VSRS Sodba I Ips 24/97

Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani, je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 108. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77). Izreklo mu je 30.000,00 SIT denarne kazni ter mu naložilo v plačilo potrebne izdatke zasebnega tožilca, potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca in povprečnino v višini 10.000,00 SIT. Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa odmerilo 10.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenec je 13.12.1996 na podlagi 559. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi, in sicer zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb, torej razloga iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Zasebni tožilec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora kršitve konkretizirati in jih ne le poimensko navesti, Vrhovno sodišče pa jih preizkusi zgolj v obsegu, ki ga določajo v zahtevi navedene okoliščine. Iz tega razloga tudi ni mogoče upoštevati sklicevanja na vsebino ustavne pritožbe.

Vlagatelj v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja:

1da je zasebni tožilec zlorabil procesno pravico do spremembe zasebne tožbe, s tem ko je spremenil čas storitve kaznivega dejanja, in sicer potem, ko je obsojenec na glavni obravnavi v veliki meri dokazal alibi za prvotni datum;

2da sodišče kljub predlogu ni preložilo glavne obravnave zaradi priprave obrambe glede na spremenjeno zasebno tožbo;

3da bi sodišče moralo oceniti tudi dejstvo, da če bi koga sumil za smrt psa, bi mu to očital neposredno po dogodku ne pa šele po nekaj letih, in bi na podlagi te okoliščine ter zlorabe procesne pravice lahko izreklo oprostilno sodbo.

K tč. 1

Zasebna tožba je obsojencu prvotno očitala, da je 2.4.1993 okoli 22. ure ženi zasebnega tožilca po telefonu izjavil, da mu je njen mož zastrupil psa. Pooblaščenec zasebnega tožilca pa je na glavni obravnavi po danem zagovoru, zaslišanju zasebnega tožilca, njegove žene ter obsojenčeve žene in hčerke čas izvršitve kaznivega dejanja spremenil v "neugotovljen dan v začetku aprila 1993".

V času sojenja veljavna določba prvega odstavka 337. člena ZKP-77 je glede spremembe obtožbe določala, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava preloži, da pripravi novo obtožnico (enako sedaj veljavni prvi odstavek 344. člena ZKP, le da se glavna obravnava prekine).

Dejansko stanje obsega vsa odločilna - pravno relevantna - dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega kazenskega zakona v določeni kazenski zadevi. Med taka odločilna dejstva sodi tudi čas, ko je bilo kaznivo dejanje izvršeno, saj je od tega odvisno, kateri kazenski zakon bo uporabljen, vprašanje zastaranja ipd. V konkretnem primeru drugačna opredelitev časa izvršitve kaznivega dejanja zato ne pomeni take spremembe, da katere pooblaščenec zasebnega tožilca ne bi bil upravičen. Izvedeni dokazi so namreč pokazali, da je izvršitev kaznivega dejanja mogoče umestiti zgolj v širši časovni okvir, pri čemer je jasno, da gre še vedno za isti historični dogodek, čemur obsojenec niti ne oporeka. Kršitev določbe prvega odstavka 337. člena ZKP-77 zato ni podana.

K tč. 2

V primeru spremembe obtožbe iz prvega odstavka 337. člena ZKP-77 je smelo sodišče po drugem odstavku istega člena za pripravo obrambe preložiti glavno obravnavo (enako sedanji drugi odstavek 344. člena ZKP, le da se sme v takem primeru glavna obravnava prekiniti).

Iz navedene zakonske določbe je razvidno, da preložitev (prekinitev) glavne obravnave ni obligatorna. Pri odločanju o tem, ali prekiniti glavno obravnavo ali ne, sodišče ne sme poseči v obdolženčeva pravna jamstva, ki mu jih v kazenskem postopku zagotavlja že Ustava Republike Slovenije - v nadaljevanju URS; med drugim, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (1. alinea 29. člena URS, enako tudi točka b 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, EKČP; kot ena od komponent pravice do poštenega sojenja, ki po vsebini pomeni vzdrževanje ravnovesja med pravicami obeh strank v postopku). Ravnanje sodišča je zato odvisno od vsebine in obsega sprememb obtožbe oz. tega, v kolikšni meri je spremenjena situacija nova za obdolženca. Če so spremembe nebistvene, prekinitev seveda ni potrebna.

V konkretni zadevi je zagovornik po spremembi zasebne tožbe prosil za rok za pripravo obrambe (brez dodatne obrazložitve), čemur sodišče ni ugodilo. S tako odločitvijo se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče in kot razlog za to med drugim navedlo, da ni prišlo do spremembe dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja. Le taka sprememba bi namreč ob nadaljevanju obravnave brez zadostnega časa za pripravo obrambe predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (3. stran obrazložitve).

