo kazen 30 let zapora in mu nato po 1. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 30 let zapora, v katero mu je vštelo čas, prebit v priporu od 7.5.2003 od 17.30. ure dalje. Po 96. členu KZ je obtožencu odvzelo premoženjsko korist, tako da mu je naložilo v plačilo znesek 1.250.000 SIT. Na podlagi 1.

odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki jih razen povprečnine v znesku 1.000.000 SIT, ni pobliže opredelilo. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka ter iz 2.

odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka, torej iz razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP, vložil pritožbo zagovornik obtoženega E.B. Iz obrazložitve pritožbe pa je razvidno, da zatrjuje, da je sodišče prekršilo obtoženčevo minimalno pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče, s tem pa ravnalo v nasprotju s točko d, 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), 3. alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 17. členom ZKP, kar po vsebini pomeni zatrjevanje kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, da je potrebno pritegniti izvedenca "obutvene" stroke, da bi ta podal mnenje, ali katera od sledi obuval, zavarovanih na kraju, ustreza velikosti številke 45, pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11.

točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Drugih zatrjevanih postopkovnih kršitev pritožnik ni obrazložil, prav tako ne kršitve kazenskega zakona, pač pa v ostalem delu pritožbe po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Pritožba je utemeljena, kolikor se zavzema za razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.

Pritožba pred sodiščem tretje stopnje je popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP. Če je pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje vložena v primeru, določenem v 1. točki 1. odstavka 398. člena ZKP, sodišče tretje stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v povezavi s prvostopenjsko sodbo. Sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi le v primeru, če nepravilnosti ne more samo odpraviti in če tega ni moglo storiti niti sodišče druge stopnje. Če pa bi višje sodišče lahko ugotovljeno pomanjkljivost odpravilo, razveljavi samo drugostopenjsko sodbo.

Po 1. odstavku 380. člena ZKP opravi sodišče druge stopnje obravnavo samo, če je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja potrebno izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani upravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Pri presoji, ali so podani pogoji za obravnavo pred drugostopenjskim sodiščem, ni pomembno katere kršitve pritožnik našteva v pritožbi, ampak katere uveljavlja po vsebini. Sodišče druge stopnje na glavni obravnavi odloča o utemeljenosti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, vendar pa na ta način posredno presoja tudi utemeljenost obtožbe, kolikor se ta glede na načelo identitete med sodbo in obtožbo zrcali v prvostopenjski sodbi.

Kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP spada med relativne bistvene kršitve, ki niso samostojni pritožbeni razlog, ampak jih je potrebno presojati v povezavi s pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Še najbolj je to očitno, ko gre za zatrjevanje kršitve pravice do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist, saj s temi dokazi (praviloma) obramba zatrjuje obstoj dejstev, ki bi, če bi bila dokazana, bodisi pripeljala do oprostitve obtoženca ali v kakršnemkoli pogledu izboljšala njegov položaj v kazenskem postopku. S tem, da sodišče izvedbo takega(ih) dokaza(ov) zavrne, ima to lahko za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje, če je obstoj pravno relevantnega dejstva ugotavljalo z drugimi dokazi, ali pa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, če obstoj tega dejstva v kazenskem postopku sploh ni ugotavljalo. Z izvedbo predlaganega(ih) dokaza(ov) na obravnavi, ki bi jih v skladu z merili moralo izvesti, lahko pritožbeno sodišče odpravi tako procesno kršitev, ki jo je storilo sodišče prve stopnje. Seveda pri tem velja omejitev, da je na obravnavi pred drugostopenjskim sodiščem mogoče na novo izvesti ali ponoviti le nekatere izmed številnih dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje. Gre torej za razjasnitev posameznih razmeroma samostojnih relevantnih dejstev, ki se z ostalimi dejstvi, ugotovljenimi v prvostopenjski sodbi, ne prepletajo v tolikšni meri, da bi bilo potrebno zaradi celovite presoje vse dokaze znova izvesti in oceniti na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem. Po presoji Vrhovnega sodišča gre v konkretni zadevi ravno za tak procesni položaj, pri čemer pa so podani tudi opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne prvostopenjskemu sodišču v novo glavno obravnavo.