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti kot razlog za preložitev glavne obravnave navaja, da je kot zdravnik močno obremenjen in ima zato svoje delo natančno popisano v koledarju, zato bi pregledal dokumentacijo. Očitno je torej, da bi tudi po spremenjeni zasebni tožbi nadaljeval z dotedanjo obliko zagovora, in sicer, da dejanja ni storil, kar je utemeljeval s tem, da se je v času izvršitve (2.4.1993) nahajal pri pacientki na domu in v tem času ni nikomur telefoniral. Glede na tako obliko obrambe je sprememba časa izvršitve kaznivega dejanja seveda zahtevala čas za pripravo, saj je temeljila na dokumentaciji o zaposlenosti, ki jo je obsojenec kot zdravnik vodil v zvezi s svojim delom, s katero pa na glavni obravnavi ni razpolagal. Sprememba zasebne tožbe je glede na dotedanji zagovor predstavljala presenečenje, na katerega obsojenec brez dodatnega časa ni mogel primerno odzvati oz. se izjaviti in v nadaljevanju predlagati tudi morebitne dokaze. S tem ko sodišče v taki situaciji ni preložilo glavne obravnave, s čimer bi mu dalo čas in možnost za pripravo obrambe, je nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 337. člena ZKP-77 ter kršilo pravico obrambe iz 1. alinee 29. člena URS.

Glede na ureditev kršitev določb kazenskega postopka, kot ga pozna ZKP, gre v navedenem primeru za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. To pomeni naslednje:

- če se taka kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, mora pritožnik izkazati, da je kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj sodišče druge stopnje ni dolžno paziti nanjo po uradni dolžnosti (383. člen ZKP);

- če pa se kršitev te vrste uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa je pogoj glede vpliva kršitve na sodno odločbo strožji: upošteva se zgolj vpliv na njeno zakonitost in ne več tudi zgolj možnost vplivanja, prav tako se ne upošteva vpliv na pravilnost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP). V skladu z že omenjeno določbo prvega odstavka 424. člena ZKP to pomeni, da mora vlagatelj tudi v tem primeru obrazložiti vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in nezakonitostjo sodne odločbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tega obsojenec ni storil ne v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niti v zahtevi za varstvo zakonitosti. Uveljavljanje kršitev zakona, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, namreč nalaga pritožniku kot tudi vlagatelju zahteve za varstvo zakonitosti dolžnost, da navede konkretne okoliščine, ki omogočajo presojo, ali je kršitev podana ali ne ter kako je vplivala na izpodbijano sodno odločbo. Tako pa se zagovornik v pritožbi sklicuje - in še to v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem - le na načelno možnost dokazati, kje se je obsojenec posameznega dne ob 22. uri nahajal, ker da glede dela s pacienti ves čas vodi evidenco. Ker je v tej zadevi vprašljiv obstoj vzročne zveze, saj je neobrazložen, konkretno to pomeni, da bi obsojenec moral oziroma je imel možnost že v pritožbi vsebinsko obrazložiti svojo obrambo glede spremenjene okoliščine iz zasebne tožbe, to je izjaviti se glede spremenjenega časa izvršitve kaznivega dejanja in tudi predlagati izvedbo morebitnih dokazov (oboje je namreč sestavina obrambe), glede česar je bil na prvi stopnji onemogočen, ter na kakšen način bi to vplivalo na sprejeto odločitev oz. ugotovljeno dejansko stanje. Na takšni podlagi bi lahko pritožbeno sodišče upoštevalo že obstoj možnosti vplivanja nepravilnega ravnanja sodišča na zakonitost in pravilnost sodbe (seveda če odmislimo, da se je v tej zadevi že v izhodišču postavilo na nepravilno stališče, namreč, da kršitve ni). Takšne možnosti obsojenec v pritožbenem postopku ni izkoristil. Če bi jo, bi Vrhovno sodišče v okviru postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v primeru uveljavljanja obravnavane kršitev lahko preizkušalo in upoštevalo že verjetnost njenega vpliva na zakonitost sodbe. Ker obsojenec tega v pritožbi ni storil, pa bi moral v zahtevi za varstvo zakonitosti izkazati vzročno zvezo, vendar tokrat njeno gotovost, to je, da je izpodbijana sodna odločba zaradi kršitve pravice obrambe nezakonita. Kot rečeno, ostaja ta povezava tudi v tem pravnem sredstvu neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti.

Ne glede na to pa Vrhovno sodišče na podlagi podatkov v spisu ugotavlja še naslednje:

- da se je sodišče prve stopnje opredelilo do okoliščine, da obsojenca v času izvršitve kaznivega dejanja ni bilo doma, in je navedlo, da bi lahko telefoniral od koder koli in ne le od doma (4. stran obrazložitve), kar pomeni, da je dejstvo, kje se je obsojenec v tem času nahajal, ocenilo kot nebistveno in je dejanje iz drugih razlogov štelo za dokazano,

- da se je z argumentacijo prvostopenjskega sodišča strinjalo tudi sodišče druge stopnje in je menilo, da natančna opredelitev datuma in dejstvo, da ga 2.4.1993 ni bilo doma, ni bistvena okoliščina.

Navedena ocena dokazov v izpodbijanih sodbah torej kaže, da glede na obliko zagovora tudi morebitno nadaljnje izvajanje dokazov v tej smeri ne bi prineslo drugačnega rezultata, kar pa je bistveno za oceno, ali je sodna odločba nezakonita.

K tč. 3

Navedenega obsojenec ni zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj je v zagovoru pojasnil le okoliščine smrti svojega psa (l. št. 17), zato te okoliščine sodišče ni moglo ocenjevati.

Morebitna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana. Kasnejše uveljavljanje okoliščin, ki naj bi vplivale na drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče, pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).