Pri presoji utemeljenosti pritožbe zoper drugostopenjsko sodbo je treba izhajati tudi iz pravnega jamstva iz 3. alinee 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Še nekoliko širše je med minimalnimi pravicami, ki jih ima oseba, obdolžena kaznivega dejanja, navedena tudi pravica obdolženca, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče (točka d, 3. odstavka 6. člena EKČP). To določbo je potrebno razlagati tako, da je njen namen glede navzočnosti zaslišanja prič v kazenskem postopku zagotoviti enakost med obrambo in obtožbo, oziroma postaviti obdolženo osebo glede možnosti zaslišanja prič v enak položaj z obtožbo. Pri presoji, ali bo izvedlo predlagani dokaz, mora sodišče pretehtati njegovo materialnopravno relevantnost, stopnjo verjetnosti, s katero je stranka pravno relevantnost dokaza utemeljila, v dvomu pa šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in da ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Zagovornik obtoženega E.B. v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje, s tem da je pritrdilo zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče I.Š., s katerim je obramba želela dokazati, da ne drži, da je M.B.B. prodal pištolo, s katero so bili ustreljeni oškodovanci, ravno obtoženemu E.B., kršilo obtoženčevo pravico do obrambe. Pritožbi je treba pritrditi tudi, ko na enaki podlagi izpodbija zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče F.L., z razlago, da je nemogoče, da bi bil obtoženec, glede na ugotovljen potek dogodkov, na dan storitve kaznivih dejanj doma pred 22. uro.

Ugotovitev, da je priča M.B.B. obtoženemu E.B. na dan storitve kaznivih dejanj okoli 17. ure v drvarnici pred K. v K. izročil pištolo, temelji le na izpovedbi te priče. Pritrditi je treba obrambi, da je omenjena priča različno izpovedovala v preiskavi in na glavni obravnavi, tudi glede tega kdo da je obtožencu izročil pištolo. Obtoženec je M.B.B.-ja, ki se je pripeljal iz R., po ugotovitvah sodišča počakal v kleti, ki je v poslopju ob stanovanjskem bloku, v katerem živita obtoženec in priča. Priči V.Š. in M.R. obtoženca nista videli, ampak sta potrdili le, da je M.B.B. odnesel pištolo v drvarnico in se od tod vrnil s 70.000 SIT, s katerimi jo je plačal. Zato obramba utemeljeno navaja, da je treba zaslišati pričo I.Š., ki resda samega nakupa pištole ni videl, pač pa naj bi prišel na kraj neposredno za tem in se tam tudi nekaj časa zadržal. Obramba je zatrjevala, da bi z zaslišanjem te priče lahko dokazala, da priča I.Š. obtoženca v tem času ni videl, ker ga tam ni bilo, kar pa bi posledično pomenilo, da obtoženec v ugotovljenih krajevnih in časovnih okoliščinah ni kupil pištole od priče M.B.B. Zato se je treba strinjati s pritožnikom, da je zaradi ugotovitve tega odločilnega dejstva treba zaslišati pričo I.Š., in razjasniti, ali je ta takrat videl obtoženca, pa tudi, ali je zaznal, da je bilo ob stanovanjskem bloku parkirano obtoženčevo vozilo znamke Golf.

Zaradi celovite razjasnitve dogajanja naj sodišče druge stopnje zasliši tudi pričo M.B.B. ter priči V.Š. in M.R., po potrebi pa tudi pričo M.B., ki je policiji posredoval prvi podatek o prodaji pištole, s katero je "storilec" trojnega umora na G. ustrelil žrtve (list. št. 457). Šele ko bo na glavni obravnavi izvedlo te dokaze, bo lahko sodišče druge stopnje, presodilo utemeljenost pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je obtoženčev zagovornik, tudi z uveljavljanjem kršitve pravic obrambe, vsebinsko izpodbijal pravilnost ugotovitve v prvostopenjski sodbi, da je dokazano, da je v navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah priča M.B.B. obtožencu prodal pištolo, s katero so bila storjena kazniva dejanja. Če bo ocenilo, da je to potrebno za presojo utemeljenosti pritožbe, naj sodišče druge stopnje razjasni okoliščine, v katerih je prišlo do prodaje vozila znamke Audi, last S.Č., brata pokojnega B.Č., A.B., sicer sorodniku priče M.B.B.

Pritožbi je treba pritrditi tudi v delu, ko uveljavlja kršitev pravic obrambe v zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče F.L., ki da je pomembna za ugotavljanje obtoženčevega alibija. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo te priče (list. št. 14), taki presoji pa pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (list. št. 10 in 11), čeprav ta dokaz na glavni obravnavi sploh ni bil izveden. Kakor je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 1234), je sodišče prve stopnje dokazni predlog za neposredno zaslišanje priče F.L. zavrnilo, ni pa na podlagi 340. člena ZKP izpovedbe te priče prebralo. Po 1. odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi pojasnilo, zakaj je navedeni dokaz zavrnilo, vendar ga je kljub temu ocenilo, enako pa je ravnalo tudi sodišče druge stopnje, ko je presojalo utemeljenost pritožbe. Navedeno kršitev bi lahko drugostopenjsko sodišče odpravilo tako, da bi pričo F.L., ki naj bi po trditvah obrambe potrdila obtoženčev alibi, zaslišalo na obravnavi. Ker tega ni storilo, naj sodišče druge stopnje to pričo zasliši in nato presodi utemeljenost pritožbenih navedb zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katerimi je obtoženčev zagovornik, ki sicer nikoli ni izrecno zatrjeval, da tak dokaz ni bil izveden, utemeljeval obtoženčev alibi.

Prav tako naj sodišče druge stopnje z zaslišanjem izvedenca telekomunikacijske stroke ali na drug primeren način preizkusi utemeljenost pritožbene trditve, da ni mogoče, da bi bila pogovora opravljena z mobilnega telefonskega aparata S.Č. ob 21.46. uri in 21.47. uri, ki sta ju zabeležili različni bazni celici ... in ..., če bi bila klica opravljena z istega mesta. Povezano s tem naj razjasni, ali je do preklopa bazne celice prišlo zaradi tega, ker sta bila klica opravljena iz različnih krajev, kot zatrjuje pritožba.

Ostale pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Obtoženčev zagovornik v pritožbi navaja, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je potrebno zaslišati pričo novinarko Z.L.D., ki je v članku z dne 8.5.2003 v časopisu Delo zapisala: "O tem, ali bi z dogodkom lahko bil povezan Golf kranjske registracije, ki je dober teden nazaj na koncu samotnega G.g. padel v oči Novomeščanu, rednemu obiskovalcu G. (podnevi), policisti tudi še niso mogli ali hoteli dajati izjav" ter ugotoviti identiteto osebe, o kateri govori članek in jo zaslišati. Nadalje navaja, da bi v primeru, če bi se potrdila okoliščina, da je šlo za isti avto, kot je bil 6.5.2003 najden na parkirišču pred tovarno K. in avto, ki ga je videl ta Novomeščan, to popolnoma obrnilo celotno zadevo.

Za dokazne predloge strank se zahteva bistveno manj kot gotovost in več kot golo breme zatrjevanja (onus proferendi). Verjetnost o dokaznem predlogu je verjetnost o verjetnosti dokaza, stvar vestne, specifične in konkretne dokazne ocene sodečega sodišča pa je, da presodi, ali je ta izkazana. Navedbe v pritožbi ne dosegajo niti ravni zatrjevanja, da bo z navedenim dokazom mogoče dokazati zatrjevana dejstva, pač pa vsebujejo zgolj dokaj oddaljeno možnost, da bi se to šele utegnilo izkazati. Zato potrebne stopnje verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom mogoče dokazati zatrjevano(a) dejstvo(a), pritožnik ni izkazal.

Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, ko s sklicevanjem na pismo osebe B.Z. mlajšega, prejeto dne 8.7.2004, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ne glede na to, da pritožnik ni izkazal, da je omenjena oseba tudi avtor navedene listine, je treba ugotoviti, da obtoženčev zagovornik s sklicevanjem na vsebino pisma izpodbija predvsem resničnost pričevanja D.H., ki da je B.Z. nekaj dni po zaslišanju povedal, da je šel M.L.-ju za pričo in mu dal alibi ter da gre v tej zadevi za milijone SIT, pri čemer je važno, da je "pokasiral" denar, da pa se bodo z B. že pozneje zmenili. Enako velja za trditev, da resničnost teh navedb lahko potrdi K.K., sicer zunajzakonska partnerica B.Z. Ne drži navedba v pritožbi, da sodba sodišča druge stopnje sledi izpovedbi Z.Z., saj se na pričevanje le-tega nobena od sodb ne opira. Pomemben del dokaznega postopka je bil namenjen ravno preverjanju alibija priče M.L., za katerega je obtoženec zatrjeval, da je storil očitana kazniva dejanja, pa je sodišče z zaslišanjem prič D.H., E.H., Z.H., R.S., J.P., N.K., D.L., ob upoštevanju filigranske analize telefonskih pogovorov z mobilnega telefonskega aparata M.L., ki so omogočali natančno preverjanje gibanja slednjega dne 6.5.2003, zanesljivo ovrglo. S sklicevanjem na pismo B.Z. in z uveljavljanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja na tej podlagi, zato pritožnik ne more biti uspešen.

Tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje obtoženčev zagovornik zatrjuje, da obtoženi ni bil zadolžen, saj da je obtoženčeva žena S.B. honorarno delala in dobro zaslužila v Pekarni B. iz D., prilaga pa tudi odločbi o odmeri dohodnine za obtoženega E.B. za leti 2001 in 2002 ter za B.S. za leto 2002. Na ta način pritožba izpodbija ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje proti B.Č. storjeno iz koristoljubnih nagibov. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da za sklepanje, da je bilo kaznivo dejanje na škodo tega oškodovanca storjeno iz koristoljubja, zadošča ugotovitev, da je imela omenjena žrtev s seboj 1.250.000 SIT, pripravljen za nakup avtomobila in da pri pokojnem B.Č. ta kupnina ni bila najdena. Tudi pri ogledu kraja je niso našli, kar v povezavi z navedbami pokojnega V.D. v telefonskem pogovoru s Policijsko postajo N.m., da jim je tisti, ki jih je pripeljal na kraj, s katerega so klicali, vzel denar, utemeljuje sklep v izpodbijani prvostopenjski sodbi. Nadaljnje dokazovanje glede ugotovitve, ali je bilo zoper B.Č. kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, ni potrebno in zato ne drži, da je dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovljeno.

Prav tako ni mogoče pritrditi obtoženčevemu zagovorniku, ko navaja, da sodišče druge stopnje omalovažuje izpovedbo priče V.A., ki da je povedal, da je konec junija videl pričo M.L., kako se je vozil v belem Polu. Zatrjevanje dejstva, da se je omenjena priča peljala v navedenem vozilu dne 23.6.2003, kar je več kot mesec in pol po kaznivih dejanjih, nima nobene posebne teže, razen kot morebitno kontrolno dejstvo, pomembno pri presoji verodostojnosti pričevanja M.L. Obramba nakazuje, da se je M.L. velikokrat vozil v vozilu R.B., pri čemer pa opozarja tudi na to, da je priča A.K. na G. prepoznala vozilo znamke Polo, bele barve in da ni naključno, da se tako vozilo omenja skozi celotni kazenski postopek. Tudi s temi navedbami pritožnik ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja in so razlogi, s katerimi je enake očitke zavrnilo pritožbeno sodišče, prepričljivi. Priča A.K. (list. št. 1188 in 1189) je namreč dopustila možnost, da je bilo vozilo, ki ga je opazila, tudi znamke Golf, pri čemer pa je povedala, da je ta osebni avtomobil zaznala navedenega večera med 22.27. in 22.30. uro, torej približno 35 minut po storitvi kaznivih dejanj oziroma kakih 20 minut po prispetju policijske patrulje na kraj dejanj. Kar pa zadeva navedbe priče V.A., je ta resda govoril o vozilu znamke Polo, vendar pa je na izrecno zagovornikovo vprašanje (list. št. 1205) povedal, da je prepričan, da je bilo to vozilo novomeške registracije. Iz fotografij osebnega avtomobila znamke Polo, last R.B., pa je razvidno, da ima to registrsko številko LJ ... Ob upoštevanju okoliščin, ki sta jih navedli že obe sodišči, zato zgolj kopičenje dejstev, za katera obramba ni izkazala, da so povezana s kaznivimi dejanji, ne more biti podlaga, s katero bi pritožba v tem obsegu lahko izpodbila dejansko stanje.

Pritožba tudi ne more biti uspešna, ko se sprašuje, ali nista bila na kraju storitve kaznivih dejanj prisotna dva avtomobila, pri čemer omenja črnega BMW, ki da ga je vozila oseba z imenom T., v zvezi s katerim pa sodišče ni želelo izvesti dokaza. Navaja še, da je prav zanimivo, da so V.T., obtoženi E.B. in M.L. vsi iz K. ter se sprašuje, ali gre za naključje.

Predlog strank za izvedbo določenih dokazov mora biti določen, mora se nanašati na konkretno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, sugestijo, ki nima pravnega učinka. Temu standardu pa pritožba, kolikor se očitno na podlagi vsebine klica anonimne osebe na Generalno policijsko upravo z dne 14.5.2003 (list. št. 498), sprašuje o vlogi V.T., ni zadostila in zato tudi s temi navedbami ne more izpodbiti pravilnosti napadene sodbe.

Kolikor pa pritožnik navedeno okoliščino navezuje na telefonski pogovor s policijo, ki sta ga imela V.D. in D.E., ko je V.D. sprva uporabljal množino, kasneje pa ednino, kar po mnenju pritožnika kaže, da je bilo udeleženih več avtomobilov ali več oseb, pa se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na razloge v 2. odstavku na 11. strani drugostopenjske sodbe, kjer je prepričljivo obrazloženo, da gre zgolj za navidezno neskladje ter da je raba množine, da so jih ropali, pripisati D.-jevemu razburjenju.

Prav tako obtoženčev zagovornik ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja z navedbami, da je bila v času dogajanja že tema ter da je pokojni Č., ki je bil vajen trgovine z motornimi vozili, vedel, da se ponoči avtomobilov ne gleda in ne kupuje in da se zastavlja vprašanje, čemu potem taka naglica pri nakupu in ogledu, razen, če seveda ta nakup ni bil samo maska ali krinka za neko drugo dejanje na mejnem področju z Republiko Hrvaško (veliki denarji, razdelitev denarja, poračun denarja, z B. se bodo potem že zmenili). Te navedbe ostajajo na ravni z ničemer podkrepljenih zatrjevanj in ugibanj, zato tudi ne morejo izpodbiti pravilnosti nasprotnih zaključkov drugostopenjske sodbe.

Obtoženčevemu zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, da je višje sodišče pri presoji dejstva, da pri obtožencu niso našli bioloških sledi oškodovancev ali smodnika zaradi streljanja s pištolo, ocenjevalo na metodološko nesprejemljiv način, ker da je izhajalo iz domneve, da je obtoženec storilec kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je namreč zapisalo, da ni nujno, da takšna kazniva dejanja pustijo kakršnekoli sledi na storilcu, da je imel obtoženec, ki mu je bila odvzeta prostost šele naslednjega dne ob 17.30. uri, dovolj časa, da je morebitne sledove tudi uničil ali pa, kar da se ne da izključiti, da se je, predno je streljal, ustrezno zaščitil (rokavice). Morebitne biološke sledi je na opisane načine mogoče odstraniti, enako pa velja tudi za delce, ki padejo po streljanju na roke strelca. Doktrina namreč navaja, da pri streljanju s strelnim orožjem nastanejo mikroskopsko majhni delci, nastali po detonaciji snovi v netilni kapici, ki padejo na strelca, zlasti na njegove roke. Analiza teh pa lahko pove, ali je določena oseba streljala s strelnim orožjem. Vendar pa ti delci pri vsakodnevnih aktivnostih počasi izginejo, večina že po štirih urah od trenutka streljanja. Temeljito pranje rok bi takoj odstranilo vse delce (dr. Maver Darko in soavtorji, Kriminalistika, str. 500 in 501, Uradni list, Ljubljana 2004).

Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi, da je na podlagi dejstva, da je policija pri ogledu kraja našla le tri od šestih tulcev in da to kaže, da se vsa tri kazniva dejanja niso zgodila na enem mestu, ne more omajati ugotovitev v tem delu izpodbijane sodbe. Zatrjevano dejstvo pomeni zgolj to, da so na kraju našli polovico tulcev od izstreljenih nabojev. Ni pa samo na podlagi tega mogoče sklepati, da je dejansko stanje v tem pogledu zmotno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni potrebno dopolnjevati dokaznega postopka z zaslišanjem prič R.S. o tem, ali je bil dne 6.5.2003 ob 18.47. uri obtoženec v lokalu S. na M. in P.N. glede okoliščine, ali je navedenega dne v popoldanskih urah videl M.L. na posestvu obtoženčevega brata E.B. Na te razloge, ki kažejo da obtoženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena, se v celoti sklicuje tudi sodišče tretje stopnje.

Pritožba navaja, da obramba ne sprejema mnenje izvedenca grafoskopske stroke mag. E.D., da sled odtisa pnevmatike ni pustila posebnih razpoznavnih znakov, razen splošnih značilnosti in da ni mogoče na podlagi konkretnih značilnosti pnevmatike dokazati, da je konkretni odtis pustila ravno guma obtoženčevega vozila. Zgolj nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem, ne da bi tako stališče kakorkoli utemeljila, tudi v tem pogledu ne more omajati pravilnosti izpodbijane sodbe.

Drži navedba v zahtevi, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo glede navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, kolikor zadeva zavrnitev dokaznega predloga, da sodišče odredi izvedenca "obutvene" stroke, ki naj ugotovi, ali katera od zavarovanih sledi na kraju ustreza obuvalu št. 45. Drži sicer, da je neustrezna obrazložitev v prvostopenjski sodbi, da tega dokaza ni potrebno izvesti tudi zato, ker se je obtoženi zagovarjal, da na kraju ni bil. Sodišče druge stopnje se o tem dokazu ni izjavilo, vendar to ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP. Ta je podana samo takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Morebitna ugotovitev, da na kraju ni odtisov, ki bi ustrezali številki obuvala 45, bi pomenila zgolj to, da taki odtisi niso bili najdeni, nikakor pa to ne bi izključevalo obtoženčeve navzočnosti na kraju izvršitve kaznivih dejanj.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo tako, da je na podlagi 1. odstavka 392. člena ZKP v zvezi s 2. odstavkom 398. člena ZKP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ocenilo je namreč, da so podani opravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo in da bo sodišče druge stopnje o utemeljenosti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo lahko odločilo, potem ko bo na obravnavi izvedlo navedene nove in ponovilo naštete že izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče naj tudi oceni, ali za presojo utemeljenosti pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje ne bi kazalo pribaviti posnetke varnostnega sistema kamer, postavljenega na upravni stavbi podjetja K. za dan 6.5.2003, ki so, kakor je razvidno iz uradnega zaznamka (list. št. 518), shranjeni na posebnem trdem disku in je njihov ogled možen v vsakem času. Ne glede na to, da pri pregledu posnetkov, ki je bil opravljen v noči po dejanju, kriminalist posebnosti ni zaznal, vendarle ni mogoče izključiti, da bi glede na vedenje o dejstvih v sedanji fazi postopka, bilo mogoče tudi na ta način preizkusiti utemeljenost pritožbe. Enako velja tudi za morebitno zaslišanje priče D.K. (list. št. 396), ki je policistu podal obvestila o dogajanju še isti večer ob 22.24. uri, o tem, kaj je zaznal iz vozila, parkiranega na V. v začetku makadamske poti, na kateri so bila storjena kazniva dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča, bo lahko Višje sodišče v Ljubljani, potem ko bo opravilo glavno obravnavo in izvedlo nakazana procesna dejanja, presodilo utemeljenost pritožbe obtoženčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, na ta način pa tudi omogočilo obtožencu zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče.

Vrhovno sodišče je pritožbi zagovornika obtoženega E.B. ugodilo tako, da je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. Zato je moralo presoditi, ali so pri obtožencu še dani razlogi za pripor. To je moralo storiti kljub temu, da sodišče druge stopnje, potem ko je odločilo o pritožbi obtoženčevega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, o priporu ni odločilo.

Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitana kazniva dejanja, izhaja iz prvostopenjske obsodilne sodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je pri obtoženem E.B. še vedno podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec je slovenski državljan, vendar ima tudi državljanstvo Federacije Bosne in Hercegovine, kjer ima tudi sorodnike in lastno premoženje. Ne glede na to, da v K. živi njegova družina, je zato mogoče utemeljeno sklepati, da bi si brez posebnih težav lahko uredil bivanje v navedeni tuji državi. Navedene okoliščine po oceni Vrhovnega sodišča kažejo, da je podana utemeljena nevarnost, da bi obtoženec, ki mu je prvostopenjsko sodišče izreklo kazen trideset let zapora, če bi bil pripor zoper njega odpravljen, pobegnil in na ta način onemogočil izvedbo kazenskega postopka.

Stopnja begosumnosti pri obtožencu je tako visoka, da nemotenega poteka kazenskega postopka z milejšimi ukrepi za ugotovitev njegove navzočnosti ni mogoče zagotoviti.

Obtoženec je bil že obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj z elementi nasilja. Ne glede na težo obravnavanih kaznivih dejanj in načina njihove storitve, pa ob dejstvu, da je mogoče realno pričakovati, da bi v primeru odprave pripora obtoženi nemudoma pobegnil, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana realna nevarnost, da bo obtoženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 7. odstavka 392. člena v zvezi s 3. odstavkom 398. člena ZKP pripor zoper obtoženega E.B. podaljšalo le iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.